Post covid-19

“Humanity's story had been improvised. Now, it was planned years in advance. For a time, the sun and moon aligned. We brought order from chaos.”

Covid-19 je pospešil (in ne inhibiral) stvari, o tem ni nobenega dvoma. Četudi se je čas v večji meri ustavil in čeravno je bilo naše življenje z vsakim korakom bližje karanteni, je bila potreba po absolutni socialni izolaciji vsaj na začetku šokantna. Nihče si namreč ni predstavljal, da smo že tam. Da je življenje v samoizolaciji eden izmed dominantnih načinov bivanja, ki se v celoti sklada s potrebami današnjega (in prihodnjega) družbenega sveta oziroma z vznikajočo tehnologijo virtualne resničnosti, streaming kulturo, delom na daljavo, zmanjševanjem izpustov CO2-ja itd. Kljub temu pa koronavirus ne bi bil Coronachan, v kolikor ne bi pripomogel k dokončni fazni transformaciji ali preusmeritvi centra sveta iz Zahoda na Vzhod ali, natančneje, na območje Vzhodne Azije; a več o tem v nadaljevanju.

Covid-19 je odločilno vplival na politično bojišče in vedno bolj dolgočasne kulturne vojne zamenjal za poudarek (ali politizacijo) infrastrukture. Ker je ustavil čas, je znova izpostavil razne planetarne cikle, ki se tičejo stopnje NO2-ja v zraku, hitrega obujanja narave in vračanja živali v mesta – vsaj če verjamemo ‘fotošopirani’ fotografiji krokodila v enem izmed beneških kanalov … Ob tem je zadal težak udarec raznim teorijam odrasti, ki si vsaj v racionalni razpravi ne bi mogle opomoči od dejstva, da je v večji meri ustavljeno svetovno gospodarstvo pripomoglo le k 4-odstotnemu letnemu upadu koncentracije CO2-ja v ozračju. Tovrstni poudarek na infrastrukturi pa je poleg tega izpostavil izomorfizem med reguliranjem podnebnih sprememb in preprečevanjem širjenja virusa; v obeh primerih so v ospredju sofisticirana tehnološka infrastruktura, veliko podatkovje, modeliranje in vedno pomembnejši algoritemski vid. 

Covid-19 je postavil pod vprašaj odklonilen odnos do zbiranja podatkov, biopolitike in teme nadzora – če je bilo naše razumevanje (osebnih) podatkov še nedolgo nazaj docela protekcionistično in konservativno, je virus tudi v tem primeru pripomogel k zrušitvi še ene izmed humanističnih trdnjav znanstvenega (ali tehničnega) nerazumevanja. V nasprotju s paranoičnimi reakcijami proti testiranju se je smiselno še enkrat ozreti na Daljni vzhod in med opazovanjem tropske nevihte z balkona enega izmed singapurskih nebotičnikov najti primerne modele za zbiranje, analizo in implementacijo novih zmožnosti tehnološke zaznave. Primerov je veliko, večina njih pa izhaja iz že obstoječe digitalne infrastrukture ali preusmeritve raznih tehničnih sistemov velikega obsega za potrebe beleženja virusa; naše samorazumevanje in razumevanje ljudi okoli nas je mogoče preko raznih zaznavnih vmesnikov in statističnih obdelav v realnem času prilagoditi epidemološkemu pogledu na družbo in namesto subjektov najti prenašalce oziroma medije za covid-19.

Covid-19 je odločilno pripomogel k temu, da je planiranje zopet v modi. Čeprav je bila vloga države znotraj kapitalistične ekonomije vedno zelo pomembna, vsaj če pogledamo gospodarski razvoj ključnih globalnih akterjev začetka 21. stoletja, je bilo planiranje – zavoljo ideološkega boja med kapitalizmom in komunizmom in kasnejše ameriške prevlade, ki jo najbolje ponazarja t. i. konec zgodovine – vsaj za nekaj časa dano na stranski tir. Odveč je reči, da se je negativno razumevanje planiranja Zahodu vrnilo kot bumerang in ga prikrajšalo za dva najpomembnejša dejavnika učinkovitega vladanja, in sicer eksperimentalno kritiko od spodaj navzgor in rigorozno zastavljen temporalni projekt od zgoraj navzdol. Ali drugače rečeno, nominalna drža proti načrtovanju je Zahod prikrajšala za Šenzen in Heglovo državo. To pa še ni vse, saj je trenutno izredno stanje vnovič zanetilo razpravo o razmerju med demokracijo in avtoritarnostjo ali, nekoliko manj ideološko rečeno, centralizacijo in decentralizacijo. Vedno bolj očitno je, da tu ne moremo govoriti o dveh ločenih stvareh, ampak dveh plateh istega kovanca.

Covid-19 je pretresel, kaj je družbenopolitično futuristično. Ni si težko predstavljati, da bo virus kljub prvotnemu vzniku na Kitajskem in neprimerno večjemu številu in gostoti prebivalstva večji udarec – vsaj dolgoročno – zadal Evropi in ZDA. Zaradi različnih težav, ki se tičejo infrastrukturne pomanjkljivosti in nezmožnosti korektnega družbenega odziva na njegovo širitev, recimo socialnega distanciranja in nošenja mask, se zdijo razne pobude ameriških inštitutov, univerz in intelektualcev za zajezitev širjenja in preventivo pred drugim valom okužb še toliko bolj neuresničljive in neverjetne. Čeravno so v večji meri le kopije že obstoječih ukrepov, ki jih aktivno izvajajo bodisi Kitajska in Singapur bodisi Južna Koreja in Tajvan – če se ne bi celoten zdravstveni sistem sesul, bi že tako poražene ZDA covidu-19 verjetno že prepustile prosto pot. Kot se do tega opredeli Nick Land: “‘Kaj se je zgodilo Ameriki?’ je kiberpunk vprašanje par excellence.” Kljub vsemu pa tudi v tem primeru ne gre za enosmerni odziv vseh večjih akterjev, ki so bili do sedaj večinoma uspešni, saj že v samem začetku naletimo na bistvene razlike med nadvse avtoritarnim modelom Kitajske in Singapurja in veliko bolj demokratično izmenjavo med civilno družbo in državnim aparatom v primeru Južne Koreje in Tajvana.

Covid-19 je v ospredje znova postavil vprašanje demokracije. Ker se je proti avtoritarnemu modelu kapitalistične ekonomije mogoče cepiti le prek vedno bolj premetenih metod regulacije, je treba znova preučiti naše razumevanje demokracije in ga posodobiti oziroma spraviti na višji nivo. V skladu s spekulativno oblikovalsko prakso je treba doumeti, da je vprašanje demokracije primarno stvar oblikovanja oziroma inženiringa. Soustanovitelj Ethereuma Vitalik Buterin temu sledeč zapiše: “V nasprotju s prepričanjem fundamentalnih libertarcev je svoboda visokodimenzionalni oblikovalski prostor.” Pri tem je pomembno, da v navezavi na postlibertarno verzijo konceptualnega razumevanja demokracije ne enačimo s tradicijo spontanega reda ali določeno (skorajda religiozno) metafizično entiteto, ampak jo razumemo na docela imanenten, a nekoliko drugačen način. Podobno kot v primeru novega vala neoklasičnih ekonomistov - “Naloga ekonomista-cum-inženirja je opazovati dejanska pravila na trgu in nato vanje intervenirati, jih preoblikovati, popraviti in vzpostaviti nova, kjer bodo ta uporabna” - je treba tudi v zahtevi po demokratičnem reinženiringu v različne, tako privatne kot javne kontekste vpeljati nova pravila igre, ki bodo na krivuljo delovala na dinamičen in ne statičen način. Za enega najboljših primerov te tendence je pred kratkim poskrbel Buterin, ki je v eseju Quadratic Payments: A Primer predstavil potencialne načine za kljubovanje monopolističnim tendencam kapitalistične akumulacije ter zavračanju ameriške ustave s strani tujosti kapitala.

Covid-19 je, kot kaže, najboljša in najslabša stvar, ki se je zgodila človeštvu. Vse dokler se meja med realnostjo in fikcijo vztrajno briše, je treba izbrati, v kateri distopični zgodbi se nahajamo. Na vprašanje “Kako preživeti apokalipso?” lahko, v skladu s Tedom Chiangom, odgovorimo na progresiven ali konservativen način – iz različnih razlogov navajamo le prvo možnost: “Resnične znanstvenofantastične zgodbe sledijo drugačnemu vzorcu: svet se začne kot znani kraj, novo odkritje ali izum vse poruši in svet je za vedno spremenjen.”