nekaj razen za in roza
level 6: enke in nule.
gameplay: če imaš pobrite noge, si ženska, če jih nimaš, si grda ženska. nasploh so v tej igri vse_i zares zelo obsedeni s spolom in vsem, kar naj bi delale_i z njim. ti pa nisi ženska – tudi če bi imela pobrite noge.
znajdeš se na pošti. gledaš svojo osebno izkaznico in hecno ti je, ker najmanj en podatek na njej nima smisla. m, ž, m, ž. zaznaš oviro: več kot najdeš zase besedišča, manj možnosti imaš govoriti o sebi. v maternem jeziku nimaš jezika, s katerim bi lahko govorila o sebi. imaš simbol na osebni, s katerim se ne povežeš, in obenem se vprašaš, zakaj bi bil spol na osebni sploh važen. lahko rečeš, da si zbegana ali pa zbegan in nič ne zveni prav, eno pa je sploh slabo sprejeto.
podvržena si jeziku o sebi in jeziku zase. podvržena si presoji skozi več sit: prvo sito binarnosti, ki presoja, ali sploh spadaš v polje presoje; drugo sito patriarhata, ki presoja vse, ki spadajo, ali so moški ali ženske; tretje sito mizoginije, ki presoja vse ženske kot ustrezne ali odklonske; četrto sito heteronormativnosti, ki presoja vse odklonske ženske kot relevantne ali nerelevantne; peto sito seksizma, ki presoja vse ženske kot manj; šesto sito cisnormativnosti, ki presoja vse ženske* kot ženske.
ker ti je bil napisan nebinarni karakter, si težje opredeljiva, s tem pa težje oprijemljiva. odklanjati binarnost pomeni odklanjati binarni kod našega konstrukta realnosti, nenehno in ciklično potrjenega z jeziki institucij, avtoritet, moči, vzgoje, vaje, izkušnje. ko si odklonska_i do binarnosti same, ni zares oblike odklonskosti na konformističen način, ni zares možnosti prilagoditve. ne pašeš. ne preseješ se skozi prvo sito. tako si odklonska_i, da nisi niti vredna_en presoje.
»/…/ smeh pride ob spoznanju, da je bil izvirnik ves čas izpeljan,« je rekel_a butler v gender trouble.
»welcome to the desert of the real,« je rekel morpheus v matrici.
level 5: feministka mora postati feministka. pri tem dvoje: od feministke se vnaprej pričakuje, da bo, v nasprotju s tem, kar bi se pričakovalo od odklonske ženske, zavračala svojo odklonskost kot odklonskost. to pa jo v danem kontekstu dela še bolj odklonsko. in pa: vse feministke so lezbijke**, niso pa vse lezbijke feministke.
gameplay: nekoč med branjem de beauvoir in federici pogruntaš, kako zelo je spol vse; in potem med branjem butler in firestone pogruntaš, kako zelo je spol nič. socialni konstrukt pa je še vedno zažrt, prisesan in pripisan vsaki normi, pravilu, pričakovanju, relaciji, interakciji, namenu, odnosu, vlogi, izrazu, dejanju, besedi, poziciji, stanju. razumeš, kako binarnost ne pomeni le sistema dvojega, temveč tudi presojanja enega proti drugemu. razumeš, kako je vsaka dodatna femminizirana nalepka za žensko* dodatna marginalizacija.
znajdeš se v predavalnici. profesorica revolucionira z rabo ženskega slovničnega spola kot nevtralnega. sošolke razumejo, kaj je mislila velikonja v tistem intervjuju za dnevnik, ko je rekla, da lezbijke nimajo doma. sošolec proaktivno prakticira neogrožajočo moškost. prostor za odklonskost odpre prostor za razvoj identitete. ali antiidentitete: v kviru si marsikdaj nekaj šele takrat, ko nisi to, kar hočejo od tebe.
»/…/ lezbijka v resnici nisem postala s tem, ko sem se rodila ali poljubila žensko, temveč takrat, ko sem se izrekla /…/,« je napisala jedrt maležič v prispevku za narobe.
level 4: lezbijka mora postati lezbijka. pri tem dvoje: od osebe, ki se identificira kot lezbijka, se pričakuje, da bo termin lezbijka razumela, tretirala in uporabljala v kontekstu splošnega razumevanja, tretmaja in rabe. to je, v najbinarnejšem smislu, kot ženska, ki ljubi ženske. in pa: lezbijka se postane tako, da najprej postaneš odklonska ženska.
gameplay: eno sredo po pouku te sošolec vpraša, ali bi hodila z njim. ti mu nočeš povedati, da si lezbijka in da že imaš punco, zato mu poveš, da ne hodiš s sošolci. ni ti treba biti lezbijka, če si lahko zaklozetirana lezbijka. zaklozetirana lezbijka je samo ženska z nevidnim problemom.
outiraš se najboljši prijateljici in jo pomiriš, da si mogoče samo bi. outiraš se sošolcu in ga pomiriš, da si lezbijka. outiraš se učiteljicam in trenerkam in jih pomiriš, da si odklonska. outiraš se odraslim moškim, ki te seksualizirajo, in se zaščitiš, ker si odklonska.
nosiš srajce ali pa obleke. ostrižeš se ali pa ne. dejtaš femice ali pa butchke. si butchka ali pa femica. zdaj razumeš razliko med pravo lezbijko in skorajda-bohnedaj-biseksualko. razumeš, da je tudi lezbijka vedno v relaciji z moškim: bodisi mu zavida bodisi ga hoče.
»moč se, tako kot višina, meri po tem, ob kom stojiš,« je rekla feinberg v stone butch blues.
level 3: ženska mora postati ženska. pri tem dvoje: oseba, ki ji je bil pripisan ženski spol, mora postati ženska, tudi če to ni. in pa: ženska mora postati ženska na najbolj grozljive možne načine.
gameplay: en dan, potem, ko so te sicer boleli že nekaj časa, se zbudiš z večjimi joški. mama te pelje po modrc, ker so bradavičke zdaj prepovedane. foter te ne sme več videt nage. ljudje okrog začnejo imet čudne komentarje, kot da bi hoteli nekaj povedat, a jih ne razumeš. čudno, ker sicer že leta veš, kako biti seksualizirana. prve opazke odraslih moških, ki so se ti vžgale v glavo morda za zmeraj, niso čakale na puberteto.
sošolci te začnejo otipavati ali pa ne. ti začneš reagirati ali pa ne. zdaj razumeš tudi razliko med žensko in odklonsko žensko. preden dobiš prvo menstruacijo, si že briješ noge.
»v resnici morda sploh ne bi bilo lolite, če ne bi nekega poletja najprej ljubil dekleta-otroka,« je nabokov zajel bistvo infantilizacije žensk* in hiperseksualizacije deklic* v svoji problematično romantizirani klasiki.
level 2: otrok mora v danih relacijskih vajah pravilno uganiti ustreznost enega od dveh standardov. odklonskost in nered se sankcionirata.
gameplay: učiteljice in trenerke veliko govorijo o pridnosti in nekaj o majicah na špagete in fantih, ki nagajajo, ker si jim všeč; ali pa veliko o navihanosti, divjosti in o tem, da se lepim puncam nagaja.
preoblačiš se v ženskih ali moških garderobah. gledaš risanke za punce ali za fante. učijo te, da so ti všeč mehki, nežni, roza stereotipi ali pa divji, pustolovski, modri stereotipi. bremeniti te mora, da si premajhen ali pa predebela. všeč ti morajo biti punce ali pa fantje. v šoli poslušaš o tem, kako si pisal zgodovino, ali pa o tem, kako je bila pisana zate. binarnost je igra presojanja, za presojanje pa je potrebno vedno samo dvoje.
»/.../ revice uboge, če ga pojeste, kdo bo hodil delat na polja, kdo bo prideloval hrano potrošne dobrine, kdo bo izdeloval letala, kdo jih bo pilotiral, kdo bo zagotavljal spermije, kdo bo pisal knjige, kdo bo navsezadnje vladal?« je povzela wittig v gverilkah o vlogah, ki jim je bila pripisana moč.
»če hočemo opredeliti, kaj je moškost, tega ne moremo, ne da bi obenem opredelili, kaj je ženskost, saj sta koncepta relacijska,« piše antić gaber v onkraj binarnosti in dihotomij.
level 1: ob rojstvu se bežno ošine genitalije novorojenčka, da se ve, ali bo močan ali pridna. določi se spol. dojenček vstopi v igro.
gameplay: v igro vstopiš kot dojenček z baby vulvo. punčka je, rečejo zdravniki strokovno. družba modro kima nekaj o roza stereotipih in dražjih britvicah. mama pravi: kako lepo in hkrati au. ti zmedeno jočeš: ue ue, nimam pojma, kaj se dogaja.
»vse, kar moraš vedeti o genitalijah, je, da so sestavljene iz mesa, krvi in milijonov drobnih, nemirnih živčnih končičev – vse drugo, kar vidiš v njih, je zgolj halucinacija, produkt tvoje lastne pretirane domišljije,« piše serano v whipping girl.
ni to, da ne bi mogle biti – lahko smo vse, kar si lahko zamislimo. le zamisliti si smemo zelo zelo malo.
za rš ni pasal neo.
** to seveda ne drži
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj