Dylan-Nobel frka

Uspela poezija prinaša dogodek, ki se zgodi na treh prepletenih ravneh; na ravni jezika, telesa in smisla. Dogodek na ravni jezika poseže v našo rabo jezika; na ravni telesa se zgodijo na primer mravljinčenje po lobanjski obli in dispozicije za različne gibe, gibi sami - postavljeni smo v nov modus telesnosti; na ravni smisla se zgodijo dispozicije za tvorjenje novih smislov. Kognitivna lingvistika ugotavlja, da je govorica tesno prepletena z našimi prostorskimi kategorijami in tako z našo percepcijo prostora. V poeziji ta dimenzija vznike denimo v podobah ali omenjenih dispozicijah za gibe. Prepričan sem, da se prostor nahaja tudi v nedoumljivih semantičnih mrežah glasbe. Zato tudi plešemo. Ko poslušam free jazz in berem poezijo, se počutim podobno; odpirajo se smisli in gomazi mi po glavi, kar povzroči vtis, da se mi topijo možgani, ki mi bodo ušli skozi nosnici. Pesem pa se, preden preraste v podobo, poraja v posebnih fonemskih verigah.

Sčasoma sta se zvok in beseda formalno cepili in Bob Dylan je med tistimi, ki to cepitev razveljavlja. Njegova poezija je v stanju postajanje-glasba. Njegova glasba je v stanju postajanje-poezija. Menim, da je to še posebej izrazito pri zadnjih albumih. Njegovo momljanje je recital. Mnogi kritizirajo njegove zadnje koncerte. Najbrž zato, ker pričakujejo rock prireditev. Sam sem na lanskem koncertu v Stožicah užival, najbrž zato, ker sem ga doživel tudi kot pesniški performans. Dylan dela poezijo-glasbo ali glasbo-poezijo. Postavljanje distinkcij med njegovo muziko in besedo je nesmiselno. Marko Bauer bi morda rekel, da tako kot delanje distinkcije med teorijo in fikcijo. Ko poslušam Dylana, se počutim podobno kot takrat, kadar berem Eliota ali Pounda, ki ju postavi drugega nasproti drugemu v slavni pesmi. Gre za izjemnega pesnika – ali pesnika-glasbenika, glasbenika-pesnika. Vendar ob vsem tem ne gre pozabiti, da Dylan ni samo lirik, temveč ima kar nekaj odličnih epov, razporejenih skozi celotno kariero.

Ob vsem povedanem me zanima, kako bi se kritiki letošnjega izbora za Nobelovo nagrado za književnost odzvali na pesnika, ki piše likovno poezijo ali konkretno poezijo. Verjetno bi bila situacija malo drugačna. A, kolikor lurkam po facebooku, vidim, da je lokalno stvar dokaj smešna. Zdi se mi, da jo komentirajo v veliki meri tisti, ki ne berejo Eliota in Pounda. Čez komercializacijo Nobelove nagrade se usajajo uhljebi, ki urejajo portal, sestavljen iz horoskopov, knjig priznanj in doživljajskih spisov. Ali pa tisti, katerih literarni opus je sestavljen iz knjige facebook statusov, ki so življenjske modrosti. Ali pisci drugorazredne retorike s prelomljenimi vrsticami. Iz njihovih zapisov o poeziji ali verzov se da razbrati, da poezijo pogosto razumejo kot deskriptivno prakso, ki reprezentira neko emocijo, idejo, prepričanje in tako naprej. Razbrati je tudi, da se jim zdijo Dylanove pesmi bolj kot ne nesmiselne verige besed. Kar – če se osredotočimo na del njegovih pesmi - ni daleč od resnice. Poezija učinkuje takrat, kadar pesnik ve, kaj želi povedati ravno toliko, da zažene mašino, ki ga bo pognala po jeziku na mesta, kjer tega ne ve več, a kjer se nahaja material za gradnjo novih smislov. Nič drugače ni pri Eliotu in Poundu. Zato nas ne preseneti recimo, da ima lahko kakšen pesnik popolnoma konservativna – ali celo fašistična - stališča, a je po dogodkih svojega pisanja revolucionaren.

Prepričan sem, da omenjeni ne morejo slediti njuni poeziji; vrednost jima bodo priznali samo zato, ker sta kanonska pesnika, Dylanu pa ne, ker je kanoniziran tako imenovani pop glasbenik. In ko smo že pri kanonu; Deleuze, moja stalna referenca, je Dylana nekoč ponudil kot primer, kako delati pravi pop – kako delati pravo pop filozofijo.

Ampak, vprašam se, kdo je ta folk sploh vprašal za mnenje? Čemu vse te njihove debate? Zakaj se počutijo poklicane karkoli reči na to temo? Bodo vplivali na delo komisije za Nobelove nagrade? Bodo spravili Dylana na svoje mesto? Katero mesto? Mesto njihovega diletantstva? A pustimo zdaj te postsocialistične kuriozitete, ki lahko samo implodirajo, in se osredotočimo na eksplozijo mnenj, ki jih je Nobelova nagrada požela na globalni ravni.

Postavimo isto vprašanje: zakaj se ljudje čutijo poklicane podati svoje mnenje o tej nagradi? Mislim, da gre za zadevo spektakla. Ljudje avtomatsko vstopajo v antagonizme, ki so samonanašalni. Ti antagonizmi ne morejo vplivati na karkoli, niti na same sebe, obenem pa so sami sebi namen. Lahko bi rekli, da so takšni v veliki meri celo antagonizmi, v katere stopajo neofašisti; dobijo se na forumih, pljuvajo, padajo v psihoze, postanejo stekli, dokler se vsi spodobni ljudje ne umaknejo, nakar se neofašisti začnejo samo še samopotrjevati. Potem grejo na referendum, vsi glasujejo za isto stvar, a ne dosežejo kvoruma, ker spodobni ljudje ostanejo doma. Vendarle se zdi, da je tudi ta eksplozija v resnici implozija.

In, nenazadnje, zakaj pripisovati toliko pomena Nobelovi nagradi? Ki jo dobijo v glavnem že kanonizirani avtorji. Sicer zanimivi, pogosto prevratni pisci, ki pa v času prejema Nobelove nagrade ne prinašajo novih praks. Zakaj ne bi posvetili več koncentracije sledenju nekim novim, odbitim pišočim, ki se oblikujejo v te in one skupine, ali posameznikom na različnih koncih sveta? Ne vem. Konservativnost ni samo v ločevanju na pop Dylana in resno literaturo, temveč že v samem fokusu na Nobelovo nagrado.

In, nazadnje, zakaj vsemu skupaj sam pripisujem toliko pomena? Ne vem, če mu res, vendar pa potrebujem negacijo, negacija je nujna sestavina mojega življenja, in prepričan sem, da vsak JA prav tako potrebuje svoj NE, kot NE potrebuje svoj JA, in da ne gre za to, kateri predhaja kateremu, tokrat v nasprotju s svojo stalno referenco.