Vsi smo na isti strani

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, sodelavci kulturne redakcije smo zajebali. Danes vam kljub pomladnemu prebujanju kulturnega življenja in številnim sporočilom za javnost ter žicanjem za objavo, ki neprebrani in neuslišani samevajo na naših mejlih, ne moremo ponuditi niti ene novice. A na srečo, kot pravi stara žurnalistična rečenica, so novice svete, mnenje pa je zastonj. V kulturni redakciji smo seveda zloglasni zastonjkarji in bomo dejstva zlahka in z veseljem zanemarili ter vam vzeli minuto ali dve s svojim pizdakanjem.

V kulturniškem svetu, ki samemu sebi rad pripisuje nekoliko prenapihnjeno vlogo, je močno razširjeno prepričanje, da smo »vsi na isti strani«. V ponedeljek, ko smo poročali s predvolilnega soočenja na temo kulturne politike v Kinu Šiška, smo se o naši enotnosti lahko dodobra prepričali. Ob odsotnosti strank aktualne desne koalicije, ki jih, po pravici povedano, ni nihče zares pogrešal, je bilo mnenje občinstva tako rekoč enoglasno: najbolj prepričljiva sta bila v tem vrstnem redu predstavnika strank Levica in SD. LMŠ in Gibanje svoboda lahko milostno tudi še sprejmemo med kultivirane in najbrž neškodljive, Piratom pa lahko namenimo naklonjeno besedo ali dve. Drugače rečeno: kulturniki smo »vsi na isti strani«. Predvsem pa znamo računati.

Takšnega sentimenta smo pogosto deležni tudi v naši redakciji, kadar – pa če se še tako redko zgodi – zastavimo komu malenkost kritično ali neprijetno vprašanje. Čemu cinizem, nas sprašujejo začudene žrtve naše zvedavosti. Treba je pisati in govoriti taktično, nas podučujejo drugi. Ali drugače povedano: o nekaterih stvareh se ne govori! No, vsaj jaz z imenom in priimkom, mnenjem in informacijami vam gotovo ne bom nič razlagal v snemalko.

A glej čudo: prav nič manj razširjeno ni mnenje, da je s kulturo vse narobe. Ko so mikrofoni ugasnjeni, ga ni žanra, ki ga imata slamnata kulturnik in kulturnica raje od vsesplošnega zgražanja. Nad nekulturnostjo ljudstva, nad krivičnostjo uradov, nad dolgočasnostjo produkcije, nad nepotizmom in navsezadnje tudi nad tem, da se o problemih nič ne govori. Ni posebej nenavadno slišati mnenja, da bi slovenski kulturi še največjo uslugo naredil tisti, ki bi jo do tal razdejal in kraje, kjer se je zadrževala, zasejal s soljo, da ne bo tam nikdar več nič raslo. Te trditve so seveda nepreverjene.

Kaj naj si torej mislimo? Vse žabe smo v istem loncu, nobena pa noče prva reči, da ji postaja vroče. Predstavnik Vesne se je v ponedeljek kar nekoliko zgrožen zazrl v možnosti svojega hipotetičnega ministrovanja. Če bi postal minister in bi namenil več sredstev nekomu, bi moral nekomu drugemu sredstva odvzeti, je ugotavljal: »Tvegal bi, da bi bil označen za uničevalca kulture, ker bi nekomu jemal.« Skratka: varneje je, da molčimo in ne naredimo ničesar. Ali cerarjevsko: kulturniki jamramo le zasebno. Posledica tega je strašanska duhamornost javnega govora: venomer se nam zdi, da vsi strašno pazijo, kaj rečejo, in najprej preverijo, ali se sklada s predpostavljenimi skupnimi interesi in splošnim mnenjem. In tako živimo v svetu, kjer vsi kot stare plošče ponavljajo ene in iste parole, pri tem pa tako zavijajo z očmi, da je vsakomur jasno: lahko bi povedal več, ampak ne bom.

Se razume, da je vse zapisano mnenje avtorja, ki ne odraža stališč ljubljanskih kulturnikov.