O 20. in 21. stoletju

V zadnjih letih je dosti slišati o neki ključni razliki med 20. in 21. stoletjem. Meja nastopa kot metafizični dejavnik, ki je neki tok dogajanja za vedno prekinil. Skoraj nikoli ni specificirano, kaj naj bi bilo prekinjeno in kateri zgodovinski dogodek predstavlja prekinitev … Tako se na pladnju ponuja cinični ugovor, ki razkrinkava diskurzivno prakso: dejansko 20. in 21. stoletje loči pač eno piškavo leto.

Arbitrarna razlika združi dve ideološki struji: liberalno kulturno kritiko, ki moralno obsoja grozodejstva avtoritarnih režimov, in etablirano antikapitalisitčno politiko, ki govori o “socializmu za 21. stoletje”. Če privzamemo pojmovni govor o 20. in 21. stoletju, je treba natančneje razločiti, prek katerih obdobij in prek katerih dejavnikov se dejansko razlikujeta – to pa lahko pripelje tudi do njunega nerazlikovanja.

Liberalna publicistika lahko z moralno obsodbo pokrije najrazličnejše pojave kritike delovanja kapitalizma. Že kamenjanje parlamenta s strani dijakov služi kot opomin na krvavo 20. stoletje, ko so različna voluntaristična gibanja močno prestopala mejo svoje vednosti in povzročala serije različnih katastrof. Rešitev je sistem etičnih načel, vrnitev k svoji mitski “naravi” in s tem povezan ponoven vznik “mišljenja” kot individualne predkonceptualne prakse. Z baze razsvetljenih posameznikov bomo prišli do idealnega socialnega dialoga, postavljanju zahtev etablirani politiki se je najbolje izogniti. Razredno razmerje je pozabljeno, tudi nepremostljiva različnost interesov, "človeštvo" da lahko deluje za skupne cilje. Lažnost tega univerzalizma sta izpodbila že keynesovski projekt in posledični neoliberalizem.

V Sloveniji so predstavniki "urbanega srednjega razreda", kot o njem piše Primož Krašovec, idealni mediatorji. V družbeni formaciji jugoslovanskega socializma se ta sloj z legitimnim odporom dvigne nad degradacijo industrijskega in kmetijskega dela. Brezplačno izobraževanje, dostopnost stanovanj v urbanih okoljih, polna zaposlenost to omogočijo. Vzporedno pa se začne vzpostavljati kulturna distanca do klasičnega proletariata.

Danes po Krašovcu srednji razred nastopa kot trojno zagotovilo: v političnem smislu družbene stabilnosti in demokracije, v ekonomskem potrošnje za prebroditev krize in v kulturnem kot nosilec meščanskih vrednot. Stranke, ki najdejo v tem sloju svoje “volilno telo”, sicer nastopajo brezprogramsko, a s prepoznavnim etičnim attitudom. Etika se kaže kot svojevrsten simptom paranoje. Stranke, ki vznikajo na temelju meščanskih vrednot, se hermetično zapirajo pred morebitnimi nebodijihtreba. Ostajajo Čisti – ker prihajajo iz istega sloja, se zdi, da so zaznamovani s posebno etično substanco. Dovčerajšnji “obrobni opazovalci” političnega dogajanja stopajo v prve vrste. Tisti, ki si z nastopom krize, kljub temu da so prešli malomeščansko socializacijo, niso mogli zagotoviti delovnih mest na točki reprodukcije, rotarjanci, razsvetljeni poslovneži, ki jim podedovani simbolni kapital ob solidni plači pomeni več kot zaposlitev v tujini - od tod tudi lažnost žrtvenega diskurza tistih, ki ostajajo, da bi "spremenili stvari" - trenutno tvorijo prevladujoči politični diskurz, ki zagotavlja, da se bo spirala iskanja etičnih in razsvetljenih nadaljevala.

Na drugi strani se liberalna kulturna kritika reproducira skozi publicistične žanre, kot je kolumna, pri kateri zadošča izpovedovanje anekdot iz osebnega življenja, ko nekonceptualni govor v prvi osebi ednine zadošča za reprezentiranje celotne skupine - delavskega razreda, nacije ali človeštva. V kolumnah o ljubezni do domovine, objavljenih na portalu Airbeletrina, nastopa fantazma države kot zagotoviteljice blagra mlajše generacije srednjega razreda. To zagotovilo, ki je veljalo za starejše pripadnike sloja, kot piše Krašovec, pa je izničeno zaradi krizne zakonsko sprejete prepovedi zaposlovanja novih kadrov v javnem sektorju ... Medtem je bila država v prejšnjih desetletjih za mnoge druge pripadnike delavstva področje zelo slabih izkušenj: spomnimo na kafkovsko birokracijo, zdravniške napake, izbrisane itn.

Etablirana in deklarativno socialistična gibanja pa so se v 20. stoletju pojavljala v dveh posplošenih oblikah. Na eni strani v avtoritarni avantgardistični obliki. Veri v vsemogočnost države kot totalnega kapitalista se je pridruževala izjemna politična paranoja. Pridruževala se je tudi ključna teoretska zmota pri razumevanju ideologije. Proizvedla je neko implikacijo razredne zavesti, ki da nujno sledi iz razrednega razmerja ... Marx v svojem teoretskem projektu kritike politične ekonomije govori o razrednem razmerju med kapitalisti, lastniki produkcijskih sredstev, in delavci, ki niso lastniki produkcijskih sredstev zato prvim prodajajo svojo delovno silo. Gre za strukturno razredno razmerje, ki ne predpostavlja, da se mu adekvatno razvijeta razredni zavesti delavcev in kapitalistov. V mistificirane izraze blagovne menjave - blagovni, denarni, kapitalski fetišizem - so ujeti tako delavci kot kapitalisti. Ideološke iluzije niso dostopne za razsvetljensko razbitje; so družbeno objektivne in morajo biti privzete, če želijo subjekti ekonomsko in socialno eksistirati - le množične oblike solidarnostnega delovanja lahko pripomorejo k njihovemu ozaveščanju. Mediji, šolski aparat itn. teh identitet ne vzpostavljajo, temveč jih sofisticirano artikulirajo. Pot do avtoritarnosti ob napačnem razumevanju ni dolga: ko se razlaga izkaže za neuspešno, nastopijo trši ukrepi …

Druga rešitev etabliranih socialističnih organizacij v 20. stoletju je bila socialdemokratska. Socialdemokratski programi idealno izolirajo sfero cirkulacije od sfer produkcije in konsumpcije. S tem privzamejo nereflektirano predpostavko liberalnih ekonomik: na tržišču nastopajo svobodni in enakopravni konkurenti. Spregledano je razredno razmerje, tj. prisila delavcev po prodaji lastne delovne sile na tržišču kot posledica ločenosti od produkcijskih sredstev in pravne svobodnosti. Socialdemokratski ukrepi predvidevajo, da socialistične politike zajemajo planiranje, redistribucijo sredstev, spremembo razmerij v višini mezd - rešitve torej vpisujejo v ključne probleme produkcijskega načina. Spregledajo minimalno strukturo kapitalističnega produkcijskega načina. Marx ga je v svojem teoretskem projektu opisal dovolj natančno in dovolj abstraktno, da je njegov opis še danes veljaven. Pikettyjevo delo, ki v naslov vpisuje to skrivnostno 21. stoletje, denimo nastopa kot utopična reformistična modna muha.

Kakorkoli, zdi se, da držijo verzi Vilija Resnika: “Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni.” Za antikapitalistična gibanja sta obe poti iz preteklosti lažni. Leninistična revolucija ni odpravila kapitalizma. V precejšnji meri so bili razbiti zametki dejanske razredne solidarnosti, čeprav je marksizem-leninizem v nedoločno prihodnost postavljal njen spontani vznik. Socialdemokratski ukrepi na eni strani rešujejo krizni kapitalizem in imajo lahko kratkoročne uspehe pri izboljševanju življenjskih in delovnih pogojev delavskega razreda. Vseeno reproducirajo kapitalistična družbena razmerja, kljub nasprotni propagandi pa ne ponujajo nobenega zagotovila za odpravo kapitalizma. Kapital v 21. stoletju še vedno deluje po istih ključnih premisah kot v 20. Nobenega teleološkega zakona ni, ki bi določal, da so se takšna gibanja pojavila ravno v 20. stoletju. Liberalna ideologija tu ne ponuja resne razlage. Zdi pa se, da antikapitalistična gibanja niso razčistila s svojo preteklostjo, zato so ji primorana podlegati.