In vendar hrumi

Z jutrišnjim dnem Radio Študent vstopa v 47. leto neprekinjenega radijskega emitiranja in medijsko-kulturnega delovanja. Kar pa ne pomeni le, da gre za najstarejšo tovrstno neodvisno medijsko institucijo v Evropi, temveč da gre tudi za enega izmed najstarejših slovenskih medijev. Ob tem se ne spodobi in ni prav le, da za trenutek odložimo delo in se počudimo, da smo nekako vendarle še vedno tu, temveč da za trenutek obrišemo prah tudi s sicer zelo zaprašenega zgodovinskega spomina.

Toda, nč bat, ne gre za to, da bi se obračali k lastni notranjosti in retrospektivno merili naš simbolni ali kulturni kapital - pravega kapitala tako ali tako ni - ter da bi posledično terjali ustrezno muzeološko mesto, temveč da bi se obrnili k zunanjosti. Tisti živi zunanjosti, ki se, filozofsko rečeno, guba in zvija, ter tako tvori našo lastno notranjost.

Konkretno rečeno, pred dobrim letom in pol je Radio Študent na javnost naslovil Peticijo za ohranitev, obstoj in razvoj neodvisnega Radia Študent, ki se je v zelo kratkem časovnem obdobju ustavila pri 10093 podpisnikih in podpisnicah. Še bolj konkretno rečeno, peticija je postavila štiri jasne in precizne zahteve. Od ustanovitelja, Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, se je zahtevalo, da Radiu Študent zagotovi ustrezen finančni dotok in dolgoročen mehanizem za njegovo nemoteno delovanje; od Univerze v Ljubljani, da dokonča formalni proces vstopa Univerze v soustanoviteljstvo Radia Študent; od Mestne občine Ljubljana, da ustvari mehanizme za sistemsko financiranje Radia Študent kot edinega mestnega javnega radijskega servisa; od Ministrstva za kulturo ter Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da zagotovi dolgoročne zakonske rešitve za stabilno in ustrezno financiranje radijske ter druge kulturne produkcije Zavoda; in od Agencije za pošto in elektronske komunikacije, da RŠ dodeli frekvence za razširitev slišnosti.

Po dobrem letu in pol tako ni uresničena niti ena zahteva. Še več, primarna naloga državnih institucij, od katerih se sploh več ne zahteva, da bi poustvarile kulturnopolitični in medijski sistem, temveč da bi ga vsaj malo pokrpale, postaja ukvarjanje samih s sabo. Na nek način postaja možnost oblikovanja kakršnekoli medijskopolitične in kulturnopolitične strategije z institucionalnega vrha zaradi konstantne politične nestabilnosti nemogoča. Mogoča bo postala le od spodaj, takorekoč s skupnim bojem posamičnih medijskih institucij, kar za Radio Študent verjetno pomeni tudi imperativ po zakonsko-sistemski ureditvi njegovega za slovenski medijski prostor posebnega statusa.

In ne le, da strategij medijske politike takorekoč ni, tudi tisto, kar od nje obstaja, ne ustreza realnosti medijske krajine nasploh in delovanju posameznih medijskih institucij znotraj nje. Tu mislim predvsem na delovanje tako imenovanih študentskih medijev, če tiste alternativne ali tako ali drugače nišne pustim ob strani - s pristavkom, da to zadnje nedvomno kaže na nek še ne docela realiziran potencial pretvorbe množičnomedijskega modela v nekaj drugačnega od njega samega.

Študentski mediji, ki so študentski, ker so nastali kot potreba študentske skupnosti po komuniciranju, ki presega njihove stanovske interese, predvsem pa presega in preusmerja tokove modela množičnomedijskega komuniciranja, imajo sicer v novejši zgodovini to nesrečo, da so študentski tudi zato, ker delujejo znotraj še vedno potrebne institucionalne platforme študentskega organiziranja. Da je takšna institucionalna in finančna podpora še kako nujna in da je boj posameznega medija ravno to, da ustvari od tega institucionalenga zaledja žepe kadrovske in vsebinske neodvisnosti, kaže ravno primer Tribune oziroma tistega dela nekdanjih sodelavcev, ki se bodo za kakršnokoli nadaljnje delovanje spopadali s finančnim in institucionalnim mankom. Njena naloga pa bo takorekoč "zgodovinska" - izumiti model medijskega (so)delovanja, katerega cilj ne bi bilo le golo biopolitično preživetje, temveč tudi potrebne linije bega iz dispozitiva obstoječe medijske krajine.

Leto in pol po peticiji, ki je nastala ravno zaradi težav s financiranjem s strani te institucionalne platforme, ŠOU v LJ na potrebe lastnega medijskega zavoda odgovarja z vztrajnim tanjšanjem finančnega priliva, na letečih preprogah podjetniške logike in fantazmatskega sklicevanja na puh študentskega interesa pa zgublja še zadnje stike z realnostjo okoli sebe, še posebej tiste realnosti, za katero bi morala kot ustanovitelj skrbeti. Namreč to, da ima študentska organizacija kot institucionalna oblika študentskega organiziranja med svojimi zavodi in dejavnostmi tudi edinstvena študentska medija - edinstvenost mislim v smislu nekega samosvojega načina produciranja medijskih vsebin - kot sta Radio Študent in Tribuna, nikakor ne bi smelo predstavljati bremena, temveč zgodovinski dosežek.

Kot pa kaže nedaven primer političnega kadrovanja in posledičnega uničenja časopisa Tribune v njeni dozdajšnji obliki, ki, kakor kaže, niti ni bilo sproženo s strani kakšnega velikega imperativa po prevzemu, temveč bolj s strani gole objestnosti študentske politične moči. Politična racionalnost ŠOU v LJ tako na nek način sploh ni racionalna, temveč iracionalna in nevedna v smislu, da "lastnih" medijev niti ne prepozna kot ideoloških aparatov ŠOU države, temveč kot tuj organizem, ki ga je treba preprosto shirati in uničiti. Kar ob posebnem sklopu ekonomskega racionalizma in novega kulturnega konzervativizma, ki doživi vrhunec ravno ob najbolj kulturnem študentskem mesecu, mesecu maju, ne preseneča niti malo.

Radio Študent tako v 47. leto neprekinjenega delovanja in oddajanja stopa po lastni poti in z lastnim bojem, ki ga ob mizernih, takorekoč simbolnih honorarjih za kakšen špricer ali kavo bije kakšnih 200 sodelavcev in sodelavk. To dejstvo je verjetno dovolj, da se vprašanja o tem, kako in koliko študentskih vsebin se na radiu proizvede in kako ter koliko honorarjev se izplača na študentsko napotnico, zatrejo preden se sploh postavijo. Radio Študent ostaja na preseku med lastno notranjostjo, ki jo je izdolbla dolga zgodovina, in zunanjostjo, ki nima niti zgodovine niti zgodovinskega spomina. Njegova prihodnost pa je odvisna od tega, kako bo to zunanjost uspel pregubati na takšen način, da bo začela tvoriti tudi kakšno drugo notranjost od te, ki jo tvori trenutno. V ta namen pa tudi ponavljati vedno ene in iste probleme nemara ni odveč - morda pa se vendarle nekje vzpostavi razlika.

In vendar se vrti - vrti se ta knof in hrumi ta frekvenca.