Ob letu osorej

Točno pred enim letom smo na Radiu Študent priobčili bolj ali manj enako poslanico ob dnevu upora proti okupatorju. Kljub stopnjevanju dnevnopolitičnih napetosti, janšističnemu rovarjenju po državnih aparatih, protijanšistični histeriji, vojni v Evropi, plešočim ljudem in parlamentarno demokratični zmagi Svobode se, najmanj kar se tiče samega praznika, ni kaj dosti spremenilo. Bomo kar citirali: »Dan upora proti okupatorju še vedno smatramo za najpomembnejši slovenski praznik, kljub težkim ofenzivam revizionistične propagande in tudi na tako imenovani pravi strani čedalje manjšemu razumevanju njegove zgodovinske veličine, ki ne seže onstran nikomur koristnih parol in mrtvih floskul.«

In še: »Če hočemo partizanski odpor sprejeti kot največjo vrednoto, si nad krvjo ni moč oprati rok, treba je sprejeti hudodelstva, jih priznati in z njimi živeti. Kot neločljiv del tega zgodovinskega boja. Kot nujno bol velike zmage nad fašizmom.« In seveda: »Najboljši pokazatelj partizanskega dosežka in presežka našega praznika je, da današnje neposredno sklicevanje na upor proti okupatorju deluje kratko malo absurdno. To je spomenik radikalnosti njihovega upora. Hvala partizanstvu!« Res, kako pritlikava se zdi današnja golobja Svoboda, ki nas je odrešila zlodeja, ob partizansko priborjeni svobodi.

Slednji je vendarle, kot je treba sproti poudarjati, treba dati digniteto pokoja v zgodovini. Dan Osvobodilne fronte je veličasten historični spomenik in bo tak, dokler bo trajala zgodovina. V sedanjem času ne rabimo njegovih epskih spektaklov, naj nas še tako navdihuje. Pustimo počivati zgodovinske kvizlinge in usmilimo se kvizlingov zgodovinopisja. Ko naš aktivizem zadiha brez preteklih nočnih mor, lahko tudi odrešeni strašnega bremena časa v polnosti zadihamo vso neprebrodljivo globino našega partizanskega gibanja. Tule se bomo objeli z eno takšno razsežnostjo, ki morda ni tako očitna, a slejkoprej bistveno bogati naš narod in njegovo državo.

Ob edinem vstopu slovenstva na oder svetovne zgodovine – kot del jugoslovanskega protifašističnega odpora – se je hkrati razprlo brezno najintimnejših čustvovanj, kanon slovenskega kreativnega duha, množično ustvarjanje in praktično opolnomočenje neizpolnjenih potencialov, tisočletnih sanj. Partizanska kultura je odprla in že v kali vsebovala vso kasnejšo bogato prosveto, tudi tiste kakor režimu mrzke tokove. In to tudi kontraintuitivno, recimo na nenadejanem terenu osebnih izpovedi, dnevnikov, individualnega samozavedanja.

Balantič je že bolj vešč verza, bolj zatopljen v emotivna stanja, njegova introspekcija je globlja, subtilnejša, besedišče razkošnejše. A vstopi zgodovina – in v tem je njena resnica -, hkrati poje, kot da ni del tega sveta. Kot da njegov horizont nima veze z ničemer. Zato je Kajuhova literatura boljša, ker nekakšni obrtniški nedodelanosti navkljub zaradi neobhodnega deleženja pri resničnosti, verjetja v dan moment in njegovo prihodnost, funkcionira ne le kot del, temveč sostvaritelj sveta. In zato je v svojem srcu tudi intimnejša.

Ena zadnjih Vaskovih svinjarij, preden bo odvržen na gnojišče zgodovine kulturnih ministrov, je državno neobeleženje 100. obletnice rojstva Karla Destovnika Kajuha.

Lahko imamo leto Plečnika in Tartinija – Italijana, arbitrarno rojenega na pljunku zemlje, ki je danes Slovenija, fakin slovenski desničarji, najslabši Slovenci vseh časov – Kajuha pa ne. Tretji je gužva. Ampak nič ne de, ta ali ona oblast lahko poskuša pozabiti na nekaj sebi imanentnega, a slednje se seveda vedno povrne, da svojo krvavordečo bandero zapiči v identifikacijo naroda. Tudi državna obeležja današnjega praznika, ki pod taktirko sedanjega režimskega UKOM-a spet v nekih notranjskih kotičkih probavajo preusmerjat pozornost s partizanstva na TIGR, nas ne sme pretirano jeziti. Čeprav je v produkciji Romana Končarja. Urbanija gre na gnoj hkrati z Vaskom.

Tu pa je seveda še naša dlaka. Na isti dan in isto temo kot lansko leto. Veličina današnjega praznika je, kot smo poskušali nakazati, da ne rabi fanfar, salv, epskosti in patetike. Da ga ne morejo zjebati ne revizionizem, ne Vasko, ne Urbanija, ne današnje variacije Svobode. In ne Roman Končar. Da je vtkan v najglobljo kamrico slovenskega srca in zato ne rabi kričat, temveč nas bolj kot spominjanje na zgodovinske epopeje poboža po duši. V njem je nepojmljiva nežnost, nič manj ključna od historičnih veličastij. Zato naj na isti dan in isto temo kot lani tudi tole obeleženje dneva upora proti okupatorju izpoje letošnji stoletnik Kajuh.

 

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,

bosa pojdiva prek zemlje trpeče,

sredi razsanjanih češnjevih vej

sežem ti nežno v dlani koprneče.

 

Beli so, beli so češnje cvetovi,

temni, pretemni so talcev grobovi.

Kakor ponosni galebi nad vodo,

taki so pali za našo svobodo.

 

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,

bosa pojdiva med bele cvetove,

v krilo nalomiva češnjevih vej,

da jih poneseš na talcev grobove.