Na še vrsto let socializma s kitajskimi karakteristikami

Mesec julij letos zaznamuje praznovanje 100. obletnice Kitajske komunistične partije, ki je nedavno dosegla enega izmed pomembnih mejnikov na poti tako imenovane socialistične modernizacije. Partija je od ustanovitve  Ljudske republike Kitajske, leta 1949, do danes, početverila njen bruto družbeni proizvod, opismenila 98% prebivalstva, povprečno življenjsko dobo povečala za kar 40 let, razrešila problem pomanjkanja osnovnih dobrin in absolutne revščine ter s tem po kriterijih 13. petletke kitajsko nacijo preobrazila v relativno preskrbljeno družbo s funkcionalnim srednjim razredom. Vsi ti in podobni dosežki ne bi bili mogoči brez specifične narave kitajskega komunizma, ki ga danes bolje poznamo pod oznako socializma s kitajskimi karakteristikami. Njegovemu nastanku  in legitimaciji namreč ni botroval prazen označevalec demokracije kot take, ampak kvalitativna sprememba strukture kitajske družbe po nareku socialne revolucije in razrednega boja. 

Odločilni udarec postaranemu kitajskemu imperiju so zahodne imperialistične sile zadale v opijskih vojnah, ko se je gibanje boksarjev pod taktirko dinastije Čing uprlo takrat največjemu mamilaškemu kartelu ー britanskemu cesarstvu. Z opijem je bila na nekaterih območjih namreč odvisna tudi polovica vsega prebivalstva. Anglosaksonski imperialisti so se v odgovor na protizahodnjaško vstajo bokserjev skupaj z najmočnejšimi zahodnimi silami povezali v alianso, ki je potolkla sile cesarice Ciši in zavzela Peking. Tako se je obdobje od sredine 19. pa vse do sredine 20. stoletja v anale kitajske zgodovine in pa v spomin Kitajcev zapisalo kot stoletje ponižanja. S Šinhajsko revolucijo leta 1911 so se Kitajci nato otresli večtisočletnega prijema cesarstva, a so jih zdaj pestili spopadi med institucijami novonastale buržoazne republike, lokalnimi oblastniki in vojskovodji ter tujimi agenti. Medtem pa je svet presunila na vse kotičke sveta šireča se socialistična vročica. Oktobrska revolucija in boljševiki so postali iskra za svoje tovariše v Šanghaju, ki so v boje proti desnemu krilu nacionalističnega Kuomintanga in Japoncem z agitiranjem ter z zemljiškimi reformami vključili delavski, še bolj pa večinski kmečki razred. 

Zmagoslavje kitajskih komunistov in nastanek Ljudske republike Kitajske 1. oktobra 1949 je bil tako v prvi vrsti produkt tehtnega političnega in socialnega programa, ki je onkraj praznega militarizma nacionalistov in fašističnih sovragov za ljudi predstavljal konkretno materialno spremembo. In s temi politikami je Mao Cetung nadaljeval tudi v povojnem obdobju. Čeprav sta veliki skok naprej in kulturna revolucija  zahtevala krvni davek predvsem zaradi nepredvidljivih naravnih razmer, šibke institucionalne osnove, pa zaradi še vedno pereče nerazvitosti in tujih embargov, deloma pa tudi zaradi ihtave zaletavosti in malomarnosti, so v 60. in 70. letih nastali temelji kitajskega socializma. Ob povečanju življenjskih standardov je partija legitimnost v tem obdobju prejemala od množičnih participativnih struktur, katerih cilj je bilo razbijanje izkoriščevalnih oblik dela in po drugi strani nastanek novih oblik delitve dela ter družbene reprodukcije. 

Ob koncu Maove vladavine se je Kitajska še vedno soočala s perečo revščino. Cilj tržnih reform Denga Šjaopinga leta 1978 je bilo po besedah novega predsednika izgraditi pogoje, ki bodo, citiramo, “omogočili razvoj produkcijskih sil, saj revščina ni enakovredna socializmu. Držati se socialističnih principov, superiornih kapitalizmu, pomeni v prvi vrsti odpraviti revščino”. Konec citata. Z Dengom je Kitajska pridobila najhitrejše rastočo ekonomijo v zgodovini človeštva, iz roba preživetja je potegnila skoraj 700 milijonov ljudi in se na svetovnem prizorišču postavila ob bok zahodnim velesilam. Čeprav bi evropocentriki in fetišizerji neoliberalizma radi verjeli, da je vse to dosegla zaradi mehanizmov prostega trga, pa jih mogoče vseeno spomnimo, da z odprtjem pod Dengom Kitajska nikoli ni opustila principov misli Mao Cetunga, s tem pa institucij centralnega planiranja, ki ne funkcionirajo po logiki kapitalistične apropriacije. 

Odprtje kitajske ekonomije je s seboj prineslo tudi ne ravno redke nevšečnosti. Čeprav se je izboljšalo blagostanje prav vseh ljudi, pa so se hudo povečale neenakosti med njimi, kar dokazuje na novo nastali razred milijarderjev. Velikokrat zanje jamčijo prav od javnosti odtujeni, koruptivni partijci, ki jim je malo mar za svoje ljudi in bi se ob prvi priliki za obogatitev kot kompradorji postavili na stran saboterskih zahodnih sil ter njihovih vazalov. Neomajna gospodarska rast je dodobra prizadela tudi okolje. Dolgo je zaradi onesnaženosti zraka prezgodaj umrlo tudi do 300.000 ljudi letno, svinjanje voda pa je predvsem na severu države prispevalo k temu, da je uporaba skoraj 20-odstotnega deleža rek praktično nemogoča. Na področju produkcije je še pred dobrim desetletjem ali dvema Kitajska veljala za delavnico sveta, kjer so v izkoriščevalskih potilnicah ljudje delali tudi po 12 ur na dan. 

Nova generacija voditeljev Kitajske komunistične partije pod Ši Džinpingom in njegovim predhodnikom Hu Džintaom se tako trenutno usmerja v kvalitativen in trajnosten razvoj s poudarkom na človeku in njegovi harmoniji z naravo. Poleg opiranja na rezervoar visoko razvite, okolju prijazne tehnologije to pomeni predvsem podpiranje dostopa kitajskega ljudstva do socialnih storitev, kot so izobrazba, zdravstvo in kulturno udejstvovanje, pa tudi nadaljnje zavzemanje za zmanjšanje razlik med mestom in podeželjem, revnimi ter bogatimi. Korake v tej smeri je Ši podkrepil tudi s protikorupcijsko čistko, v kateri je bilo do zdaj obsojenih že več kot milijon partijcev. V tujini pa si Kitajska ugled povečuje z ugodnimi posojili za gradnjo infrastrukture pod imenom Belt and Road. 

Omejitve, s katerimi se bodo v prihodnje morali spoprijeti kitajski voditelji, so prav prenekateri njihovi zvesti podaniki. Večinoma so to partijci, ki gojijo vezi s tehnološko in finančno buržoazijo, kot je na primer multinacionalno podjetje Alibaba, znano po razvijanju privatnih kreditnih sistemov in pa špekulativnih shem, v katere se je do zdaj vključilo na desetine milijonov ljudi. Poleg ekscesnega kreditiranja je podjetje znano tudi po izkoriščanju svojih zaposlenih, ki šest dni v tednu garajo po 12 ur na dan. Čeprav kitajska vlada od takšnih in podobnih akterjev prejema tehnologijo, pa je vredno razmisliti, kako bo tudi vnaprej lahko izolirala njihove najbolj skrajne neoliberalne elemente. 

Druga fronta, na kateri se je Kitajska primorana biti, so dezinformacijske kampanje medijskih imperijev zahodnih velesil, ki blatijo njeno podobo v tujini, na domačih tleh pa posledično podžigajo nacionalistične tendence. Zaenkrat se jim je partija zoperstavila z deloma uspešno, a brutalno cenzuro in pogostokrat arbitrarnimi aretacijami sumničavih posameznikov. Zdi se, da bi lahko v prihodnosti stopila v ofenzivo in brez cinizma zahodnim akterjem nastavila ogledalo, podobno kot to v internetni ljudski vojni počnejo povprečni Kitajci na platformi Bilibili, kitajskem ekvivalentu YouTuba. To bi verjetno do neke mere pomenilo tudi deformalizacijo socialistične ideologije in pa demokratizacijo javnega diskurza.