Slovenčki, Slovenceljni, slovenstvo

Takrat, v časih razsvetljenstva, ko narod sploh še ni bil narod, se je modrim filozofom zasvitalo, da je mogoče politične skupnosti, torej “narode”, motriti kot samostojne osebnosti, kolektivne subjekte, ki imajo specifične psihološke in kulturne lastnosti, svoj karakter. Čeprav se zdi ideja intuitivno precej jasna – kakor imajo posamezniki svoj značaj, ga ima tudi narod - se že takrat filozofi nikakor niso mogli zediniti, kaj pravzaprav vpliva na formiranje nacionalnega karakterja. “Na ljudi vplivajo različni vzroki: klima, religija, zakoni, zgodovina, morala, običaji; vsi ti tvorijo splošni duh naroda,” pravi Montesquieu. In prav ta neoprijemljivost je verjetno kriva, da se je teoretski konstrukt nacionalnega karakterja pojavil v toliko, pogosto protislovnih pojavnih oblikah: od razsvetljenskih razmišljanj o nacionalnem karakterju v kontekstu politične filozofije do Herderjevega “nacionalnega spiritualizma”, od Wundtove eksperimentalne folkpsihologije do Le Bonove deterministične socialne psihologije, od etnoantropoloških do psihometričnih “akademskih” študij nacionalnega karakterja.

Prav zaradi te razpršenosti je domala nemoč ujeti koncept nacionalnega karakterja v vsej njegovi raznolikosti. Dodatna težava je ta, da je koncept vseskozi nihal med golim empiričnim opisovanjem in moralizirajočim pridigarstvom, med deskriptivnim in preskriptivnim, med esencializmom in “kot da” substancialnim kulturalizmom. Nacionalni karakter je nekaj substancialnega, čeprav je samo v pojavnosti; duhovnega, čeprav z materialnimi učinki; usodnostnega, čeprav spreminjajočega se; naddoločujočega na posameznika, čeprav ga prav ti formirajo. Že očetje slovenskega naroda so vedeli, da narodnokarakterološki diskurz ne implicira golega opisovanja, temveč gre za nekaj globljega, “ontološkega”:

“Naša republiška meja v Jugoslaviji se skoraj popolnoma pokriva z našo etnično. Pri tem je treba posebej opozoriti na to, da ta meja, kot vsaka samonikla nacionalna meja, ni le geografska, ampak ravno etnično-narodna. Razmejuje Slovence od drugih jugoslovanskih narodov enako razločno tudi eksistencialno: po jeziku, kulturi, tradicijah, obnašanju, značaju in vseh narodno-domovinsko fundiranih načinih pre-bivanja,” pravi Ivan Urbančič.

Zdi se, da so časi esencialističnega pojmovanja narodnega karakterja kot odseva “duše naroda”, ki je služil takšnim in drugačnim, bodisi imperialističnim bodisi separatističnim nacionalnim gibanjem, nepreklicno minili. Dandanašnji je narodni karakter znanstveno utemeljen, desubstancializiran, pragmatičen, “kultiviran”, popreproščen: “Danes je jasno, da posebni slovenski geni ne obstajajo, torej smo sprogramirani kulturno. Slovenstvo je naš osnovni program in vsi odraščamo v njem,” pravi Miha Mazzini, najvidnejši predstavnik narodnokarakterološke liberalistične šole pri nas.

Ne samo, da se je narodni karakter vsaj na videz znebil ontološke navlake, preobrazil se je v zgolj in samo kulturološki koncept, ki je odločilen za ekonomski uspeh! Ekonomski padec je po tej logiki pravzaprav moralni padec, ki pa je posledica skvarjenosti našega karakterja. In tako provincialni bedniki po raznoraznih evropskih zakotjih svoj ekonomski neuspeh pojasnjujemo kot nedozorelost, neprilagojenost novim časom, kar je v bistvu kvintesenca Mazzinijeve misli o slovenstvu: “Antropologija je posledice tujih gospodarjev in avtoritarnih vlad dobro raziskala: narodi ostajajo v stanju otročjosti, neodraslosti, imajo hude težave z odločanjem in dogovarjanjem, skratka, s prevzemanjem odgovornosti, saj je ta za Gospodarje. /.../ S fevdalno miselnostjo poskušamo uspeti v postindustrijski družbi. Imeli bi samostojno državo, vedli pa bi se kot podložniki. Obdržali bi skrajno pasivno stanje za tekmovanje med skrajno aktivnimi." (http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2011/09/slovenstvo_za_z...)

Teh vedno istih jeremijad, ki pričajo o praznoti in brezidejnosti liberalizma, smo se že naposlušali: Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina tlačana, hlapca, ki je služil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil služiti, da mu je prešlo suženjstvo v meso in kri. In zato naši ljudje nikakor niso sposobni prevzeti odgovornosti, drug drugega tlačijo v povprečnost, kdor izstopa, ga izločijo; leni so, ker se pod tujim gospodarjem itak ne splača delat, saj nam vse vzame itd. itd. Potem je tukaj še socializem s svojim iztrošenim egalitarizmom, ki je uničeval podjetniške pobude, zatiral najboljše in nasilno vzpostavljal uravnilovko, s tem pa spodbujal pasivnost in neiniciativnost. Moraliziranje v glavnem.

In ravno tu je problem: Mazzinijeve kolumne niso samo kolumne, preprosti mnenjski zapisi, temveč pravi program za preobrazbo nacionalnega karakterja, prevrat v srcih in glavah v skladu z duhom časa, nekakšen misijon, ki širi novo vero, novo tabelo vrednot. Znanstveno utemeljen kajpada: anekdote, vsakdanja opažanja in ostale zdravorazumske impresije so zapakirane v nekakšno antroposociopsihologijo naroda. A v tem pridigarstvu ga ne vodi, kakor bi utegnili pričakovati, nikakršna ideološka gorečnost, temveč samo hladni in trezni realistični um. Lahko mi še in še teoretiziramo, spremenilo nič se ne bo, okoliščine so, kakršne so, prilagoditi se jim je treba, tak je neizprosni zakon realnosti, naravni zakon. Iz dobrohotnosti še tekst ne nastane. Saj, kaj drugega ti potemtakem sploh preostane, racionalnost sama narekuje: poskrbi zase, pa bo tebi in vsem ostalim bolje. Racionalnost sama namreč sledi zakonu trga, ki ni nič drugega kot na družbene razmere preslikan naravni zakon. Že preprosta ljudska pamet ve, da je človek odgovoren za svoje odločitve - kar seješ, to žanješ.

In tako nacionalna karakterologija, hote ali nehote, sklicujoč se na racionalnost samo, tisto racionalnost, ki je predpostavljena v ekonomski teoriji, pristaja na ekonomistično logiko. Ontološko ozadje nacionalnokarakterološkega diskurza je torej racionalni, idealni ekonomski subjekt, homo economicus. Ki je kajpada po naravi prilagodljiv, fleksibilen, tekmovalen, odgovoren … skratka marktkonformen. Podjetnik, podjetnik samega sebe.

Bodoči predsednik vlade ima prav: sami smo si krivi za padec, ker nismo sprejeli novih vrednot. Nič, noben naravni razlog nam namreč ne preprečuje, da bi postali Avstrijci, zakaj osebni interes je vcepljen tako v Avstrijca kot v Slovenca. A sam vendarle ne bi tvegal, naš karakter je naša usoda. Če bi že lahko izbiral, se gotovo nikoli ne bi rodil v Sloveniji.

http://www.razpotja.si/anatomija-neke-dekadence/
http://www.mladina.si/158002/slovenec-slovencu-rasist/
http://www.mladina.si/158386/idealni-mazohisti/