Času primerna premišljevanja

Lahko je reči “jebeš božič”, ko se ne zavedaš, da božič v bistvu jebe tebe. Čeprav ga v teoriji ničkolikokrat pobiješ kot sodomo in gomoro, praznik potrošnje in nepotrebnega kiča, čeprav tvoji ko' Rudolfov nos rdeči domači nimajo nikakršne božične tradicije, pri kateri bi moral sodelovati, in čeprav ti kratko malo dol visi za najbolj hustlerski rojstni dan v letu, medtem ko si že tretjič ta mesec grizeš vest, ker si zadnji drobiž dal za čike namesto klošarju s trombotično nogo na Čopovi, si nikakor ne moreš pomagati in povsem ubežati njegovi pasti. Malo ga použiješ v vsakem primeru, četudi v obliki navidezno zanemarljive solidarnostne geste za sto in kusur staro sosedo ali od nje.

Pravzaprav te ne jebe božič, ampak božičnost, platonistična ideja, produkt dialektike z božičem, od katere ti v roki vedno ostane krajša. Kljub temu da odkloniš njegovo klišejsko obeleževanje kot prvoklasno prevaro, s tem ne narediš drugega, kot da si kupiš alternativni nateg, ciničen zorni kot, iz katerega talaš piškote vse druge dni v letu, razen za božič. Tako kot jih talajo prijazne sosedske bakice, le da one še 25. praznujejo, pa magari v čast uspešnega celoletnega dilanja kukijev. Pojej ga, no, in si reci »pa naj bo ta božič, če že mora biti« ter prihrani svoje postavljanje izven-, nad-, ob-, navkreber-, skozi- in navzven-ideološke pozicije za kdaj drugič.

Lahko že za naslednji dan. Kar je treba priznati slovenski državi, je nedvomno indoktrinacijsko in pozitivno psihološko perfektna razporeditev osrednjih državnih praznikov čez leto. Le kaj drugega bolj paše na dan po koncu šole kot slavljenje naše državotvornosti in kaj po dnevu spomina na božanski povrg utelešene ljubezni kot praznovanje samostojnosti in enotnosti ljudstva, globalno nam najbližnjih ljudi. Ko se počitniški hajp v tebi konsolidira s premierjevim nagovorom, ti zatitra, če ne druga, vsaj volilna žilica. Ono, kar je bilo, je in bo, ter kar bi ne moglo ne biti – ker v tem primeru ne bi bilo nas, glupega naroda – in kar je po nujnosti periodično, je namreč Dobro. Ono ma vas rad, kot Božiček, ki ga prav tako redko vidite med ljudmi brez opasnega spremstva špecialnih jelenov.

Tako kot vsak poprejšnji poznojesenski čas nas je tudi letošnji opomnil, da je kuhano vino na prazničnih stojnicah vedno lahko še dražje. Kar pa je najprej izgledalo kot grinchevsko spizdenje že tako preplačanega božiča, ki ga ni mogel preprečiti niti sam šerif, se sleherniku lahko pokaže ne le kot epidemiološki, temveč tudi kot krizni varčevalni prijem, s katerim nas želijo oblastniki obvarovati pred pohlepnimi gostinskimi branjevci. Ti si namreč po fantastičnem poslovanju v minulem letu želijo nagrebsti še več vašega denarja oziroma vsaj tisti del, ki ga še niste pognali skozi raufnk za prijetnih sobnih dvanajst stopinj. Pomnite, ljudje, vseskozi, da otroci v Afriki nimajo niti za jest.

Vnovič na nas niso pozabili niti dragi trgovci. Najboljši sosed v rokah naših najboljših sosedov nas je v zadnjem mesecu leta, v katerem smo njemu in njemu podobnim končno uspeli zjebati nedeljski delovni čas, pričel obdarovati s papirnatimi hišicami za 10 evrov, iz katerih si lahko doma postavimo idilično božično vasico: farovž, smreko na trgu, vrtiljak z lesenimi konjički, Mercator, Argeto, Fructal, Ferrero, vse v centru, stari, madona, še tistega medvedka Lina so postavili za štant, da nevidni radostni množici na trgu pakira čokolino za sabo. Vmes se najdejo tudi večnadstropne stavbe, tako da se dá postaviti tudi podalpski vaški “geto”. Vendar še pri teh blokih ne veš, ali gre v bistvu za sedeže in pisarne omenjenih podjetij. Navsezadnje se zdi železniška postaja še najprimernejši kraj, kjer bi človek v takšni vasici sploh lahko živel. Ko imaš hladilnik doma še vedno napol prazen, hišic pa čez glavo, sestavljene in postavljene ko' neke korporativne jasli, v katerih se bo ravnokar rodil prerok neke nove kozmonajsosedske družbe, moraš skozi njih napeljati lučke. Lučke, ne svečke, sicer bo šla idilična in za Slovenijo – kar Merkiču moramo priznati – dokaj lucidna podoba gentrificiranega vukojebstva v maloro.

Seveda pa se človek ne boji za prihodnost, ko ima ob sebi, nad sabo, pod sabo pravega pastirja. Jezik je resda pastir biti, a kot vsaka ovčja izmišljija ima tudi on svojega čobana. Avtorstva pisnega nagovora tlačanom JJ-u na prvi pogled sploh ne bi pripisali. Preveč umerjen ton, dolgovezen stil in dolgočasna vsebina spričo totalne odsotnosti cinizma, brez vsakršne žaljivke, povrhu pa še dejansko smiselna, le sila zapoznela. Vsaj en vesel božič vsem, razen mesečnikom in palčkom, bi lahko vključil. Še dobro, da je bilo na konec pisma iz jumbo plakatov stranke vseh strank prekopirano nadvse simpatično voščilo, polno blagoslova in ponosa, nezgrešljiv pa je kajpada ostal podpis. Pismo od JJ-ja. Jebo me božić, stvarno.

Božičnost je hujši virus od korone, toda tako kot Sizifa si moramo tudi ob božič obregajočega se junca predstavljati srečnega. Konec koncev mu na tej točki ne preostane drugega kot ta predstava neke mogoče sreče, v katero se mora na božični dan le še za odtenek bolj prepričati, če že med letom ni zbral poguma, da se fukne pod vlak. Rekli boste, da to nemara ni težko, toda lahko je reči “jebeš stisko,” ko se enkrat letno njeno emaniranje navidezno prekrije, hkrati pa intenzivira z za estetski čut kancerogenim marketinškim razmetavanjem elektrike, plastike in mufa. Takrat ko je kao vse rutinsko na pavzi, takrat so tiri človeku najbližnji. Mar ne vozijo vlaki tudi za praznike, da bi v tem »veselem času« vsak našel svoj cilj, svoj odlog samote, svoj mir. Pa en vesel božič vsem skupaj.