Proti proti

Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.

Navedeno ni hrbtna stran pederskega leporečja, ki ga prezagrizeni nasprotniki družinskega zakonika predpostavljajo za dejansko resnico terminatorjev edine prave, od boga požegnane atomske družine s staršema očetom in materjo, temveč eden od slovitih novozaveznih evangelijskih nagovorov. Izreka ga sam Jezus Kristus, božji sin in prvi razdiralec fantazmatskih družin.

Nič pretresljivega, saj je Biblija, posebej Nova zaveza, v raznih sporih nehvaležna argumentacijska referenca. Je namreč odprta, nabita s pomeni, paradoksi, protislovji v najžlahtnejšem pomenu besede, torej povsem nasprotno raznim blesavim razsvetljenskim kritikam. Jezus kozla svoje modrosti kot z mitraljezom, da človek ob njegovih nezaslišanih stavkih hitro uvidi, kako mu nič ni jasno. Tako smo se tudi ob nedavnih debatah in kravalu okoli referenduma lahko prepričali, da prvič katoliki ne berejo Biblije in jo drugič, če že gredo kdaj kaj brati sami od sebe, berejo slabo, z npr. bistrimi semantičnimi ugotovitvami, kako da je mati ženskega spola in kako slednja v svojem naročju doji otroka.

Blagor ubogim na duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo, je verjetno najbolj znan od nič manj slovitih Jezusovih blagrov. In prav ta je nekako ena redkih bibličnih izjav, ki se jo da kot blago vest in up na paradiž razprostreti čez najgorečnejše nasprotnike zakonika, kot smo jih npr. uspeli spoznati na soočenju nacionalne televizije. Mimogrede še enem produkcijskem podnu javne hiše, katere program ne neha osupljati s svojim formalnovsebinskimi debakli. Pač, več denarja imaš, bolj lahko serješ. Smo pa vsaj dobili nekakšno razvedrilo.

Pravim nekakšno. Ker je običajen krohot ob takih koj kurac absurdih, od nasprotniškega analitičnega mišljenja zdrave pameti, slepomišenja, špricane koruze in hormonov, teorij spola, porok pravnih in fizičnih oseb, glasovanja proti, ker smo Slovenci itn. itd., krohot, kakršen davi liberalne mozge, po mojem nezadosten. Ja, glupi so, buhuhu, gremo jih zasmehovat, sramotit in zamahovat z roko, češ kaj ti vejo o tem, kakšne naj stvari bodo. Saj nismo v srednjem veku, je pa le enaindvajseto stoletje, sodobnost, strpnost, doba, v kateri mračnjaštvo nima česa iskati.

Menda smo zaradi vse požrte svobodnjaške pameti na referendumu o isti stvari že dvakrat spušili. Ne, zabavljaštvo ni dovolj, treba jih je vzeti radikalno zares, naj se nam to še tako upira. Brez cinizma poslušati njihove neargumente, držo, nehotene reakcije, paniko, histerijo, grozo. Vso apokalipso v njihovem pogledu konzumirat brez zajebancije in s čistim srcem. Potlej lahko po mojem šele res doumemo njihov položaj. In se z žalostjo čudimo, kako v piko jih zadane navedeni Kristusov blagor, mišljen brez vsakršnega sarkazma.

Ko se gospod Primc v histerizirani množici zazdi normalen oz. celo sprejemljiv, imamo razlog za paniko, bi rekli. Le malo domišljije je potrebno, da bi jim pripisali izjemen dialektični manever, tj. sredi kričečih brezumnežev postaviti velikega borca za demokracijo, ki ima medena usta bolj in bolj polna svobode, miru, ljudske emancipacije proti političnim elitam. Če vsaj za moment pozabimo, kako je ves njegov boj za poštene Slovence v bistvu boj za nekega politika in njegovo pravico do elitništva. Res znajo biti njegovi pozivi k strpnemu dialogu in nadaljnjim debatam med dretjem o pravicah otrok do materine joške pravi balzam.

A tudi to se samo zdi. In nobenega razloga za paniko ni, tudi ta pojav že lep čas ni neznanka. Ovijanje v besedičenje o sožitju, človekovih pravicah, enakosti pred zakonom, nestrpnosti strpnih, čudenje nad ničelno toleranco lastnega početja, ko pa vsem hočemo dobro, najboljše, pravico, posebej otrokom. Hkrati pa se dejanskost tega nikomur nič hotečega diskurza lahko in v končni fazi tudi mora izteči v stavek: pedri niso normalni. Zato so nezaželeni in vzbujajo spontan gnus. Zato jih je treba najmanj omejiti. Formula je seveda nujno razširljiva dalje, subjekt je tu spremenljivka, zlahka jo nadomeščajo npr. Grki, cigani, begunci itn. A ti slednji bodo že še počakali, tule imajo le malo mesta. Ker za pedre gre.

In potlej se kdaj pa kdaj zgodi, da mali fašistki prefukajo nekega nenormalneža, zaradi česar fašejo arest, nakar imamo množice, ki se borijo za njihove pravice. Res, kot v davnih časih, ssovec je potrkal na vrata z namenom pobiti tebe in celo familijo, ti pa si ga vljudno povabil na čaj s keksi, mu spucal škornje in puško, svojo deco pa postrojil v vrsto in jim velel, naj gostu pojejo hvalnico.

Tudi ne gre lično za Primca in njemu slične, bog jim požegnaj njihovo slovensko idilo in praznični advent. Gre zgolj za pre- in pripoznanje zla, ki nečemu odreka vrednost, kakršno pripisuje sebi. Tudi če vsaj po lastnih besedah ne absolutno, temveč zgolj del vrednosti. A jebat ga, če je en človek čisto čisto malo manj od drugega človeka, je povsem manj. In naše zlo ni ne vem kakšna peklenska pošastnost, temveč tako rekoč verbalni delikt, spreobrnjenje v kulturno in na civilizacijskost se sklicujočo govorico.

Kako lažje bi bilo, če bi se vrla otročja koalicija v en glas drla preprosto Dol s pedri!, Ritopiki ravs!, Lezbače rabijo kurca! ... No, saj nekateri so tam tam. A ti so neškodljivi, blagor njim. V tej mavrični druščini pa so res nevarni tisti, ki zatrjujejo, da niso proti, čemur seveda takoj pridodajo svoj neizbežen ampak. Za konec bi si jim v njihovem divjem kvazikrščanskem pehanju za očeti in materami vprid otrokom drznil v ksiht na hitro vreči še tole: ste v bridkem nasprotju z Jezusovim pridiganjem. Kar naj vam pove sam: Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden.

Pa naj razume, kdor zmore.