Ruska demonstracija memov

12. junija leta 1990 je bila na prvem zboru ljudskih poslancev Ruske federacije v okviru Sovjetske zveze sprejeta deklaracija državne neodvisnosti Ruske sovjetske federativne socialistične republike. Kmalu po tem je sovjetski imperij razpadel; 12. junij je pod Borisom Jelcinom, prvim predsednikom novoosnovane Ruske federacije, postal eden od simbolov državne identitete, “dan Rusije”: dan, ko je bila prihodnost Rusov in Rusinj umeščena v državo brez odcepljenih bivših sovjetskih republik.

27 let kasneje se začenjajo kazati nekatera notranja protislovja 12. junija. Državni aparat si še vedno prizadeva uporabiti ta praznik kot eno od priložnosti za grajenje enosti Rusov, morda manj pompozno kot obletnice ”globljih”, starejših in bolj krvavih zgodovinskih dogodkov. Po drugi strani pa so letos ta praznik mnogi - predvsem mladi - izkoristili za izražanje ironične distance, humornega cinizma in nezadovoljstva nad raznimi problemi te obenem mlade in starodavne države. V Moskvi, Sankt Peterburgu in drugih ruskih mestih so se namreč zvrstili množični protesti, naperjeni predvsem proti korupciji.

O političnem ozadju in povodih, o vodstvu protestov in njihovem često nasilnem zatrtju tukaj ne bomo izgubljali besed. Osredotočili se bomo na “kulturni” vidik teh demonstracij. Med protestniki je bilo 12. junija namreč opaziti nekatere zelo zanimive transparente, slogane in druga subverzivna izrazna sredstva, ki omogočajo edinstven uvid v rusko (sub)kulturo memov. Ti slednji se, kakor bomo videli, ponavadi porajajo na internetu, v takšnih primerih, kot so demonstracije 12. junija, pa lahko pristanejo v samem jedru družbenega dogajanja.

Skovanka mem ali mim (angl. meme) v najširšem smislu označuje vse vrste posnemanja, ponavljanja in variiranja v kulturi; za etologa in genetika Richarda Dawkinsa tako pojmovani memi predstavljajo kar osnovne gradnike kulture. Vzorci oblačenja, obnašanja, glasbe, književne zvrsti in oblike, žaljivke, uspavanke, vse lahko razumemo kot meme ali konglomerate memov.

V vsakdanji terminologiji interneta pa je izraz mem pridobil nekoliko ožji pomen. V tem kontekstu se največkrat uporablja za oblike internetne kulture: slikovni, tekstovni, zvočni, interaktivni in kombinirani material, pogosto navedbe, citate ali reminiscence iz popkulture, politike in vsakdanjega življenja. Tovrstni memi so pogosto humornega značaja, vedno pa so izpostavljeni variiranju, kombiniranju, posnemanju in mutaciji. Od tod verjetno izvira uporaba tega termina - izvorno koncipiranega kot etološki ekvivalent gena - na področju internetne kulture.

Seveda pa, kakor bomo videli, tudi tovrstni memi ne poznajo prave meje med internetom in “zunanjim svetom”, saj se tudi na splošno meja med aktivnostjo ljudi na internetu in družbenih omrežjih ter zunanjim, “neinternetnim” svetom, briše. Memi, ki so bili izvorno producirani in razširjeni na internetu, lahko tako postanejo elementi pisne in govorne interakcije med ljudmi, lahko se spremenijo v kvazi-pregovore, vice, se umestijo v besedišča jezikov.

Primeri tovrstnih memov kot kulturnih vzorcev, oprtih na internet kot sredstvo propagacije, segajo od plešočih CGI dojenčkov in hrčkov iz 90ih let 20. stoletja do megalomanskih šal o Chucku Norrisu, slik raznih hišnih ljubljenčkov, ki jih spremljajo (de)motivacijska sporočila, kombinacij čustvenikov itd.

Ruski internetni memi predstavljajo svet zase. Kulturo ruskih množičnih občil je v zadnjih desetletjih - po razpadu Sovjetske zveze - določala dihotomija med “televizijsko družbo” na eni in “internetno” na drugi strani. Ta dihotomija je sicer bržkone popreproščena in je predvsem v zadnjih letih začela razpadati, toda še vedno jo lahko uporabimo za grob oris prostranstva ruske kulture medijev. Televizijsko produkcijo (razen majhnega in obleganega kanala Dež/Dožd) ima v Ruski federaciji pod nadzorom država - direktno ali preko proksi organizacij. Televizija, predvsem novice in mnenjske oddaje, tako služijo za propagiranje “uradne” linije, ki zajema interpretacije lokalnih in globalnih dogodkov, kakor tudi lansiranje povsem “alternativnih” dejstev.

Internet je tako od 90. let 20. stoletja  služil kot pribežališče pred uradno kulturo. Aktivno jedro ruske internetne kulture bržkone predstavljajo predvsem pripadniki t.i. generacije “Y”, rojeni nekje v času razpada Sovjetske zveze, ki so relativno bolj vešči angleščine in računalniške tehnologije od svojih predhodnikov in morebiti za kanec bolj nagnjeni k uporniškemu poziranju.

V tem razdvojenem, a fluidnem okolju se je oblikovala pristno ruska kultura internetnih memov. Nekateri “zahodni” memi, kakor recimo že omenjene hiperbole o Chucku Norrisu, so prešle kulturno membrano ruske internetne kulture, drugi pa so zrasli na domačem zelniku.

Za razliko od zahodnih memov, ki nimajo nujno političnega ali subverzivnega naboja, so ruski skoraj po definiciji ikone upora svobodomiselnih pripadnikov “internetne generacije”, ki so, kakor smo videli, potisnjeni v sekundarni položaj zaradi dominantne pozicije televizije.

Upoštevaje to, ni težko razložiti prominentne pozicije, ki so jo imeli memi vseh oblik na demonstracijah 12. junija. Protestniki so bili večinoma pripadniki generacije, ki se pri iskanju svobode in identitete zateka k internetu, zato tudi svoje parole, slogane, plakate, transparente in strategije izbira iz nabora internetnih “vzorcev obnašanja”, t.j. memov.

Oglejmo si torej nekoliko pobliže 3 primere uporabe internetnih memov na demonstracijah 12. junija.

Eksponat št. 1: ŽDUN

"ČAKAM, DA MI POJASNIJO [GLEDE KORUPCIJE] - NE KLIČITE GA [DMITRIJA MEDVEDJEVA] DIMON" (vir: RFE/RL)

Internetni mem, poznan pod imenom ždun (dobesedno “čakalec”), ponavadi sestavlja takšna ali drugačna sopostavitev slike domišljijskega bitja (variacije na temo morskega slona) z rilcem in sklenjenimi rokami ter kratkega besedila, ki ponavadi poudarja potrpežljivost in čakanje. Slika predstavlja skulpturo kiparke Margariet von Breevoort, naslovljeno Homunculus Loxodontus, ki krasi splošno bolničnico v Leidnu na Nizozemskem in naj bi ponazarjala nelagodje posedanja v bolnišničnih čakalnicah.

Na protestih se ta slika ponavadi uporablja v kombinaciji z besedilom, ki poudarja nezadovoljstvo nad počasnostjo reform v državi ali komplikacijami državne birokracije. Žduna je bilo 12. junija videti na mnogih transparentih demonstrantov v Moskvi.

Eksponat št. 2: UTKA

Utka (račka) je postala nekakšen krovni simbol protikorupcijskih demonstracij. Gre za zelo preprost mem, ki ga večinoma sestavlja le slika/fotografija, povezana z množičnimi demonstracijami, v katero je fotošopirana plastična račka. Račka tako po asociaciji predstavlja nekakšen simbol obsojenosti sedanje oblasti na propad in se dostikrat komaj opazna pojavlja na internetnih montažah slik pripadnikov politične elite (predsednika Vladimirja Putina, premierja Dmitrija Medvedjeva itd.). Ta mem je bil 12. junija prominentno zastopan na ulicah Rusije bodisi kot transparent bodisi kot praktični rekvizit demonstrantov.

Eksponat št. 3: GREČKA (AJDOVA KAŠA)

Ajda (rus. grečka) je v ruski kulturi simbol shajanja z najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami v časih pomanjkanja, revščine. Na ruskem internetu je prerasla v mem, ki predstavlja nekakšno nasprotje protestnega duha mladine in obenem povoda (materialnega pomanjkanja) za pojavitev demonstracij:

"PROTEST - AJDA"

Teh nekaj primerov lahko le v najbolj splošnih črtah oriše nenavadno rabo internetnih memov na letošnjem valu ruskih demonstracij. Lahko pa, morda, služi kot izhodišče za raziskovanje protislovnih in bizarnih brezen sodobne ruske internetne subkulture.

P.S.: Varuhi reda in miru ter ruska Narodna garda očitno spadajo bolj med gledalce televizije kot uporabnike interneta, saj jih 12. junija memi protestnikov niso nič kaj navdušili. Nasprotno, več kot 1000 demonstrantov, vključno s pobudnikom, protikorupcijskim aktivistom Aleksejem Navalnim, so odvedli v pripor. So pa iz posnetkov aretacij nastali novi internetni memi.