»Ljubljana je najlepše mesto na svetu.«

Naš večni župan vsako leto poskrbi, da mesto še naprej ostaja atraktivno. Površino mesta ohranja čisto, končanih je še več luksuznih nepremičnin, javni denar pa nameni še bolj sodobnim umetniškim centrom, ki postajajo prava gonila kulturne scene. Poskrbi, da Ljubljana izgleda še lepše in da bi lahko v tem uživali vsi turisti. Naši in tuji. V centru mesta je tako že zdaj naseljena samo sorta meščanov, imenovana elitni Ljubljančani, ki prav tako potrebujejo spodobne prostore, v katerih lahko medsebojno mrežijo in pijejo vino iz pecljatih kozarcev. Samo še nekaj korakov v mestni politiki jih loči od popolne osvoboditve od tistih par najemniških prisesancev, ki lahko še plačujejo najemnine in se potikajo po njihovih stavbah. Še malo, pa bodo tudi te tako visoke, da se bodo odselili in zapustili njihovo malo oazo.

Načrt je preprost. Mesto mora biti izpraznjeno vseh izmečkov, razpokanih robnikov in zaraščenih bregov. Zato pa smo v zadnjih dveh letih pridobili Šumi, olepšano ljubljansko nabrežje, Palais in Villo Schellenburg, Cukrarno in nazadnje Kulturni center Rog. Prave centre kulture, kjer se da uživati ne samo v vrhunski umetnosti, ampak tudi v prekrasnem izpraznjenem arhitekturnem okolju s krasnim odmevom. Izpraznjenem vsega pravzaprav, tudi obiskovalcev, ki ne prihajajo iz elitnih okolij. In vsebine. Prazne institucije za prazno mesto. 

Gentrifikacija ni pojav, omejen zgolj na najlepše mesto na svetu. Podobno se dogaja tudi drugod po svetu, pa vendar je pojav v večini primerov nekoliko bolj prefinjen in manj viden. V Ljubljani ne gre zgolj za dvig cen najemnin določenega dela mesta in nekaj novih kafičev, ki so del verige. Ljubljanska gentrifikacija privzema specifičen izgled koželjevske arhitekture – značilno karasto tlakovanje, sive kockaste stavbe brez karakterja, ki ovirajo pogled na mestne znamenitosti in hladne betonske klopi, na katerih ne želite sedeti več kot pet minut. Predvsem pa se nova podoba Ljubljane agresivno širi z eksponentno rastjo. Vsak projekt občine ali zasebnih investitorjev sledi istemu cilju – privatizirati čim večji del mesta in ga olepšati.

Druga mesta se brušenja grobih robov lotijo nekoliko drugače. Poskrbijo, da je proces postopen in da ne izgleda pretirano načrtovan. Kakšna novogradnja v tem kotu, obnovljena železniška postaja, ki je enaka ostalim, hipsterska knjigarna z organsko kavo in postopna rast najemnin. V Ljubljani vas bo nekega dne pričakala popolna zapora celih kosov mestnega središča zaradi prenove. Po prenovi bo tam povsem drugače. To pa še ne pomeni, da je gentrifikacija kaj manj brutalna, če ne izgleda enako škatlasto kot v Ljubljani.

Na to se lahko spomnimo ob nedavni otvoritvi kulturnega centra v nekdanjem skvotu Rog. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v hipsterski prestolnici Berlinu. Po padcu berlinskega zidu je mesto postalo mesto skvotov. Nebroj zgradb, ki so bile zanemarjene vse od druge svetovne vojne, je postalo lahko dostopnih. Vanje so se naselili glasbeniki, anarhisti, rejverji in umetniki. Večina skvotov je imela vzpostavljeno samoupravo, komunalne prostore, skupno skrb za stavbo, v kateri so živeli. Eden najbolj znanih, pa tudi najdlje obstoječih umetniških skvotov v Berlinu je bil Tacheles na Oranienburger Strasse v samem centru mesta. Po dvajsetih letih so se morali kavarna, klub, trgovine, drugi skupnostni prostori in okoli osemdeset umetnikov, ki so tam živeli in ustvarjali, umakniti kapitalskim interesom okrožja center. Leta 2012 so še zadnji skvoterji za vedno zapustili svoja domovanja in se razpršili po različnih, obrobnih ustvarjalnih delih mesta. Drugače bi jih verjetno čakala podobna usoda kot vse, ki so še pred tremi leti živeli v Rogu. Danes v mestu ni več nobenega podobnega kulturnega centra, kjer bi obiskovalci lahko prosto prehajali med umetniškimi ateljeji, se z avtorji in prebivalci pogovarjali in morda tudi kakšno delo kupili. 

Stavbo skvota Taheles so kupili zasebni vlagatelji. Leta 2020 so sklenili pogodbo o najemu s švedsko privatno galerijo Fotografiska, ki ima lokacije po celem svetu. Fotografska galerija je svoja vrata odprla septembra letos, med berlinskim Art weekom. Prenovljene prostore, v katerih so razstavni prostori, kavarna, restavracija, trgovina in pekarna, so umestili med z grafiti okrašene hodnike in stopnišča. Ti so edini ostanki kultnega skvota, ki so tudi spominsko zaščiteni. Galerija je prejela 1800 strani dolg dokument, na katerem je podrobno popisano, kaj mora ostati nedotaknjeno. 

Galerija pa je tudi popolno nasprotje vsebini, ki je stavbi predhodno podajala dušo. Ker gre za zasebno galerijo, je za vodstvo institucije pomembno predvsem, da predstavljene umetnike čim bolje predstavi potencialnim kupcem, ki bodo v galerijo prišli na fensi večerjo in inovativne koktajle. Vodstvo galerije Fotografisko opisuje kot popolno mesto za Tinder ali Bumble zmenke, njihova želja pa je, da bi prostor oddajali za druge dogodke in zabave – za modne revije, obletnice firm, dobrodelne gala plese. Z besedami kritikov je Fotografiska »kot Ikea – neprimerna vrsta kulture za ta prostor. Zgolj prodajalnica preoblečena v kulturo.« Ali pa kot trendovski ekonomski model, ki stavi na vse drugo kot na umetnost, ki jo predstavlja. Umetniki, ki so ustvarili grafite, danes privlačno značilnost arhitekture, so nov prostor označili za šoping center. Kritike, ki bi jih za kakšno institucijo lahko slišali tudi v našem kontekstu.

Fotografiska je ekstremen primer galerije, namenjene eliti zahodne Evrope, ki se lahko v prostoru obnaša, kot da je napredna, ker se slika pred pografitirano steno. Ali pa ker lahko v pogovoru s svojim krogom mednarodnih prijateljev v Soho House nameče, da je šla na krasno subverzivno feministično razstavo in da razmišlja, kako pomembno je podpirati tudi takšne umetnike. Čeprav bo to verjetno edinkrat, ko bo stopila v stik s temami izkoriščanja, neplačanega dela in zatiranja manjšin. Premalo stika s plebejstvom, da bi teme lahko razumela kot nekaj, kar je vsakdan drugih. Razstava bo postala zgolj retorično orodje v dokazovanju, kdo je bolj edgy in izobražen. 

Prav takšne institucije v Ljubljani rastejo kot gobe po dežju. Kraje, ki smo jih nekoč povezovali s kulturno zgodovino, so zasedle institucije brez vsebine. Vsaj vsebine, ki bi bila zanimiva še komu, ki je ne želi zgolj omeniti v vljudnem pogovoru ob kanapejih. Cukrarna je svoja vrata odprla pred dvema letoma. Med večjimi razstavami, ki se v zgornjih nadstropjih galerije izmenjajo dvakrat na leto, je večina izgledala, kot da je bila zgolj ustvarjena z mislijo, da bodo razstavljeni predmeti na kupu dobro izgledali. Kot da ustvarjalke razstav ne bi imele resnejših ambicij. Predvsem smo imeli občutek, da je vodstvo poskusilo prostore napolniti s kar največ znanimi imeni, ki bodo osupnila kulturno elito Ljubljane. Pomanjkljivo pripravljeni katalogi, nepremišljene razstave in pomanjkanje javnega obrazstavnega programa v produkciji same galerije, institucijo postavlja ob bok večjim zasebnim institucijam. Te se, podobno kot Cukrarna, financirajo predvsem z oddajo svojih prostorov drugim organizacijam, posameznikom, dobrodelnim društvom in pop dogodkom. V zadnjem letu so v Cukrarni potekale skoraj vse uradne proslave Mestne občine Ljubljana, podelitev nagrade Delova osebnost leta, modna revija, izdaje knjig … Zgolj vsake toliko sama galerija organizira kaj, kar naj bi bilo dejansko povezano z njeno vsebino. 

Delovanje ljubljanskih javnih kulturnih institucij se od tujih zasebnih razlikuje zgolj v financiranju – naše pač pridobijo nekaj sredstev iz občinskega proračuna. Obnova Cukrarne je stala skoraj 25 milijonov evrov, obnova Roga dva milijona več. Cukrarni letno namenjamo skoraj milijon evrov, proračun za delovanje Roga še ni objavljen. Namesto da bi institucije lahko tudi uporabljali, pač stojijo ob bregu Ljubljanice kot spomeniki programu olepševanja Ljubljane. Podobno kot berlinska Fotografiska želita obe instituciji privabiti ugledne, bogate meščane, ki bodo med svoje prijatelje ponesli besedo o prestižnih kulturnih institucijah. 

»Bla sem na eni tok luštni razstavi o naših slikarjih, prov fino je blo, res lepe slike, sploh ne kot ta brezvezna moderna, k za to res ne razumem, zakaj je sploh v galeriji. Še mala Nina je lah prosto tekla po celi hali, res so lepo prenovil.«

»Joooj, v četrtek sem bla v novem Rogu, tok je lepo pa čisto, nobenih igel ni več, pa tok je lep pogled na celo mesto. Sam neki protestniki so se gužval pred vrati pa nismo moral ven, ampak sej na srečo jih je policija pol razgnala.«

Navadni meščani bomo pač morali še malo počakati na kvalitetne, sodobne kulturne institucije, ki bodo svoja vrata odprla vsem prebivalcem mesta in poskrbele za atraktiven program. Da ne bodo zgolj stale na mestu kot vizualna rana svojega okolja, temveč postale mesto srečanja. Do tedaj pa lahko sanjamo o horizontalnem pristopu h kulturni politiki in tem, da smo del zahodnih držav.

Slika: Kunsthaus Tacheles (Wikipedia)