Hudobni?

Pride na oddelek za leposlovje naše največje knjigarne mati v imenu sina, češ da slednjega zanima »tanova knjiga od Štegra in doktorja Sakside«. Da je na eni izmed ljubljanjskih gimnazij predvsem slednji nanj naredil velik vtis, ko je mladež navduševal za poezijo ter generacijski prepad premoščal s poznavanjem obskurnih švedskih death metal bandov ter nasploh široko razgledanostjo, zapovrh pa repal, kot da mu gre za lajf ... »Me veseli«, sem z iskrenim nasmehom pospremil gospo, odhajajočo s štiriindvajsetimi evri manj v žepu, kolikor jih je plačala za mehko vezavo antologije Pesem sem, ki jo založba na vseh možnih družabnih omrežjih reklamira kot zbornik pesmi »za vsakdanjo, čim pogostejšo rabo«. In res me je veselilo oziroma še zmeraj me ...

Za začetek torej anekdota, ki naj jo ima poslušalstvo v mislih ves čas približevanja zadnjemu klicaju, ki bo, kot se za to oddajo spodobi, zašpilil vse moje klobasanje! Pozor, nespametno bo vse, kar sledi – seveda pa se gre za to zahvaliti neki izbrani perspektivi; perspektivi, ki jo lepo povzamejo naslednji Štegrovi verzi:

»Raje pesem kot klobase,

drogo, šminko ali šmajser za te čudne čase,

v katerih vem vse več in manj razumem.«

Pa so pravi recept za spoprijemanje s temi časovnimi čudaki res »razumljive pesmi«? Ali res ni najmanj neokusno v času, ko je toliko ljudi lačnih, pa četudi le (!) v verzih izbrati poezijo napram hrani? V času, ko so še zmeraj premnogi rap demoti financirani z denarjem od preprodaje drog in je bila večina njih posnetih pod vplivom le teh? V času, ko bi bilo vse prevečkrat in vsenaokoli lahko Na kraju zapisano le to, da bi bil pisatelj brez plačanca s šmajserjem, ki je skrbel za varnost, na kraju mrtev. V času, ko bi si že lahko vsi skupaj priznali, da je konec koncev tudi vsa literatura le šminka – še posebej pa tista, ki jo je tako težko ločiti od priročnikov za samopomoč z oddelka popularne psihologije in ezoterike ...

Podnaslov Razumljive pesmi za nerazumljive čase zveni kot ameriško bojevanje za mir, za katerega je George Carlin rekel, da je isto, kot bi fukal za devištvo ... »Vse preveč čisto, sterilno« je prva misel, ki nas prešine, ko listamo Saksidovo in Štegrovo antologijo ... V njej je le za odtenek depre, samomorilskih misli, predvsem pa je v teh sočnih časih brez kletvic ... Kot bi želela na silo nekaj pomesti pod tepih ... Kako že odrepa El-P? »You talk clean and bomb hospitals, so i speak with the foulest mouth possible!« Se pravi slovensko: »Govorite lepo in bombardirate bolnice, zato je moj jezik svinjski, kukr gre!« Hmm, morda pa gre pri vsem skupaj le za konec Preusslerjeve pravljice »o samorogu, svetlem in prelepem, ki mu na čelu žari diamantna zvezda«, zaradi katerega jih je bila ena sama sreča?

Sodeč po literarni turneji njenih urednikov z zbirko ciljajo na srednješolsko populacijo. Blazno resno prizanešeno! Kot v rokavicah gimnazijce polagata v z vatko postlane škatlice, še najraje potiskane s fejst privlačnimi dizajni. Tu ne gre za sweet sex teen na lajni, ki ni ne prva ne zadnja, ampak zaskrbljujoča odvisnost, ki je dekl'ca ne shendla – ne, to je incestiozno rimanje glagola z glagolom: cajt zapravljam, ker se ponavljam, kritike ne prebavljam in posledično ne popravljam napak ... Najstnika futrati s pesniškimi frutki in sadno-zelenjavnimi kašicami - k' n'š Jizah, ki citira Snoopa: »Bitch, please!«

Lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo, strgamo, pasiramo, kuhano vam damo ...« Z Van Dammom v Bloodsportu filata mulce, medtem ko oni že zdavnaj štekajo njegov meta JCVD. Time cop, dragi odrasli, »policaj je palicaj« in pametni telefoni v jaslih; po toči zvoniti je prepozno, đabe ti selfie pred carjem zvonov v Moskvi, generacijski most si lastijo špiclji, ki so z nursery rimami opravili že v placenti oziroma prastarši namesto njih ... So zakonitosti v poeziji, ki jih je v določeni točki smiselno kršiti ... obstajajo pa tudi druge, katerih kršenje je pa »sam faking slabo!« Rimanje samostalnika s samostalnikom istega spola in števila v neskončnost: »Smo sam lupine brez vsebine novodobne keš mašine, ne ne, tuki ni me.« Res ne? Trkamo na vašo vest!

Res ni problem v tem, kot je Saksida v televizijski oddaji Od blizu z Vesno Milek izpostavil očitek svojega sina, da repa pri petdesetih, to še zdaleč ni »too much«. Večina iz zlatih let hip hopa je njegovih vrstnikov. Se pa Sean Price v grobu obrača, ker gre pri tem za nastopača, ki tega niti ne odšmira tako, kot bi bilo treba. Pustimo ob strani to, da je priredba ljudske Marko skače v kurcu in da v njej Saksida pljuva nergače, za katere naj ne bi bilo več prostora ... Mimogrede, doktor Saksida, ali ni bila ravno to vaša vloga, ko je bilo v igri priznanje zlata hruška Bezljajevega Evangelija za pitbule? Skratka, dejstvo je, da Saksida povprečno odrepa, da je pojem cringa! Vas resnično skrbi uravnilovka med mladimi? Opa, potem bo treba pa močno paziti na lastne male smrti od navdiha ... In tudi tu, draga poslušalka in dragi poslušalec, se ne izvzemam!

Zakaj se sem in tja zdi določena pesem zajebana kot prekratka deka, povsem nerazumljiva? Jah, to je ta sux Ida, gnojne rane v podzavesti, ki se je ne da zlizat, ker jo ves čas odpirajo instinkti, impulzi in želje, ko trkajo na vrata našega »podstrešja«, kjer se piše. Ampak saj »tamladi« guglajo Freuda itd. Problem Sakside, Štegra in Trkaja je, da so na trenutke precej bolj naivni kot ti, ki naj bi jih v eni točki rešili ... pa gor ali dol lajki in ogledi, ki naj bi pričali o bralni revoluciji ... Približati poezijo s trendi glasbenimi zvrstmi – ja pa saj to se ja dogaja samo od sebe, ne pa z antologijami z oblački tekstanja. Zadeva je kompleksna in kaj hitro se zgodi, da ostanemo na pol poti. Ne tič ne miš, sam bad, pol lonca kovač pa plunk v lastno skledo – zdej pa kuhi! Izgubljeno s prevodom brez Billa Murraya.

»Evo za konc' ene zlajnane«: Z dobrimi nameni je tlakovana pot v pekel! Z besedami generala Guzmana: naj otroci pluvajo v karbid! Da je Hammerjev Can't thouch this že davno postal Kant thouched this je v nekakšen dis - z d-jem kot dosaditi - spravil dr. Anže Okorn.