Prstani in tašče in zibke, ojoj!

Politika / OFFsajd

Oče in mati iz nebes, vsi drugi iz pekla

Odločbi ustavnega sodišča o istospolnih porokah in posvojitvi

Vito Tkalčič

 / 11. 7. 2022

Osmega julija je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da zakonodajna ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola, ni v skladu z ustavo. Prav tako je neustavna ureditev, ki določa, da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka. Kljub veselju v liberalnem in žalosti v konzervativnem političnem taboru, ki sta sledila odločitvi, pa trezne diskusije o učinku odločitve Ustavnega sodišča v javnosti še ni bilo.

Istospolna partnerja oziroma istospolni partnerki se lahko sedaj poročita ter s sklenitvijo zakonske zveze pridobita vse ugodnosti, ki jih prinaša zakonski stan. Tako tiste, ki so opredeljene z  zakonodajo, kot tiste, ki so posledica družbene naklonjenosti poročenim parom. Med ugodnostmi, ki jih prinaša poroka, so na primer olajšave pri nakupu stanovanja ali hiše, avtomobila ter splošno boljše finančno stanje in večja socialna varnost. Te in druge ugodnosti od sedaj niso več v ekskluzivni domeni heteroseksualnih parov. Po mesecu dni, ko so se praznični konfeti že polegli, pa velja odločitev ustavnega sodišča tudi kritično pretehtati. Vprašati se moramo, ali se je naša družba s korakom k večji enakopravnostnosti pomaknila tudi bližje resničnejši pravičnosti.

Politika / Odprti politični termin

Ali je končno rešen problem Družinskega zakonika?

Pogovor o odločitvi ustavnega sodišča o dovoljevanju porok in posvojitev za istospolne pare

Tia Kozjek

 / 13. 7. 2022

Zakonsko priznanje istospolnih zakonskih zvez in družinskih skupnosti z istospolnima staršema v Sloveniji ni bonbonček oblasti. Državljanske pravice istospolno usmerjenih so bile venomer in tudi v tem primeru dosežene zaradi želje in udarniškega boja skupnosti, ki se je za to organizirala. V primeru porok istospolnih pa se ni zganila celotna skupnost. Kvirovska antiidentitetna pozicija normativne oblike zasebnega življenja namreč vidi kot neizčrpen vir nasilja, zato se je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja povezala s kontrakulturnimi gibanji in se opredelila proti institutu poroke.  Z dekriminalizacijo homoseksualnosti pa je v ospredje prišlo mainstream LGBTQI+ gibanje, ki je pričelo z lobiranjem za poroke. Kvir zagovarja integracijski pristop, ki bi omogočal soobstoj in spoštovanje nenormativnih seksualnih praks in ravno takšnih oblik partnerskih skupnosti. Mainstream gibanje pa je naklonjeno asimilaciji oziroma vključevanju v heteronormativno družbo, do česar velja ostati skeptičen, saj s konformacijo te asimilacije pričnemo plesati kot pač normativna družba piska.

Vendar skeptičnost ne izvira iz same odločitve ustavnega sodišča. Prav tako ne osporava praznovanju aktivistov in aktivistk, ki so se za enakopravnost borili triintrideset let. Sploh pa ne zanika dejstva, da bo življenje že obstoječih družin z istospolnima staršema od sedaj nedvomno lažje kot je bilo. Skrbi nas negotov odziv družbe na odločitev ustavnega sodišča, saj družba zgolj zaradi tega, ker smo naenkrat enaki pred zakonom, do nas še ne bo postala strpnejša. Razen morda do tistih, ki se bodo v kalup heteronormativnosti povsem asimilirali. Z drugimi besedami: družba bo še vedno nestrpna do tistih, ki so preveč nenormativni, se združujejo v poligamne trojke, nočejo otrok in to jasno in glasno izražajo tudi na ulicah.

Podatki Slovenskega javnega mnenja med letoma 2017 in 2020 že ponazarjajo, da sta večja strpnost do skupnosti LGBTQI+ in strpnost do poroke istospolnih parov dva ločena fenomena. Dalje, da ima javno mnenje v Sloveniji specifično vizijo za tiste, ki se ne ukalupijo v katoliški heteronormativni model. Večina Slovencev je denimo naklonjena izenačitvi pravic istospolnih parov, hkrati pa večina nasprotuje možnosti istospolnih parov do posvojitve otrok. Tudi podatek, da je javno spodbujanje sovraštva zoper istospolno usmerjene odločno obsodila zgolj malo več kot polovica vprašanih, medtem ko je ostali procent apatičen do sovraštva ali celo njegov aktivni soudeleženec. Poveden je tudi podatek, da pravico do abortusa odločno zagovarja zgolj slaba tretjina vprašanih.

V državah, kjer je sklenitev istospolne partnerske zveze in posvojitev otrok dovoljena že dalj časa, so geji, lezbijke in biseksualci ter še posebej istospolni pari začeli poročati tudi o družbenem pritisku k poroki in ustvarjanju družine. Po zapisih iz New York Timesa številni heteroseksualni ljudje starejše generacije, še posebej sorodniki, podreditev heteronormativnemu kalupu vidijo kot povračilo za podporo legalizacije porok istospolnih parov alla: nosila sem mavrično značko na vseh teh gej paradah, zdaj ko smo enakopravnost izborili, se pa prosim poroči, da naujo sosedje čudn gledal.

Nenormativnosti kvirovskih partnerskih oblik in seksualnih praks pa kot nenormativne ne prepoznava zgolj krščanska družba, temveč tudi trenutni ekonomski sistem. Ugodnosti poroke se v večini nanašajo prav nanj in prav mogoče je, da bodo poroke istospolnih parov podžgale ukalupitev tudi z ekonomske plati. Špekuliramo lahko, da bodo podjetja v novi zakonski ureditvi našla novo tržno nišo, ki bo ponujala novotarne izkušnje kvirovskih porok; z mavričnim dresscodom, mavrično torto in dregico za matičarko. Piko na i asimilaciji, ko nas bo družba zares sprejela, pa bo najbrž predstavljal slab gejevski stand-up komik, ki bo zbijal šale o svoji tašči. Ali o svojih dveh taščah.

Večja enakopravnost je torej lahko indikator tako progresivnosti kot regresivnosti. Je znak vseširšega sprejemanja normativnih članov skupnosti LGBTQI+, ne pa vseh drugih članov, identitet in praks znotraj skupnosti. Dokler bodo ugodnosti, ki jih implicira poroka, ostale ekskluzivna pravica poročenih, bo poroka ostala prestižna. Ugodnosti poročenih parov lahko razumemo tudi kot nagrade za določene vrste partnerskih razmerij in seksualnih praks, ki jih država vidi kot legitimne. Če hočemo biti ne le enakopravna, ampak tudi pravična družba, iz poroke izhajajoče ugodnosti ne bi smele biti zgolj pravica tistih, ki se želijo spustiti v dolgotrajen, monogamen, zakonsko prepoznan stan in ob ločitvi plačati od 150 do 1000 evrov. Hkrati pa se boj za družbeno spoštovanje nenormativnosti nadaljuje tudi na drugih frontah.

Iskrene čestitke torej vsem, ki so se za enakopravnost borili, ter srečno vsem, ki ste končno dobili priložnost izreči usodni da. Pišočemu kolumnistu Metodu pa se v belo obleko zaenkrat iz principa še ne mudi.