Samotnost in enostojnost

Kaj imamo za reči na temo samostojnosti in enotnosti 28 let po tem, ko so Slovenci obkrožili »za« na plebiscitu? Nč. Avtorica tega teksta po državi srala ne bo, tako kot ne po državni proslavi, ker že tako ali tako ne vidi veliko smisla v sračkanju po stvareh. Slednje naj gre fekalijam in oddajam, ki se z njimi ukvarjajo. Tale članek najprej rezonira med tremi ljudmi, recimo da so to avtorica, urednik in prijatelj - ne nujno v isti osebi - , potlej pa seveda med vesoljnim poslušalstvom oz. bralstvom.

V glavnem, je, kar je, skočili smo iz pisanih misli v pisane besede, zdaj odpiramo padalo, zemlja naj bo mehka in plodna. Malo se mi res da razmišljat o samostojnosti in enotnosti. Če se poigram z besednimi označevalci za ta pojma, ju nehote aktualiziram v še bolj štorasto črkovno in pomensko konstelacijo: samotnost in enostojnost. Enostojnost kot beseda ne obstaja, zato jo prosim vsak bralec in poslušalec zamenjaj s pojmom, ki ti zadnje čase največ hodi po mislih: njeni lasje?, krivda?, lanski sneg?, denar?, sneg na mejnem prehodu? Oz. ker je enostojnost zdaj obelodanjena v v slovenščini napisanem članku, tako neobhodno postane del korpusa slovenskega jezika. Le še na polmrtvih lingvističnih prafotrih - slovarjih je, da jo precizneje definirajo.

Ko vse te aktualne pojme pospravim v predal in po nekem refleksijskem času pridem nazaj, naletim na prelep možganski žur, na katerega bi bil ponosen celo Buñuel: pojmi so bili v predalu, dokler se niso med sabo poklali. Na žurki so ostali še ponos, korupcija, zatiranje, vojna, slaba vest, moraliziranje, zapuščenost, odrekanje, izguba. Potem na afterju uletijo še neizprosna provokacija, neznosnost čakanja, neuresničenost želje, prazni pogledi, polna jajca, jugonostalgija, njeno zvajanje na ideološko afektivno kategorijo, težke droge, lahke ženske, puhtenje vednosti v nulo, preseganje levodesnih ideološkosti prejšnjih stoletij in po vseh teh neprespanih 28 letih ... skok v prihodnost.

Prihodnost, ki so jo na državni predstavi, pardon, proslavi reklamirali večinoma preko filmskih, nerojenih in pravih pravcatih, na odru skakljajojčih otrok. Če vse skupaj povežem, namigujem na sledeče: porod je bil kot vsak drugi - krvav, dobil si državo ali otroka - ali si ti ta jebeni otrok? -, vprašanje je, kaj boš z njo, njim oziroma s sabo. Zajebal boš sigurno. Vprašanje je samo, koliko in kaj. Zdaj te zajeb muči in ne veš, kaj bi sam s sabo. Ali preveč veš, kje si vse bil, ne veš pa, kako in kam bi nadaljeval. Ali veš ravno prav in ne rabiš vedeti ničesar več. Vsi mi taki in drugačni smo v istem loncu države, vasi ali mesta v svetu. Bivamo, živimo, delujemo in lenarimo v njem.

Bela Hamvas bi rekel: "Človek prinese s sabo podobo življenja, zaradi katere se je veselil svojega rojstva in ta podoba je v vseh nas enaka. Človek se rodi z zaupanjem, da bo tukaj doma in bo lahko svoje življenje, ki ga je prinesel s sabo, živel po svoji volji." In: "Nič ni bližje samomoru kot v trenutku utelešena pokoritev svetu." Napetost torej ni v banana državi ali municipalizmu ali družini, ne v komuni in ne v individualizmu. Vse od navedenega obljublja. Ampak vprašanje »in kaj pol?« postane ekvivalent vprašanju »kaj pa zdaj?«. Kobajagi nam gre za neko lakoto, žejo, hrepenenje in željo po »nekem«, večinoma »dobrem« življenju, a ipak izpade, kot da nam gre za »kakršnokoli« življenje, ker ipak, jebiga, ono samo sebi zadošča.

Pokorili smo se življenju samemu. Nekateri ga zvajajo na užitek pitja, hranjenja in še kakšnega priznanja, morda celo državotvornega. Neki drugi ljudje ga zvajajo na vrednote, borbo in rezistenco. In vse to je lepo in prav, a žal skupaj vzpostavlja stanje »everything goes« politike, ki se večinoma ponosi s samostojnostjo neke misli in biti, ki je do zdaj po tolkih letih zaskvotala že celo hišo človeškega obstoja, za Človeka pa zdaj tam enostavno ni več placa. Ta hiša je vse prej kot dom. Hegemonska »samostojnost mene«, kjer sem jaz karkoli, ker »everything goes«. Vsak ima torej svoj fajt, ona - hiša človeškega obstoja, država? - pa je prasica, ki ni več enotna z ničimer, ker ne rabi biti.

Obnaša se oportunistično in zato imamo to, kar imamo: tam nekje se čveka o razvoju in napredku, na drugi strani se afterira v dekadenci, ki se dobro zaveda tega, da je zgolj obtičala v svojem ponosu, da stoji na robu norme in ne more naprej, ker se definira skozi rob ... norme, no peace in the middle east, polarni medvedi so v krizi, posiljuje se mesta, ženske, otroke in naravo. Še borci za pravice ne morejo mimo čustva, da vsi skupaj buljijo v prazno in ne znajo skočit dalje. Revolucije ne bomo delali, vojna morda bo, morda ne. Saj je že. Tudi če ne bo takšna, bo drugačna. Saj je že. Fašisti dvigujejo glave. Nekateri desno od njih so domoljubi. Levo so ravnodušni ali deprimirani. Nekateri so zavzeti. Nekateri bi še malo počakali, ker jih naokoli meče strah pred tem, da ne bodo postali totalitarni ali avtoritarni. Večina jih je nemočnih. Lažejo vsi: eni po notah, drugi impro. A razburjati se nad tem je tako zastarelo kot protestirati. Begunci vsaj grejo čez mejo. Po Hamvasevo. Razen čez Madžarsko.

Država rabi praznike in politiko, da lahko prenese samo sebe. Življenje rabi bujnost, da prenese samo sebe. Človek rabi ljubezen ali moč, da prenese samega sebe. In tako dobimo stranko, demokracijo, socializem, sekto, skvot, družino. Ko pa se potreba po teh zadoščanjih zgosti, besede, kot se jim rado zgodi, - izgubijo pomen. Bojim se, da se čustvom zgodi podobno. Morda zato rušimo zid, a gradimo zidove, vzamemo znanost, dobimo industrijo, vzamemo šolo, dobimo bolnico, vzamemo umetnost, dobimo tovarno, vzamemo vzgojo, dobimo vojsko, vzamemo preživetje, dobimo davčni urad.

Ampak to stanje traja že dlje kot pičlih 28 samoslovenskih let in mi vse to že vemo. Če se vrnem k prvem stavku in še eni Hamvasevi opazki: kaj je zdaj nek »za«, ki ni nujno slovenski ali razredni ali ljubavni in kateremu se lahko posvetim, ki mu lahko dam obljubo in pozornost in v tem brez kompromisa vztrajam? Komu ali čemu še politično zaupam in se ga življenjsko veselim? Razmišljam o nekih novih klincih, ki niso megla, ki nimajo strahu in odločno stopajo v hazarderski odnos nekega novega prijateljstva, ki mu je mar za hrano in streho in sočloveka. Katerega politična imaginacija še ni atrofirala, ne glede na leta.