Država, begunci in mi

Ta tekst nima nič s filozofsko metaforo minervine sove, za katero velja, da miselno poleti šele, ko pade mrak, takrat torej, ko so se dogodki že odvili. Prej gre za nekakšen polet vešče, ki se neuspešno zaganja v luč in si domišlja, da lahko med tem še trezno misli. Dogodki, ki so se odvili v zadnjih dneh, ko so se skupine beguncev znašle na slovensko-hrvaški meji, pa spominjajo na v-luč-zaletavajočo-se-veščo še v mnogo drugih smislih: vse skupaj je pogosto izgledalo kot nesmiselno zaletavanje v mejo, v luč države in njenega vsemogočnega zakona, toda obenem tudi, če smo nekoliko bolj optimistični, kot zaletavanje v neko še ne povsem razločno svetlobo dogodka, ki bo morda naredil stvari kristalno jasne, četudi se zdi, da je ta jasnost sama po sebi nekaj grozljivega.

Morda je nejasnost samo moj problem: po eni strani bi si želel živeti v svetu vojne zvezd, kjer obstaja jasna delitev med dobrim in silami teme, v svetu, kjer je kristalno jasno, kdo je sovražnik, proti kateremu se je treba boriti. Nič hudega, če je ta sovražnik vsemogočen in grozljiv, z optimizmom navdaja že afekt popolne gotovosti, da si na pravi strani zgodovine. Po drugi strani pa imam težavo, da me ponavadi v realnem svetu, ko pride do sopostavljanja binarnih alternativ, nobena povsem ne prepriča. Ne morem se pozicionirati niti enostavno za niti proti prekernosti, niti za prosti trg niti za plansko ekonomijo itd. Ne zdi se mi, da so primerne manifestacije sistemskega sovražnika stereotipizirani konservativni Slovenci ali bruseljski birokrati. Zdi se mi, da tovrstne alternative zgolj skrivajo neko nezmožnost imaginacije nečesa tretjega in novega ter da tovrstni stereotipni sovražniki naznačujejo zgolj nezmožnost zamišljanja prave narave pravega nasprotnika.

V nasprotju s tem pa se mi zdi iz dogajanja zadnjih dni povsem enostavno identificirati nasprotnika: to je država, mišljena v metafizičnem smislu kakega Stirnerja; država, ki je ne more reprezentirati noben njen posamični člen, recimo vlada ali policija; država, ki onemogoča vsakršno delovanje onkraj same sebe. Pri tem je tako striktna in uspešna zato, ker se popolnoma prekrije z zakonom, ki se kaže v obliki neprebojne meje, ki jo varuje fizična sila. Nasilje, država in zakon postanejo, podobno kot v Agambenovem izrednem stanju, eno. Cerarjeva stava na pravo, pravno državo in moralnost, ki denimo veje iz celotne koalicijske pogodbe, se tu pokaže v svoji pravi, totalni luči. Avtonomno delovanje je tako načeloma bodisi nezakonito in tako s strani nasilnega zakona razglašeno za nasilje, bodisi opravlja in pomaga pri tistem delu, ki bi ga morala opravljati že sama država, kot je denimo oskrba beguncev ali deljenje informacij.

Prav neverjetno je v tem kontekstu opazovati, kako nesposobna in površna je država, vsaj v svoji neoliberalni obliki, pri tehnično gledano ne tako kompleksnih nalogah, kot je oskrba in prevoz par tisoč beguncev. Povsem v nasprotju s tem pa deluje »brez napak« in »striktno« pri njihovem popisovanju, ločevanju in nesmiselnem zadrževanju. V grobem bi lahko rekli, da je vse, kar je bilo v zadnjih dneh pozitivnega, prišlo s strani samoorganiziranih skupin, nekaterih nevladnih organizacij in s strani tistih institucij, ki so za trenutek pozabile na svojo primarno vlogo znotraj državnega sistema. In vse negativno, vse čakanje, popisovanje, ločevanje in ignoriranje, ves nesmisel lahko tako ali drugače pripišemo državi.

Z institucijo države, ki se ji zoperstavljamo, seveda nimamo v mislih samo specifične slovenske države, ki je tako ali tako zgolj mediator in izvajalka ukazov, temveč širšo državo zahoda, Evropo. Cerar, Merklova in Orban so se v zadnji instanci, ne glede na dozo humanizma v njihovih diskurzih, izkazali kot zagovorniki istih konkretnih politik. Evropska ideja je izgubila vso svojo vzvišeno-racionalistično bleščico in se pokazala v svoji pravi luči: reducirati jo je mogoče na idejo meje, branika pred stereotipiziranim barbarstvom. V ozadju so navidez nedolžne in skoraj apolitične ideje varnosti, otopelega udobja, »našega načina življenja« in strahu, zaradi katerih moramo ostati zaprt idealiziran mehurček. Glavna nevarnost torej niso očitni fašistoidni ekscesi, temveč njihova ne tako očitna podlaga, trdno jedro strupenih, malomeščanskih evropskih vrednot: varnost, domovina in družina. Kot opozarja Badiou, se njihova strupenost nahaja ravno v njihovi navidezni nedolžnosti, praznosti, samoumevnosti in krožni ter izključno negativni utemeljenosti: varnost, družina, domovina in naša kultura potrebujejo trdno mejo in trdna meja povratno varuje njih. Notranja identiteta države Evrope je torej, povsem heglovsko, identična njeni lastni razmejitvi do zunanjosti.

Opozoriti pa je treba še na dejstvo, da institucija meje ne naznačuje samo problematike identitetne razlike in da obstaja med begunsko in grško krizo, kot tudi med vprašanjem razrednega in identitetnega boja, kompleksna povezava. Ravno meja, ki za blago ni tako neprodušno zaprta kot za ljudi, je namreč tista, ki utemeljuje za sodobni kapitalizem bistveno eksploatacijo tuje delovne sile in omogoča kopičenje presežne vrednosti samo na določenih lokacijah, denimo v Evropi, na račun drugih lokacij. Ravno na tej podlagi je mogoče tudi zavrniti delitev na dobre begunce iz vojnih območij, ki smo jim dolžni pomagati, in slabe ekonomske migrante.

Četudi torej očitno tripamo na begunce, se strinjamo z glavno idejo zadnje Dlake z jezika Aleša Mendiževca: Evropa mora izgubiti svoj obraz. In njen obraz ni nič drugega kot njena meja. V kontekstu begunske krize moramo prenehati ponotranjati njen diskurz, ki reproducira vzvišeno humanistično podobo beguncev kot neke drugosti, potrebne pomoči, sočutja in civiliziranja. Nasprotno, pozicionirati se je treba na isto stran, torej na drugo stran meje, in se skupaj z begunci zoperstaviti Evropi. Ne predlagamo torej vzvišene pomoči, temveč egalitarno sodelovanje z begunci. Evropo je namreč nemogoče zgolj izboljšati, kozmetično polepšati ali spremeniti malenkosti na njenih mejah, saj se strup nahaja v samih njenih temeljih. Slovenska politika na državnih mejah v zadnjih dneh namreč ni nekaj ekstremnega, ni neka začasna napaka, temveč vzorčen primer tega, čemur se znotraj diskurza Evrope reče humanitarna obravnava beguncev, na kar kažejo tudi pohvale Merklove.

Da pa bi bila mera polna, vsemogočna država producira svojo lastno podvojitev tudi na nivoju avtonomnih političnih gibanj. Dober primer je Facebook skupina Slovenija zavaruj meje, ki organizira petkov domoljubni shod in ki je v zadnjem tednu iz obskurnega skrajnega gibanja z manj kot 1000 lajki prerasla v očitno povsem sprejemljivo, morda celo sredinsko politično opcijo z več kot 9000 lajki. Gre za skupino, ki stavi na radikalno antiislamistično retoriko, ki vidi kontinuiteto med križarskimi pohodi, turškimi vpadi in današnjimi migracijami. Nekateri podporniki tudi kličejo k odkritem in nasilnem obračunu z vsemi, ki skušajo beguncem kakorkoli pomagati, ter detektivsko iščejo »levičarske izdajalce domovine«.

Toda ne glede na skrajnost v diskurzu se konkretno delovanje te skupine trenutno povsem prekriva z delovanjem države: pomagati je treba policistom, ob mejah samoiniciativno patruljirati in prijavljati prebežnike, k opisu skupine pa enostavno dodajo državno zakonodajo glede prestopanja mejnih prehodov. Ni torej slučaj ali zgolj metafora, da so nekateri domoljubi v petek na mejnem prehodu Rigonce enostavno podvojili delovanje policajev in za njimi tvorili še eno obrambno linijo. Poleg tega pa je za to skupino značilno še premeteno igranje na navidez nenevarna in vsem skupna čustva družinske in lokalne pripadnosti, na »bleda bela lička« naših prestrašenih otrok ter na naravni »samoohranitveni nagon, ki je prvo in najbolj naravno čustvo ter obveza«. Tovrstna gibanja, ki bodo v prihodnjih tednih najbrž postala še kako aktualna, torej niso nevarna zato, ker bi se enostavno radikalizirala, temveč zato, ker se radikalnost zvito preoblačijo v nekaj običajnega, v podobo naravnega in vsem Evropejcem skupnega.

Iz diskurza vzpenjajočih se antimigrantskih skupin je mogoče razbrati nek celosten potres znotraj domačega političnega prostora. Zanimivo je, da se mnogi izmed njih ne identificirajo z radikalizmom in celo pozivajo k sami opustitvi razlike med levico in desnico. Prisvajajo si celo površno formulirani antikapitalizem, saj vidijo v migracijskih gibanjih zaroto ameriškega imperializma in obenem igrajo na čustva malega slovenskega človeka z minimalno plačo, za katerega se nihče ne briga in komur so begunci konkurenca. Prisvajajo si tudi protestniško fascinacijo nad prevzemom oblasti s strani navadnega, uličnega človeka. V tem kontekstu so zanimiva tudi opažanja, da so nekateri (facebook) podporniki Združene levice kar naenkrat prestopili na radikalno nasprotno stran in zavzeli antiimigrantsko stališče. Četudi bi sicer lahko v tem kontekstu kritizirali diskurz omenjene stranke, ki je v preteklosti sploh privabil tovrstne podpornike, pa velja pohvaliti, da se v zdajšnjem trenutku ne prilagajajo tokovom mnenj in predstavljajo eno redkih institucionalnih sil, ki striktno zavrača institucijo meje in spoštovanje schengenskih pravil.

Za konec strnimo: nasprotnik, toda ne sovražnik, je vseobsegajoča država v metafizičnem smislu. Tako države kot tudi njenih samoorganiziranih antimigrantskih podvojitev ne smemo razumeti kot sovražnika zato, ker je sovražni diskurz ravno eden izmed glavnih ustvarjalcev trenutne situacije. Ne smemo povsem zapasti vseprisotnemu paranoičnemu občutku bližajoče se vojne, niti ne še kako nevarni politični radikalizaciji. Toda to ne pomeni, da se moramo izogibati konfliktom, saj to počne ravno Država s paranoičnim strahom in institucijo meje, ki skrbi za razločitev od drugosti. Zavedanje konfliktnosti pomeni tudi, da moramo prenehati z lahkotnimi levičarskimi floskulami o svobodi gibanja, o popolni samoumevnosti migracij in se soočiti z realnostjo: zavzemamo se ne le za prost pretok beguncev v Avstrijo, četudi je to kratkoročno in glede na želje beguncev najbolj smiselno, temveč za to, da bi bilo možno, da bi se ti pri nas naselili. In to v velikem številu. In v tem smislu je skupina »Slovenija zavaruj meje« naš nasprotnik, saj se naša in njihova podoba Slovenije radikalno razlikujeta, četudi niso naši sovražniki njeni člani, katerih motivacije so skrajno heterogene in ne nujno tako slabe, kot se kažejo v trenutnih manifestacijah.

Priznati si moramo tudi, da se spuščamo v neznano in v potencialno nevarno, da bo ta proces najbrž pripeljal do določenih konfliktov, toda ravno konflikt, ki ni vojna in ga razumemo kot produktivno srečanje dveh nasprotnih si strani, denimo predsodkov polnih domoljubov in divjih, nabildanih afganistanskih beguncev, je tisti, ki lahko spremeni stereotipno podobo o drugem in drugačnem. Morda bosta omenjeni stereotipni skupini celo ugotovili, da si med sabo nista tako različni.

Teza, da je država nasprotnik in ne sovražnik, pa ima morda še neko drugo implikacijo. Direktna konfrontacija z državo in njenim vsemogočnim zakonom se namreč pogostokrat izkaže za neproduktivno. Toda problema tudi ni mogoče rešiti zgolj z iskanjem lukenj v zakonu ali s pomočjo pri njegovi čim bolj humani implementaciji. Zelo problematična je tudi vseprisotna dikcija »od države moramo zahtevati«, saj se vsaka zahteva nujno umešča znotraj istega zakonskega okvirja, ki je pravzaprav izhodiščni problem. Težko je od zakona in v skladu z zakonom zahtevati, da se ta samoukine. V petek je denimo skupina hrvaških aktivistov na mejnem prehodu Rigonci skušala policiste v falangi z racionalnimi argumenti prepričati, da se umaknejo, da snamejo robocop uniforme in se pridružijo nasprotni strani. Nekoliko so me spominjali na Sirizo in na njen poskus racionalnega dialoga v srcu Evrope, ki je spregledal dejstvo, da obstaja velikanska nasprotna investicija določene moči, ki tovrstnega dialoga noče, in vsemogočni zakonsko-birokratski okvirji, v katere se dialog po nujnosti umešča in zaradi katerih je v izhodišču nemogoč.

Begunci sami pa so nam pokazali nek nov način zoperstavljanja zakonu-državi: zbirati se začnejo pred mejo, vzklikajo parole in čakajo. Ne kršijo zakona niti ga ne spoštujejo, temveč se pred njim obnašajo, kot da ta sploh ne bi obstajal. Ignorirajo mejo, četudi jih njihova aktivnost vleče ravno k njej. Italijanski avtonomisti so kot alternativo leninističnemu prevzemu državne oblasti predlagali podobno strategijo, ki so jo poimenovali ignor-akcija: akcija, ki ignorira in enostavno ne razpozna formalnih razmejitev, ki jih vsiljuje država. V tem kontekstu se v zadnjih dneh dogajajo tudi pozitivne stvari. Vzpostavlja se zanimiva, državo ignorirajoča promigrantska skupnost, ki preči tako institucionalne kot neinstitucionalne skupine. Zametki te skupnosti se nemara kažejo v verižnem povezovanju aktivistov, neprestanem deljenju informacij, skupnem in usklajenem delovanju razpršenih skupin, med katerimi prej ni bilo stika, in tudi v zmanjšanju izključno Facebook mnenjskega aktivizma.