Diktator, kultura in Mercator

Marko Brecelj se je nekoč na neki otvoritvi spravil na večnega župana Zorana Jankovića z besedami: »Hej, diktator! Kultura ni Mercator!« Upal bi si trditi, da je Brecelj to sicer mislil bolj kot opozorilo, a se bojim, da si je vrli Janković vzel to k srcu kot iskren nasvet: »ojej kultura še ni Mercator …« Ubogi Brecelj sploh ni slutil, kaj je tisti večer začel … ampak bodimo konstruktivni.

Saj smo si že pulili dlako z jezika o tem, kako se je v osrednjo mestno muzejsko institucijo naselil zgodovinski diskurz, ki dobesedno ne razlikuje med Kolosejem v Rimu in tistim v BTC-ju. Takrat je bilo seveda govora o razstavi Emona, mesto v imperiju. Podobno kot je Jankovič narobe razumel Breclja, smo tudi mi preveč dobesedno razumeli temo te razstave. Takrat smo mislili, da je razstava namenjena nekemu preteklemu imperiju, propadu neke druge republike … in vzponu nekega tretjega diktatorja.

Emona 2000 je verjetno največji kulturni projekt letošnjega leta in lahko ga razumemo kot prototip kulturne politike, ki bo bržkone postal standard. Eden izmed čisto praktičnih simptomov krize in bankrotirane države je kakopak krepitev mestnih kulturnih institucij na račun državnih. Razumevanja tega projekta in iz njega izhajajočih konfliktov nam lahko vseeno služijo kot izhodišče za recimo temu arheologijo sedanjosti.

Najočitnejši konflikt je seveda postopen finančni in tudi programski zaton državnih institucij na račun mestnih. Mestni muzej Ljubljana za to nudi vrsto namigov, ki so zgovornejši od kakršenkoli satire. Verjetno ste opazili plakate, ki reklamirajo razstavo Emona, mesto v imperiju. Na teh plakatih je kip Emonca, ki ima fotošopano roko, na njej pa visi nakupovalna vrečka. A kar morda ni jasno na prvi pogled, je to, da na fotografiji sploh ni kip Emonca, ampak je le bleda bronasta kopija, ki jo ima Mestni muzej Ljubljana. Pravi medeninasti kip Premožnega Emonca je hranjen v Narodnem muzeju, ki ima prav tako razstavo v čast te namišljene obletnice. Tako imamo fake Emonca, ki je na stotinah plakatov, in imamo razstavljen dejanski artefakt, ki se seveda ne reklamira. Državne institucije so pač prerevne za piar. Ali pa preponosne. A vendarle je pomenljivo dejstvo, kako mestna institucija vsiljuje lažno vsebino neskončno bolj uspešno kot pa državna avtentično.

 **

Ker je ta obletnica kot verjetno največja koncentracija kulturnega kapitala namenjena eni sami precej ohlapni temi, je ta dogodek vendarle merodajen za ogromno količino kulturne produkcije v tekočem letu. Sredstva dobiš že, če svojo stvaritev vsaj posvetiš Emoni.

Uradni katalog opisuje okoli štirideset večjih ali manjših projektov in to je šele vrh ledene gore. Častnik Delo je celo izdal posebno številko, potem so tu razstave v Cankarjevem domu, Mestnem muzeju in Narodnem muzeju in tako naprej in tako dalje. Seveda, denar je denar. Ampak ker je to trenutno skorajda edini denar, ima to lahko daljnosežne posledice. In projekte je treba legitimizirati. Pa saj je tu horda novinarjev, ki v posebni številki častijo Emono, v redni izdaji pa pišejo kritike. Tukaj je tudi učni načrt, kjer ima ta obletnica osrednjo vlogo. In tu so še turisti …

***

Tudi tale kritika bo bržkone našla svoje mesto v legitimaciji projekta, češ da je to dokaz, kako je zanimanje za Emono med mladimi še kako živo. Pa ni.

Muzeji skupaj z večjim delom kulturne sfere negodujejo nad ignoranco. Ignoranco javnosti in predvsem ignoranco politike. A morda je ignoranca za stopničko boljša od tovrstnega angažmaja.

Muzeji naj bi skrbeli za dediščino in gradili identiteto. Sicer ni čisto razvidno, kaj naj bi to bilo, a zdi se, da je to mestnim institucijam precej bolj jasno kot pa državnim. Zaskrbljujoče je, da v trenutni finančni konstelaciji mestne institucije prevzemajo iniciativo. To niti ni mišljeno neposredno na Mestno občino Ljubljana. Evropska sredstva in občinske blagajne so precej bolj naklonjene občinskim institucijam. V tem kontekstu se Slovenija v kulturnem smislu spreminja v konfederacijo fašistoidnih občin, kjer občinske ustanove skrbno gradijo kult občine. Pojdite v Mestni muzej na stalno razstavo in poglejte, kako se papež spogleduje z Jankovićem. Ali pa na mestni grad, kjer izveste, kako je Ljubljana v resnici pozabljeno cesarsko mesto Evrope.

****

To je zaskrbljujoč podton te emonske orgije: zakaj bi bili del te bankrotirane majhne državice, ko pa smo lahko meščani tisočletnega mesta z veličastno zgodovino? To je morda najhujša vsebinska deviacija. Ta avtohtonistični podton, ki vsaj do sedaj že dolgo ni bil del uradnega zgodovinskega diskurza. Na razstavi omenjajo keltizirane staroselce in iz tega seveda sledi, da so kasneje romanizirani in na koncu še slovanizirani staroselci. A od vedno tu.

Mestni muzej, ki je vsaj po proračunu verjetno de facto največja slovenska muzejska institucija, je Ivanu Sivcu založila tetralogijo z naslovom Rimljani na naših tleh. Ivan Sivec je znan venetolog, na nacionalistični strani Tu-je-Slovenija je omenjen na zelo skromnem seznamu »Raziskovalcev naše resnične slovenske zgodovine.« A o tem kdaj drugič.

Glavni argument o uspešnosti te obletnice je v dejstvu, da naj bi zaradi tega Ljubljana pristala na nekem seznamu najboljših poletnih turističnih destinacij. Na seznamu Lonely Planeta je Ljubljana tik za Atenami, ki začuda niti pol toliko ne stavi na antično dediščino kot Ljubljana. Atene so na prvem mestu zato, ker je z besedami Sex Pistolsov Grčija pač »Cheap holiday in other people's misery.«

V to ne dvomimo. To je vsekakor dobro za turizem. Mar veste, katera je največja turistična destinacija v Evropi? Človek bi pomislil na Louvre [luvr] ali pa vsaj Vatikan. Ne. Največja turistična destinacija v Evropi je Disneyland v Franciji. In Ljubljana se spreminja v točno to. Jebeni Disneyland. Kar samo po sebi ni slabo, a Pariz ima vsaj Louvre. Ljubljana pa je nagačila in razstavila samo sebe in njena osrednja zgodovinska institucija je v samem osrčju te degeneracije.

*****

Muzej v vsaki kulturi zastopa določeno funkcijo. Ohranja in hierarhizira zgodovinski spomin. To počne zato, da lahko zunaj muzeja neobremenjeno teče življenje. A če se je mesto spremenilo v muzej, je sedaj vprašanje, če mesto sploh še potrebuje muzej? Če se center Ljubljane spreminja v izložbo, potem bi lahko mestni muzej namenili življenju. Če je mesto postalo muzej, potem se mora mesto pač preseliti v muzej. Naj v prostorih muzeja dobijo prostor vse vsebine, ki jih v celofan zaviti center čedalje težje prebavlja. Preselite tja Bikofe ali še boljše, dajte te prostore aktivistom iz Metelkove ali pa Roga.

Ali pa pač prodajte prostore mestnega muzeja Mercatorju ali kakemu bolj plebejskemu nakupovalnemu centru. Kulturni doprinos bi bil neprimerno boljši.

Da zaključimo z besedami ljubljanskega župana: »Dobrodošli v rimski Ljubljani! Dobrodošli v Emono!« in mi mu lahko samo odvrnemo: »Ave Imperator Labacensis!«

* na naslovni fotografiji dejanska izložba veleblagovnice Nama (Foto: Dejan Habicht).

** Aktualna grafična podoba Mestnega muzeja poleg njega pa elektronski flyer Narodnega muzeja z originalnim kipom.

*** Podoba male legionarke s katero se reklamira pedagoški program

**** Dejanski del stalne razstave Mestnega muzeja

***** Orgija na kongresnem trgu

Nobeno od fotografij ni doletela kakšna satirična manipulacija. Vse je del uradne reprezentacija  mestne kulture.