Ob zmagoslavju trolov

Trolanje je oblika odnosa subjekta do lastne želje. Trol si želi nečesa, kar je prepoznano kot moralno in politično ekscesno. Gre za strategijo samoprevare; teži k uresničevanju želje brez travmatičnih posledic za subjekta, ki jo uresničuje. Medtem ko trol svojo željo uresničuje, se od nje tudi distancira. Vsak korak naprej implicira prostor za umik. Ravno ta možnost umika, ki se pojavlja vedno znova, na vsaki stopnji uresničevanja želje posebej daje subjektu občutek, da je še vedno na začetku. Dokler ni prepozno. V tej slepoti je znak fanatizma trolanja.

Spomnimo se, kako so stvari potekale v zadnjem obdobju. Najprej smo mislili, da je Trumpova kandidatura šala. Potem se je pokazalo, da ima resne možnosti za uspeh. A ne dovoljšnje, da bi na volitvah tudi zmagal. Vendarle je zmagal. Rekli smo 'to je bila samo kampanja, ničesar ne bo uresničil'. Zaprl je meje za ljudi iz sedmih držav s ciljem demoniziranja pripadnikov neke religije. Vseeno smo vztrajali 'pa vendarle bo boljši vsaj v tem, da bo prekinil z dozdajšnjim tokom ameriške zunanje politike'. Nato je z impulzivnostjo, kakršna ni bila lastna njegovim predhodnikom, zbombandiral hišo v Jemnu in povzročil civilne žrtve tako med otroci kot ženskami kot tudi žrtev znotraj ameriške vojske. Pri tem se je zgodila podreditev Trumpovi agendi, ki je demonizirala vladajočo liberalno kliko. Levica je v veliki meri dejansko verjela, da je ameriška zunanja politika v osnovi odvisna od skupine posameznikov, ne pa od geopolitične in zgodovinske situacije, in to kljub dejstvu, da je to politiko začel izvajati konservativni George Bush mlajši in ne Obamova administracija.

Trolovsko stopnjevanje se je vzporedno zgodilo še v enem primeru. Zadnja stopnja je predstavljala uboj šestih ljudi med večerno molitvijo v mošeji v Quebec Cityju. Morilec Alexandre Bissonete je bil po pričevanjih skupnosti pred tem prepoznaven kot internetni nadlegovalec muslimanov. Trol? Ena od stopenj pomeni tudi gesto odložitve svinjske glave na džamiji. Ta stopnja bi zahtevala posebno obravnavo, preko katere bi v temo integrirali vprašanje živalskih pravic in živalske etike, a na žalost zaradi neetabliranosti teh področij v naših siceršnjih političnih razpravah v tako kratkem prispevku tega ni mogoče storiti.

Torej, tudi v tem primeru lahko prepoznamo značilne stopnje, ki segajo od simbolnih gest do prelivanja krvi. Ta zadnja stopnja – uboj - ni nekaj, kar je trolanju zunanje, ampak njegov strukturni element, ki se kaže kot izpolnitev želje, od katere se trol izhodično distancira. Nikakor ne moremo trditi, da so vsi ali pa večina trolov morilci, je pa morjenje, izničevanje kot želja, v jedru kolektivne prakse trolanja, to željo pa lahko udejanjijo osebe, ki imajo do povzročanja smrti razmeroma manjšo distanco kot preostanek trolov. Tako je Trump eksekutor množic, ki izvolijo eksekutorja, enako je na svoj način tudi z Bissonetom.

Na tem mestu se nam kaže še ena značilnost trolanja. Gre za kolektivno prakso, ki pa se neprestano predstavlja kot individualna. Trol sebe vidi kot kritičnega posameznika, outsiderja, ki z distance opazuje dogajanje v svetu. Distanco do svojega zla pripisuje svoji misli. Dejansko pa se te misli zvajajo na obča mesta in predvidljive diskurzivne prakse. Njegovi loli, memeji, catchphrasi in buzzwordi kažejo na zavrto imaginacijo in ukročen pristop k jeziku, čeprav bo trol drugim očital ravno to, da cenzurirajo njegov jezik v imenu politične korektnosti. V tem protislovju med nominalno individualnostjo in dejansko kolektivnostjo, med nominalno izvirnostjo in dejansko predvidljivostjo, se nahaja trolova bebavost. Trol se ne zaveda lastnih praks, bistveno je zadriblan, zato je njegovo zlo banalno. Nadalje se fanatizem trolanja izkazuje v tem, da troli nikoli ne odnehajo.

Steven K. Bannon, glavni svetovalec Trumpa, je začel kampanjo kot internetni trol, urednik Breitbarta, enega glavnih vozlišč trolov. Tudi njegova praksa trolanja je prešla značilne faze, vse do morilske. Sam se je kot na eno od svojih političnih oporišč skliceval na internetne komentatorske sekcije. Kdorkoli danes trdi, da troli nimajo izjemnega vpliva na dogajanje v svetu, je naiven. In iz vsega navedenega, iz opisane strukture trolanja, jasno sledi, da se morilski izhod trolanja lahko zgodi tudi pri nas, to nevarnost pa bi bilo naivno odmisliti.

Zato je maksima 'ne hrani trola' povsem neučinkovita oziroma gre trolom v prid. Trolanje ravno zahteva to distanco do trolanja in ta distanca je trole tudi pripeljala na oblast. Ko je pisec teh člankov v komentatorski sekciji na RŠ doživel nekaj zelo hudih islamofobnih izpadov, na kar se je ostro odzval in zahteval takojšnje umikanje tovrstnih komentarjev, je bil odziv sledeč: nekaj zavijanja z očmi, pripisovanja osebnostnih hib in priznavanja duhovitosti rasističnega diskurza, kar najbrž izhaja iz lokalne nevajenosti na takšen diskurz, ki velja za eksotično kurioziteto. Vendar je to distanciranje omogočilo, da se v javni prostor na široko pripusti praksa trolanja, ki je za ta javni prostor uničujoča, in kot smo pokazali, v svojem bistvu morilska; s tem seveda ne mislimo, da je bil podpisani takrat fizično ogrožen, temveč, da je bil storjen korak k prepustitvi splošne morilske dispozicije v javni prostor.

Gre za simbolno vojno, ki jo je mogoče dobiti samo, če fanatizmu trolov postavimo nasproti drugačen fanatizem. Fanatično mu moramo preprečevati dostop do javnega prostora. Kadar trol duhoviči, ohranimo kamnit obraz. Kadar ta kamnitost izpade komično, še vedno ohranimo kamnit obraz – to je nov tip humorja. Kadar trol želi v medije, mu to preprečimo. Udarec na gobec Richarda Spencerja in nasilna preprečitev nastopa Mila Yannopoulusa na Berkeleyu sta etično in politično legitimni potezi. Do vulgarnih borcev proti politični korektnosti moramo biti vsaj toliko politično nekorektni, kot so oni. Ob vsaki omembi esencializma in mumbo jumbo teorij kulture zapustimo prostor, ali še bolje, poskrbimo, da iz prostora odide trol. Troli nimajo pravice do svobodnega govora in javnega prostora, ker trolanje samo spodjeda svobodni govor in javni prostor. Javni prostor moramo razumeti kot svetinjo, ki preprečuje novo katastrofo razsežnosti holokavsta. Javni prostor, v katerem trenutno poteka spodbuden intenzivni boj s strani antitrolovskih sil, je ta hip edina varovalka – naredite miselni eksperiment o tem, kaj se zgodi, če izgine.