Tragikomičnost "Noči grozljivk"

Kot nemara že veste, se danes v Kinodvoru obeta že šesta tradicionalna Noč grozljivk, na kateri si bo mogoče, če vam to vaša gledalska kondicija seveda omogoča, zapovrstjo ogledati kar šest filmov tega žanra. Že vnaprej pa se vam moramo opravičiti, da o Noči grozljivk, četudi ji je današnji recenzentski termin načeloma namenjen, ne moremo povedati ravno veliko. Glavni vzrok za to tiči v linearnosti časa: žal ne živimo v svetu, kjer bi bil dostopen časovni stroj ali kaka druga čarovnija, s katero bi čas preskočili. Noč grozljivk se bo pač zgodila v prihodnosti, tekom današnje noči, zato je še nismo videli, doživeli in izkusili. Toda, zakaj za vraga se potem že v tem trenutku silimo govoriti o njej? Razlog je sledeč: ko smo skušali v uredništvu za recenzentsko pokrivanje dogodka pridobiti novinarsko akreditacijo, smo od Kinodvorove službe za odnose z javnostjo dobili enoznačen odgovor, ki ne dopušča izjeme: akreditacijo je mogoče pridobiti samo za novinarske prispevke, ki bodo objavljeni pred samim dogodkom.

Preden nadaljujemo, razložimo neposvečenim širši kontekst glede sodelovanja kulturnih novinarjev in kulturnih institucij prek sistema akreditiranja. Če želi nek novinarski medij o poljubnem dogodku objaviti recenzijo, poročilo, reportažo ali kaj drugega, potem najprej, vsaj vkolikor gre za plačljiv dogodek, zaprosi odgovorno institucijo za novinarsko akreditacijo, po domače rečeno za »šenkano karto«. Načeloma je institucijam podeljevanje akreditacij v interesu in le redko se zgodi, da je medij zavrnjen, vsaj vkolikor se zaveže, kdaj in kakšno obliko prispevka ima namen objaviti. Toda, tudi zavrnitev se včasih pripeti - podeljevanje novinarskih akreditacij ni nikakršna brezpogojna dolžnost institucij ali organizatorjev določenega dogodka: ti lahko denimo ocenijo, da je medij, v katerem naj bi bila predvidena objava, premalo pomemben in odmeven, da je predlagani novinar nekredibilen, da bo dogodek razprodan ali si izmislijo kakšen drug, bolj ali manj utemeljen in legitimen razlog, s katerim prošnjo za novinarsko akreditacijo v celoti zavrnejo ali zgolj pogojujejo.

In če se vrnemo k našem konkretnem primeru, se vprašanje glasi: zakaj je Kinodvorov piar v primeru »Noči grozljivk« pripravljen podeliti akreditacijo le za prispevke, ki bodo spisani pred samim dogodkom? Prvič, ali ni to vsaj rahlo nesmiselno, sploh če upoštevamo dokaj jasno dejstvo, da je o neki zadevi lažje in bolj smiselno govoriti, jo komentirati ali kritizirati, če jo zares vidiš? In drugič, ali ni to rahlo nesmiselno, če upoštevamo dejstvo, da so novinarske akreditacije namenjene temu, da se novinar dogodka lahko udeleži, medtem ko je pri predhodnih najavah, spet zaradi načela linearnosti časa, povsem vseeno, če se novinar pozneje sploh udeleži dogodka, o katerem je tako ali tako že napisal prispevek?

Naš odgovor na ta totalni nesmisel je seveda lahko le špekulacija. Kinodvor si očitno ne želi utemeljenih kritik ali poglobljenih oddaj, v katerih bi se obravnavalo izvedbo dogodka, vsebino in sporočilnost prikazanih filmov, vrednotilo izbor Marcela Štefančiča juniorja ali razpravljalo o grozljivki kot žanru, njenih trendih skozi čas in vlogi v današnjem svetu. Nasprotno, s svojo strategijo podeljevanja novinarskih akreditacij očitno želijo spodbuditi nastanek množice površinskih medijskih najav, ki funkcionirajo direktno kot reklame, ki deloma s kopiranjem množijo Kinodvorovo lastno najavo dogodka, deloma pa je novinarjevi »kreativnosti« prepuščeno izkoriščanje spektakelsko-potrošniškega potenciala »halloweena« v stilu: »Buhuhu, danes je grozljiva noč, buče, maske, pa te fore ... idealno za ogled grozljivk v Kinodvoru ...«. Predvidevamo, da je takšnih prispevkov te dni v medijih kar precej.

Tovrstni medijski spački se Kinodvoru očitno zdijo več vredni kot poglobljene analize, kritike in razmišljanja o dogodku naslednji dan. Logično, naslednji dan ni več noči čarovnic, naslednja »noč grozljivk« pa se obeta šele čez eno leto, zato je reklamni učinek tovrstnih, četudi kvalitetnejših prispevkov, minimalen: blagajna morda ne bo tako cingljala. Kratko rečeno se nam zdi ta piar strategija tako grobijansko in očitno neoliberalna, saj lastne neoliberalnosti, kot se ponavadi spodobi, niti ne skuša zamaskirati, da sploh ni več strašljiva, temveč predvsem enostavno in golo smešna ter žalostna obenem.

Nekoliko bolj grozljivo pa se nam zdi širše stanje stvari, ki ga Kinodvorova piar strategija prikazuje zgolj v potencirani obliki. Očitno je temeljna vloga kulturnih novinarskih prispevkov predvsem v njihovi propagandni moči. Kot kaže, se filmsko recenzijo nasploh tolerira zgolj še zato, ker ta v običajnih primerih, ko se določen film predvaja zapovrstjo več mesecev, funkcionira tudi kot reklama za tiste, ki si filma še niso ogledali ali kot dodatna točka pri prijavljanju na razpisih v prihodnosti. Seveda področje filma tu ni nobena izvzeta izjema. Nasploh se nam zdi, da so zadeve sistemsko urejene tako, da je večina novinarskih kritik za svojo zadnjo »halloween« masko, v svojem funkcionalnem temelju, pravzaprav reklam. Če je kritika zares kritična, oziroma če njena kritična vrednost preseže njeno propagandno vrednost, se hitro pojavi interni »rompompom«, spor med institucijo in določenim medijem, zavračanje akreditacijskih prošenj v prihodnosti ter drugi obrambni mehanizmi našega dragega družbenega režima.

Čisto za konec smo torej dolžni opraviti še našo predvideno dolžnost neke male novinarske piar mašinice. Torej: »Noč grozljivk« bo danes v Kinodvoru, s pričetkom ob sedmih zvečer in koncem v jutranjih urah. Predvajani bodo filmi Srhljivec, Zakleti: poglavje št. 2, Najdražji, Srp maščevanja, Carrie in Konec. Pridite, pridite in še enkrat – le pridite! Obeta se čudovito-grozljiva noč! Buhuhu!

Novinarsko akreditacijo za ogled nocojšnje Noči grozljivk si je priboril Jernej.