In beseda bo meso postala

“Res je, da sta kampanji, kot sta #MeToo (Jaz tudi) in #Time'sUp (Čas je potekel), uspešni v opozarjanju javnosti na seksizem in spolno nadlegovanje, na mizoginijo in rasizem, da se je odprla Pandorina skrinjica in so dolgo potlačene zlorabe prišle na dan ter opolnomočile ženske, da javno spregovorijo o nasilju. Res pa je tudi, da sta povzročili manjšo kolateralno škodo: pretirano politično korektnost in pozivanje k spletnim linčem že zaradi rahlo nerodno formulirane izjave moškega ali ženske, in s tem posledičen strah pred izpostavljanjem, strah pred javno izreči svoje mnenje.”

Ravnokar slišana izjava Vesne Milek se je med številnimi drugimi uvrstila v izbor izjav, nominiranih za Bodečo nežo, nagrado, ki se podeli najbolj seksistični izjavi leta. Kakšna zanka: izjava sama komentira svojo umeščenost v izbor nominacij. Pa ne le svoje umeščenosti, temveč umeščenost številnih drugih izjav, o domnevnem seksizmu katerih lahko glasujemo prek spleta. Ko prebiramo nominirane izjave, je prvo, na kar pomislimo: “Madona, a je feminizem konec koncev res že dosegel skoraj vse, a res do te mere manjka seksističnih izjav, da je treba seksizem iskati kot šivanko v senu?”

A v resnici ne gre za to. Seksističnih izjav se najde kar dovolj, a očitno si je kolektiv Bodeče neže letos zadal, da ne bo, kot prejšnja leta, naslavljal očitno seksističnih izjav, saj bi bilo to, no, preveč očitno. Verjetno pa gre tu res videti tudi vpliv gibanja MeToo, saj je namreč na vsak način v izjavah treba videti neko erotizacijo: “Gotovo v ozadju skrivajo perverzne ideje, pujsi seksistični!” Poglejmo si nekaj nadaljnjih nominiranih izjav in utemeljitve za njihovo umestitev v izbor.

“Ni karikatura ženske, ni nežna, ne poziva k dialogu, ampak zahteva ukrepanje. ‘To so ženske, ki jih imam rad,’ je dejal Žižek.”

Utemeljitev: Slavoj Žižek o Greti Thunberg, stari 16 let. Ne le, da gre za najstnico in moškega, ki bi ji lahko bil dedek, gre tudi za tisto, vseskozi isto zgodbo: samo določenemu ‘tipu’ ženske, ki seveda moškim (seksualno) ustreza, je dovoljena kakršna koli pozicija moči in veljave. In nenazadnje: komentarji, kako Greta izgleda, niso na mestu.”

(Pustimo dejstvo, da v sami izjavi sploh ni govora o Gretinem izgledu.) Takšno utemeljitev o nominaciji izjave, ki je v bistvu prav feministična, lahko komentiramo samo z znanim vicem: psihiater norcu pokaže list s čačkami, ki jih je nakracal, in ga vpraša, kaj vidi v njih. Norec navaja: “Joške, kurce, fuk …” Psihiater, zelo resno: “Gospod, očitno imate hude težave s spolnostjo.” Norec pa se razjezi: “Jaz imam težave s spolnostjo? Kdo pa riše takšne perverznosti?”

Podobna je logika, po kateri je kolektiv v izbor umestil izjavo župnika Janeza Turinka: “Kristjanke ste resnično lepe ženske ... zaradi svetega obhajila dišite po Večnosti in ste podobne Mariji.”

Izjava, ki ni sama na sebi prav nič seksualna, a, khm, kdo ve, kakšne umazane misli ima ob tem župnik, hm, mmm, umazane misli … Saj poznate tisto krščansko (in po novem feministično?) maksimo, po kateri je greh, če na kaj samo pomislimo, čeprav na koncu tega eksplicitno ne izjavimo ali udejanjimo? V podani utemeljitvi izbora izjave je citiran zapis Borisa Vezjaka:

“Ko župnik opazi in vonja lepe ženske (le) v svoji fari. No, to ni zgolj selektivna empirija, zavita v nekakšno kurtoazijo, lahko je resen problem: zakaj bi bile lepe le kristjanke? Je takšna izjava implicitno nestrpna? Je kompliment župnika spodoben? Kako komplimente razumejo obiskovalke njegove Cerkve in kako nekristjanke?” Oh, kako si drzne, župnik diskriminira nekristjanke! Zakaj ne bi mogle biti vse ženske lepe, ne samo kristjanke! Sam šment, pol pa spet zapademo v komentiranja izgleda žensk, kar pa tut ni kul, ženske ne rabjo bit lepe! In, hja, nikar ne pozabite: če svojemu partnerju ali partnerici podarite kompliment, da je najboljša in najlepša na svetu, ste že diskriminirali celih 7 milijard in pol drugih, prav tako najboljših in najlepših posameznikov! (In če, bog ne daj, gledate pornografske vsebine, glejte, da uvedete kvote - če boste gledali samo filmčke, v katerih nastopajo “kavkazijci”, obstaja skorajda stoprocentna verjetnost, da ste diskriminatorni rasist.)

Mimogrede, ko smo že pri vicih: ena od nominiranih izjav je tudi od Karla Erjavca: “Obsojam nasilje nad ženskami, še posebej v nočnem času.”

No, če je prepoznanje seksualnosti v zgornjih izjavah res podobno norčevemu razpoznanju narisanih čačk, se nekatere druge izjave tudi res nanašajo na seksualnost. Ker seveda ne želimo diskriminirati, naslednja nominirana izjava prihaja iz vrst muslimanske, ne le krščanske skupnosti. “Če bi ženske molile pred moškimi, bi lahko moškemu padlo kaj na pamet. Včasih imajo moški čudno domišljijo. (...) Ženske so v džamiji ločene od moških zaradi praktičnih razlogov.” Jasno, da so religije patriarhalne, toda ali je takšna zdravorazumska izjava res kandidatka za seksistično izjavo leta?

Še jasneje o seksualnosti govori izjava Jizaha Dafunka:

“Tretji dolgometražec Rapsody je njeno najbolj samozavestno delo, v katerem krepi svojo moč in s katerim bo postala še večja ljubljenka glasbenih kritikov. Je zrel, ambiciozen, domiseln album, ki komercialnim raperskim striptizetam in kurbam, ki mahajo z oprsjem in ritjo, kaže tisto pomembnejšo rapersko stran, slonečo na vitalnih, lucidnih besedilih ter dobrem toku besed.”

Utemeljitev: “Skozi velik del recenzije avtor izpostavlja, kako glasbenica *NI* za svoj uspeh uporabila svojega 'razgaljenega telesa', in jo prek tega poveličuje. S tem diskreditira celo generacijo reperk, ki so se opolnomočile s prilastitvijo svojih teles, jih zmerja in zaničuje spolne delavke in delavce.”

No, zmerjanje in zaničevanje res ne bi bilo na mestu, če bi šlo zanj. A besede “striptizete” in “kurbe” afirmativno uporabljajo prav te reperke same. Da se ti besedi interpretira kot žaljivi, ravno predpostavlja zaničevanje spolnih delavk. Predvsem pa izhaja iz čudnega puritanstva, ki kot nesprejemljiv jemlje vsak “politično nekorekten” izraz, ne glede na to, v kakšnem kontekstu je umeščen in kaj dejansko sporoča. Zanima nas denimo, kako bi se odzvali baltimorski niggri, če bi jim “nerasistični levičar” rekel, da so “people of colour” in naj se nehajo žaliti z besedo “niggri”. Lahko ugovarjate: “Že, ampak prejšnjo izjavo je izrekel privilegiran beli moški!” No, da, ampak v zelo jasnem kontekstu reperske scene. Mogoče je res z izjavo “diskreditiral celo generacijo reperk”, a ne zato, ker so se “opolnomočile s prilastitvijo svojih teles”, ampak predvsem zato, ker se mu zdi element besedil v glasbi pomembnejši. Je zdaj seksistično dejstvo, da se nekomu zdi pomembnejše besedilo kot pa izgled izvajalke? 

Seveda se je tudi tokrat kar nekaj utemeljitev izborov izjav vrtelo okoli objektivacije ženskih teles in lepotnih idealov. Logika tovrstnih utemeljitev se nekako čudno zaplete: lepotni ideali so slabi, ker nekaterim posameznikom preprečujejo, da bi si v očeh drugega pridobili status spolnega objekta. Po drugi strani je objektivizacija slaba, ker posameznike reducira na pogled in sredstvo drugega, to je spolni objekt. Ergo: people are fucked either & anyway.

A vrnimo se k bolj svetopisemskim temam. V izbor se je dalje umestila izjava Matjaža Hana: “Slikovito je to primerjal z družinskimi razmerji: ‘Tista hčerka, ki je doma, ob prihodu ni toliko vredna kot tista, ki pride domov vsakih 14 dni, pa je tudi kosilo boljše …’“

Utemeljitev: “Politik ženske postavlja na nivo stvari. In to stvari, ki je družini v breme. Po njegovem vredna ženska poskrbi sama zase in za zadovoljstvo drugih na način, da drugim ni v breme. Če se da vsa družbena in politična razmerja utemeljiti z ‘vrednostjo’ žensk, potem se da razumeti, da je domače, skrbstveno delo, ki je v glavnini delo žensk, nevidno, necenjeno, neplačano. Da ne spregovorimo še česa o tem, da je ravno stanovanjska politika tudi Hanovega časa med odgovornimi, da se mladi ne morejo osamosvojiti.”

Pfu, clusterfuck, kaj vse so zmetali v to eno ubogo utemeljitev. No, Hanova izjava je sicer predelana svetopisemska prilika o izgubljenem sinu, le da gre tu za hčerke. Bi tudi v primeru sinov rekli, da jih prilika postavlja na nivo stvari? Sicer pa, kako točno iz tega sledita nevidno delo žensk in stanovanjska politika?

No, ko pa dejansko pridemo do nevidnega dela žensk, pa ekipa Bodeče neže spet ni zadovoljna. Izjava Barbare Hočevar očitno problematizira prav to in težave, s katerimi se soočajo ženske, ki jim skrb za otroke največkrat pripade: “Matere, ki se spomladi ali poleti vračajo v službo po porodniškem dopustu, imajo težave z ureditvijo varstva za otroka.” Kako je mogoče takšno izjavo, ki naslavlja realne probleme žensk, videti kot seksistično? Utemeljitev: “Skrb za otroke, med katero spada tudi ureditev varstva, je skrb staršev, ne samo mam. Težave imajo tako tudi očetje, ki so del družin, ne zgolj mame. Tudi ‘porodniški dopust’, o katerem pravi avtorica, je pravzaprav dopust za nego in varstvo otroka in je namenjen tako očetom kot mamam, torej je lahko tudi oče tisti, ki ‘se vrača v službo’.” Pa dobro, kje vi živite? Izjava, ki problematizira dejansko stanje, je seksistična, zato ker stanje ne bi smelo biti tako?

Sklenimo. V samem izboru izjav lahko razberemo neko željo po uravnoteženju: ker so bile v preteklih letih v končni izbor uvrščene očitno mizogine izjave, ki so po pravilu prihajale predvsem s strani opinion makerjev, ki jih je možno povezati z desnico ali zagovorniki tradicije, je možno letošnji nabor izjav videti kot poskus razkrivanja podobnih teženj tudi v centru in na levici. To ne pomeni, da seksizma in mizoginije na tem delu političnega spektra ni, pač pa to, da se v izjavah skuša po vsej sili najti neizrečeno ali implicirano, torej tisto, kar bi očrnilo govorca.

To pomeni, da moramo - ne glede na to, o kako specifični problematiki se pogovarjamo - po novi progresivistični logiki zmeraj všteti manjšine. Če teče beseda o delavskih pravicah, je tako treba dodati, na primer, da smo proti (spolnemu) nadlegovanju žensk na delovnem mestu (kot da sama besedna zveza “delavske pravice” ali “pravica do (po)porodnega dopusta” ne more vzeti v obzir heterogene sestave nosilcev teh istih pravic in kot da če tega ob izrekanju o neki specifični tematiki ne dodamo, pomeni, da to podpiramo (v tem primeru torej spolno nadlegovanje na delovnem mestu ter podplačanost migrantske delovne sile in njene življenjske pogoje). Iz tega sledi, da tako zastavljeni kriteriji več kot očitno predpostavljajo nezmožnost identifikacije ali razumevanja kogarkoli oziroma česarkoli, kar ni enako nam ali nas pravilno ne poimenuje. Zato RŠ šovinistke na tem mestu, v skladu s to logiko, še same slovesno obljubljamo, da ne bomo brale knjig moških avtorjev, ki so napisane v prvi osebi, saj se nas to, glede na uporabljeni spol zapisa, ne more tikati, nam je tuje in se v tem ne moremo prepoznati!

Predvsem pa lahko izbor izjav za Bodeče neže razumemo kot sodobni šamanizem, kot vero v to, da bomo zgolj s tem, ko bomo nekaj pravilno poimenovali, uročili družbeno realnost (in njene materialne razmere) do te mere, da bo začela delovati drugače.

Dlako z jezika so brile RŠovinistke.