Bežimo, tecimo, možgani gredo

Že več kot dva tedna v Romuniji protestniki vseh generacij protestirajo proti korupciji, ki njihovo državo drži v krču. Ko so mediji prvič poročali o njihovem uporu proti zakonu, ki je skušal več korupcijskih dejanj obravnavati kot nekaznivih, so slovenski novinarji pohiteli na kraj dogodka in prenašali pogovor z eno izmed protestnic mlajše generacije. Naša poročevalka jo je vprašala, zakaj države ne zapusti, nakar ji je protestnica odgovorila: „Tukaj sem doma. Ne pustim, da me kdo podi.“

Odgovor se zdi za slovenske razmere presenetljiv: kar navadili smo se že, da moramo, če nam lastna država ne nudi kruha in sredstev, da bi lahko dostojno preživeli, pač spakirati kufre in si poiskati prostor pod soncem nekje drugje. Da je tako prav, nas kakopak uči tudi dolga in bogata zgodovina našega naroda, ki že od nekdaj rine na zahod, pa v Ameriko, pa v Nemčijo, pa v Švico in drugam po svetu, saj mati domovina enostavno ni zmogla in ne zmore nahraniti toliko lačnih ust. Pa je pač vsakega desetega spodila od sebe, naj si srečo v svetu išče sam, kakor pač ve in zna. Pri tem je ironično, da se prav v poeziji izseljencev največkrat išče - in tudi najde - najbolj hrepeneče pesmi, posvečene domovini, ki je sedaj, ko je tako daleč, videti toliko lepša in idilična. Saj veste - mati je pač mati, tudi če je slaba.

Seveda bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo z veseljem in uspehom preizkušali svojo srečo na različnih koncih sveta – privoščimo jim. Ljudje, ki jih bo iz rodnega gnezda zvabila usoda ali pa golj'fiva kača. Toda ko število izseljenih mladih presega desetine tisočev, si lahko mislimo, da bi marsikdo rajši ostal doma, če ga v emigracijo ne bi prisilile ekonomske razmere ali pa kakšne druge okoliščine. In spet bomo brali o utekanju izobraženih kadrov v tujino, o tako imenovanem begu možganov. Ja, nekateri zbežijo, ker so v tujini možnosti boljše. Nekateri pa so tja izgnani. Ker tukaj ne dobijo priložnosti.

Zakaj natančno je ne dobijo, ponavadi ne vedo niti sami: celo življenje so počeli vse tako, kot jim je svetovala mama, pridno so študirali, da bodo ja prišli do papirjev, ki naj bi dokazovali, da nekaj veljajo. In tako zafrustrirane mlade z diplomami in doktorati, ki se znajdejo na Zavodu za zaposlovanje, njihovi zaskrbljeni svojci ali prijatelji sprašujejo: „A tujina te pa ne mika?“ In nekam težko jim je razumeti misel, da se ti zdi, da bi morala biti tvoja lastna država dovolj sposobna, da ti omogoči preživetje in da se pravzaprav ne želiš nikamor preseliti, saj nikjer ne piše, da bo tista lepa sosedova trava v tujini enako zelena, ko bomo enkrat prispeli tja. Ja, mati je vendarle ena sama.

Kako torej po prvi četrtini stoletja izgleda Slovenija, samooklicana druga Švica? Tako, da predsednik države vestno in zavzeto sprejema in promovira cvet slovenske znanosti, mlade in nadobudne raziskovalce, ki se izobražujejo in poučujejo v tujini. Lepa gesta. Ti ljudje so uspeli, ker se je nekje v njihovi mladosti našel človek, ki je upravičeno verjel vanje in jim toliko časa ponavljal mantro „kjer je volja, tam je pot“, da so vanjo resnično začeli verjeti. Toda če ima država takšne odlične kadre, zakaj tudi sama ne najde volje, da bi jih zadržala doma? Ali politikom, akademikom, podjetnikom in drugim ljudem na vodilnih položajih resnično več pomeni status quo in povprečnost kot pa boljša prihodnost? In zakaj se zdi, da smo mladi takšno stanje enostavno sprejeli in nanj ne opozarjamo, kaj šele, da bi zahtevali spremembe? To, da se enkrat na leto poklonimo znanstvenikom, ki so uspeli v tujini, namreč nekoliko spominja na praznovanje Prešernovega praznika. Prešeren je mrtev – živel Prešeren!

Zato je zgled, kakršnega daje nekoliko manjša množica romunskih protestnikov, kolikor bi bilo slovenskih prebeglih možganov, precej dragocen: bojujejo se za spremembe v lastni državi, in to z jasno zavestjo, da to počnejo za svojo prihodnost in za prihodnost svojih otrok. Da je iskanje sreče drugod po svetu za nekatere opcija, drugi pa bi se na pot odpravili šele v skrajni sili, in da si ti drugi zaslužijo prihodnost doma. V svojih zahtevah so protestniki neomajni že tako dolgo, da so uspeli od romunskega parlamenta izsiliti protikorupcijski referendum, ki naj bi bil dodaten znak na poti k spremembam na bolje.

Pravzaprav bi se morali zgledovati po Romunih. Borba za svoje mesto na zemlji je namreč enako naporna povsod po svetu. Je ena izmed tistih pravic, ki si jih je, na žalost, potrebno vedno znova na novo izboriti. Kritični posamezniki bodo, boste ali bomo pač vedno nekomu trn v peti. Če bodo, boste ali bomo pri svojem delu uspešni, pa še toliko bolj. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Metka Krašovec, pa ni ne prva ne zadnja, pritrjuje, da Slovenci nekako težko sprejemajo uspeh drugega. Zato bi morali na poziv iz N'Tokove pesmi „pejt uspet nekam, kjer me tvoj uspeh ne mot'“ odgovoriti: „Jaz ne grem nikamor. Tukaj bom, pa če vam je to všeč ali ne.“ In dodati nekaj iz Eda Maajke: "Mater vam jebem".