Pomen izhoda II

“A game is when you don’t know.”

Pri predmetu Mesto in podoba na magistrskem programu Komunikologija Fakultete za družbene vede smo obravnavali predmestje kot paradigmatski primer povojnega življenja v ZDA. Po ogledu dokumentarnih (lahko tudi propagandnih) posnetkov tovrstnega načina življenja sem se vidno zbegan vprašal: Kako so stvari šle tako spektakularno narobe? In kako je mogoče, da je prostor popolne življenjske standardizacije in paternalistične ideološke manipulacije še vedno na kakršenkoli način povezan s konstitutivno idejo negativne svobode ter afirmacijo prostorskega in ne časovnega reševanja težav v ZDA? Ker je bila celotna narativa več kot očitno iz mesta, sem se obrnil na Nicka Landa in na njegov tekst The ‘F’ Word. 

Kultura / Humanistika

Pomen izhoda

Izhod, glas in lojalnost, Krtina, 2018

Maks Valenčič

 / 7. 2. 2020

V njem Land najprej izpostavi docela arbitrarno razumevanje fašizma zavezniških sil in prav tako popolno nezmožnost subsumpcije italijanske verzije pod zahodni model: »Sovjeti so posebno pozornost namenili razmeroma zadušenemu antikapitalizmu sil osi, medtem ko so se atlantske zaveznice osredotočile na eksotične pritikline nemškega antisemitskega arianizma.« Šele v naslednjem koraku pa rafinirani libertarec v celoti razkrije svoje karte in poudari večinoma spregledano dejstvo, da se za nujo po diferenciaciji od absolutnega zla in pozabo korenin revolucionarnega socializma skriva še nekaj veliko bolj temeljnega. In sicer spoznanje, da je fašizem iz druge svetovne vojne izstopil kot absolutni zmagovalec, saj je zmagal tako celovito, da je v vmesnem obdobju povsem izgubil svojo obliko in postal ambientalen.

Land na podlagi tega zapiše: »Kot pri kontinentalno evropskem in sovjetskem tekmecu, je bil tudi ameriški fašizem dokončno konsolidiran na začetku vojne. New Deal je zacementiral strukturne temelje na mesto. Socializacija ekonomije prek centralnega bančništva, transformacija vrhovnega sodišča v sredstvo za sistematično prekomerno ukazovanje in preobrazba masovne politike prek broadcasting medijskih tehnologij je ustvarila nov, postustavni politični red.« Do podobnega sklepa se je pred kratkim dokopal tudi ameriški novinar Christopher Caldwell, ki je v letos izdani knjigi The Age of Entitlement: America Since the Sixties provokativno zapisal: »Velik del tega, kar smo v zadnjih letih imenovali ‘polarizacija’ ali ‘nevljudnost’, je nekaj bolj resnega. Je nesoglasje o tem, katera od obeh ustav naj prevlada.«

Po Caldwellovem prepričanju je ob sprejetju Zakona o državljanskih pravicah in njegovi kasnejši dopolnitvi leta 1968 v ZDA stopila v veljavo še druga ustava, ki je bila – kljub političnemu zatrjevanju nasprotnega – v večji meri nespravljiva s svoboščinami prve: »Druga je vzniknila v 60. letih in zamenjala stare svoboščine z novimi, nekompatibilnimi in zasnovanimi okoli skupninskih identitet.« Zakon o državljanskih pravicah je namreč zakonsko implementiral proces sistemskega preprečevanja in spreobrnitve zakonodajnih teles in volivcev na podlagi čedalje bolj arbitrarno določenih pravil, ki naj bi skrbela za preprečevanje sistemske diskriminacije v prihodnje. Ob tem je, v pravcati neskončni sodbi, mimogrede prekoračil svoje pristojnosti in se začel vedno bolj aktivno vključevati tudi v delovanje privatnih organizacij in podjetij, ki so bila prav zaradi zakonodajnega zaledja primorana sprejeti razna PC pravila in enkrat za vselej postati ‘woke’.

Takšnega mnenja je tudi recenzentka omenjene knjige Helen Andrews, ki v skladu s tem zapiše: »Ko odpravo pristranskosti postavite za svoj najvišji cilj, ni kršitve svobode, ki je ne bi mogli upravičiti.« Lahko bi dejali, da smo znova na začetku, kajti pravkar podane besede se v celoti skladajo s tistimi, ki jih je v leta 2012 objavljenem programskem tekstu The Dark Enlightenment podal Land in prek njih zanetil današnji intelektualni upor na hitri desnici: »To je magija dialektike ali logične perverzije. Ko je edino toleranca tolerirana in vsakdo (ki kaj pomeni) sprejme to manifestno nesmiselno formulo kot ne le racionalno inteligibilno, ampak kot univerzalno potrjen princip moderne demokratske vere, ne preostane nič razen politike.« To pa še ni vse, saj tale citat več kot očitno nakazuje na popolnoma drugačno razumevanje diverzitete na obeh straneh glavne politične osi ter ob tem v ospredje znova daje vprašanje izhoda in glasu.

Medtem ko je produkcija slednje v običajnem imaginariju še vedno (ali celo vedno bolj) enačena z zunaj-sistemsko kritiko in uporabo mehanizma glasu, je ena izmed osrednjih poant Landove politične filozofije ta, da je produkcija diverzitete sistemu imanentno vprašanje – ironično je le dejstvo, da je t. i. ‘stran napredka’ vmes postala glavna utež, ki nadaljnjo sistemsko akceleracijo vedno bolj vleče v mrtvi čas. Land zavoljo tega v blog objavi Re-Accelerationism zapiše: »Neoreakcija je akceleracionizem s prazno gumo.« Za dodatna pojasnila v razmerju do notranje sistemske produkcije diverzitete preidimo na Twitter, kjer Outsideness v enem izmed najbolj nazornih opisov tovrstne tendence tweetne: »Prevladujoči način diverzitetnega hujskanja diverzitete ne proizvaja, ampak zgolj troši. Na strani ponudbe izvedena revolucija v proizvodnji diverzitete je, kar desnica neartikulirano zagovarja.«

Vzemimo v obzir blog objavo Science, v kateri Land najprej ponazori notranje-sistemsko produkcijo diverzitete, v naslednjem koraku pa še poudari nujni predpogoj – tj. obstoj selektivnega mehanizma izhoda –, ki skrbi za vsakršno eksperimentalno učenje in testiranje skozi čas: »Kapitalizem deluje, ko se ni o čem pogovarjati. Podjetje ali teorija je preprosto razbita (ali ne). […] ‘Politizirana znanost’ preprosto ni znanost, tako kot je politizirana poslovna dejavnost antikapitalistična. […] Če pritožba k avtoriteti zagotavlja preživetje, kriterij konkurence preneha delovati in resničnega odkrivanja je konec.« Tu je vredno poudariti, da selektivni mehanizem izhoda nikakor ni zamejen s strani ekonomije in znanosti, ampak se – ko je primerno zaščiten – brez težav vključuje tudi v ostale družbene cone, na primer v sfero politike, kjer prav tako vznikajo nova pravila igre ter s tem čedalje bolj eksperimentalni modeli tehno-komercialnega vodenja na desnici.

Ključen je Landov uvid, da hitra desnica ne verjame v vrednote zunaj diagrama, v kakršenkoli obstoj kolektivnega subjekta ali v zmožnost objektifikacije trenutnega stanja kapitalizma. Ne, tehno-komercialna verzija si preprosto ne zastavlja teh vprašanj. Ker je inherentno nihilistična in usmerjena navzven, ne išče boljšega ali celo idealnega družbenega modela, marveč model modelov, ki bo skrbel za njihovo vsakokratno implementacijo in suverenost skozi čas. Na tej osnovi sta bila zasnovana tudi – za zdaj še večinoma virtualna – projekta dinamične geografije Patrija Friedmana in neokameralistični patchwork Curtisa Yarvina, katerega bistvo najbolje povzameta kar anonimna komentatorja na Landovem blogu: »Neokameralizem ne odgovarja na takšna vprašanja; namesto tega je mehanizem za odgovarjanje na takšna vprašanja. […] Neokameralizem je, če ga razumemo v tej luči, ‘politični sistem sistemov’, saj ni politični sistem, ampak sistem za implementiranje političnih sistemov.«

‘Razprava’ o pomembnosti izhoda tako še ni zaključena. Le kako bi bila, ko pa na drugi strani sveta vznikajo novi temporalni projekti, katerih cilj je prav izhod iz moderne ali vsaj iz zahodnega liberalnega reda. Med njimi velja izpostaviti predvsem evrazijskega in kitajskega, vsekakor pa socializem s kitajskimi karakteristikami, ki v pravi neokonfucijanski časovni spirali postopoma vzpostavlja novi nomos sveta in sistematično skrbi za možnost izhoda. Kot besede kitajskega pravnega teoretika Jianga Shigonga izvrstno povzame politični teoretik in zgodovinar Vincent Garton: »Tale ‘država’ ni nacionalna država, ampak širši – imperialni – politični red, ki zasleduje ‘robove starodavnega imperija.’ Ena država, n sistemov.«