Zakaj je rock na desnici boljši
Gremo še korak dlje: »zakaj so seks, droge in rock'n'roll na desnici boljši?« Pred nekaj tedni je padla dlaka z jezika, da je »seks na desnici boljši.« Zakaj? Ker je »v užitku le užitek in nič drugega.« S tem se lahko samo strinjam.
Avtor omenjenega članka lepo prikaže levičarsko iluzijo uživanja, ki je podrejena univerzalnosti in skrbi za druge. Uživanje podreja strašnemu imperativu krivde. In ali ni pank v podobni situaciji? Pank je bil vedno gibanje in kot takemu se mu je pripisovala neka ideja. Ta ideja je bila reakcionarna, šla je proti takratnim oblastnim razmerjem, okameneli politični hierarhiji, banalni ekonomski paradigmi potrošništva in tako dalje. Tako je pank ustvaril lasten diskurz, ki pa je bil kot uporniški ali anti-konformistični vedno povezan z drugim, torej z objektom odpora. Pank je sicer prinesel užitek, telesnost, vulgarnost in nespodobnost, toda vedno so bili podrejeni ideji. Zato se na panku radi pasejo hegeljanski spiritualisti, ki abstrahirajo telesnost in užitek ter pank postavijo kot utelešenje ideje. Ne verjamete? Poglejte Žižka in Pussy Riot.
Desnica pa je z načelom individualizma vedno skrbela zase. Tu ne najdemo več obremenjenosti z vsemi in vsem. Ni več tiste večne krivde, ki nam jo nalaga nek odrešenik iz pozabljene, a paradoksno povsem žive preteklosti. Zato ni čudno, da se je rock rodil v Ameriki in Angliji, teh dveh deželah individualizma in utilitarizma, kjer ni preteklosti, temveč prihodnost in njen mit. Res da je od tam tudi pank, ampak ta izvira iz recimo temu ne-angleškega obdobja Anglije. Da kraljica Velike Britanije ni človeško bitje, je nekaj najbolj ne-angleškega, kar lahko rečeš. In mimogrede, nekaj najboljšega, kar so lahko rekli.
Ampak kaj sploh je desničarska glasba ali desničarski rock? Povsem preprosto: pank, ki zavrača levico, ki zavrača univerzalnost in skrb za druge. To je pank, ki to ni - nekakšna splošna forma rock'n'rolla. Telo tukaj ni najprej civilno telo, temveč privatno telo. Le privatno telo zmore »seks, droge in rock'n'roll«, civilno se ga boji, ne prenese užitka privatnega.
Toda desničarski rock ima tudi nek problem: užitek je zgolj igran. To je klasični šovbiznis, kjer glasba ni užitek, ampak »entertainment«. Kurt Cobain je to sprevidel, namreč, da so vsi le še zabavljači. Zabavljači, ki užitek igrajo, ki seks, droge in rock'n'roll hlinijo za občinstvo. Ponovno gre za reakcionarstvo: kako boš užival, če moraš to nujno nekomu kazati? Kako boš užival, če moraš uživati za druge? Spet pridemo do univerzalnosti, le da ima tokrat drugačen predznak. Od »dobre« univerzalnosti do »slabe« univerzalnosti. Od Kanta do Sada.
Užitek pa je zaradi njega samega in ne zaradi teatra. Kako močno so v to sranje zabavljaške igre padli Kiss, Motley Crue, Bon Jovi in podobni, verjetno ni potrebno razlagati. Zdi se, da desničarski rock uživa za levičarski rock. Kaže tem prvakom Ideje, kako oni uživajo. S tem pa ravno zgrešijo užitek. Namesto užitek prakse praksa užitka. To je klasični paradoks levice in desnice: levica si nalaga imperativ skrbi za druge, desnica pa igra masturbiranje za nevoščljivost levice, ki desnici to omogoča. Skupaj tvorita krog, ki se mu užitek vedno znova izmika.
Vseeno pa ta krog ni povsem sklenjen krog. Ima neko praznino, ki jo lahko naivno poimenujemo »pravi rock«, »hard rock«, če hočete. To je mesto, kjer, namesto da bi telo postalo ideja, ideja postane telo. Gre za čisto telesnost in v tem je bistvo gesla »seks, droge in rock'n'roll«. Gre za užitek, v katerem je le užitek in nič drugega. Ni igre uživanja za nekoga drugega. Ni potrebno sporočati nekomu, da uživaš. Lahko bi rekli, da gre za deleuzovsko ironiziranje desničarske igre užitka, ki vzame igro tako resno, da drugi odpadejo. Ostane le še užitek. Užitek igre.
Zaključna opomba: ne gre za empirična dejstva, temveč za konceptualno razvijanje. »Pravi rock« verjetno empirično sploh ne obstaja, vsaj ne v svoji čisti pojavni obliki. To je opazno že v samih rockerskih besedilih, ki so večinoma zabavljaško debilna ali pa nosijo kak levičarski kontekst. Toda še vedno je distinkcija v tem, da v rocku pride telo pred idejo, zato lahko besedila preprosto abstrahiramo. Ta abstrakcija je abstrakcija v singularno in ne v univerzalno.
Zaključna opomba številka 2: tudi sam se rad pasem na polju panka. Slednji ima svoj namen in vlogo, toda ne na področju užitka.
Od panka do rocka je užival Aleš Mendiževec.
Prikaži Komentarje
Komentarji
Bi mi avtor morda zaupal kakšno strokovno literaturo s preučevanega področja? Bi bila zelo hvaležna.
Tukaj si me ujela povsem bosega. Težko ti posredujem strokovno literaturo s tega področja, ker je preprosto nisem upošteval oz raziskal. Pri teh člankih si puščam toliko svobode, da lahko ignorantsko ustvarjam pojme, ne glede na vso 'težko' tradicijo.
Da pa ne bom izpadel preveč aroganten in nekoristen: pri rocku mi gre za užitek telesa, ki je pri Lacanu izvržen iz simbolnega s kastracijo, ali bolj natančno, je a priori nedosegljiv. Skratka, nek drugačen užitek, ki je vezan na telo kot telo, kjer je ideja subvertirana (tu je v ozadju Marxova teza iz Svete družine o ideji in interesu) - ne na način univerzalnosti levičarstva, ki ravno s tem spiritualizira (recimo Žižkov pogled na pank), ampak singularnosti užitka - pač zaradi njega samega (tu je seveda Deleuze s singularnostjo in z igro&maskami - in ironiziranjem - v Razliki in ponavljanju, mislim da v uvodnem poglavju). Nekje daleč v ozadju je tudi Foucaultova ideja skrbi zase (v knjigi Zgodovina seksualnosti), kjer bi bilo zanimivo pogledati še 'poglavje' Uporaba ugodij (ali kako je že po slovensko...). Seveda je moja ekstrapolacija povsem samovoljna, malo bolj neposredno pa se navezujem na članek od kolege Baršija Zakaj je seks na desnici boljši.
Kar pa se tiče glasbe, rocka, sem pa še bolj nekoristen. Toda tokrat je problematična 'tradicija' - namreč redko se rock vzame zares in se ga na hitro označi kot debilnega, najstniškega ipd., recimo: 'Sweet child of mine pa je itak za najstnice'. Ampak to je ravno kvazi-pankerska pozicija, ki je inverzna oblika prostega trga: karkoli ni popularno je kul. Bah, rečem temu.
Upam da je v povedanem sploh kaj uporabnega in LP, Aleš.
Odlično si mi pomagal, mi ponudil novo smernico za seminar, ki ga pripravljam v sklopu "šolskih obveznosti" (pišem na temo zatona rock'n'rolla kot subkulture v času metamodernosti). Še enkrat hvala!
še ena stran v poglavju Globoko nerazumevanje punk rocka
Me veseli, da je komu napisano vsaj zanimivo; zaton r'n'r v času metmodernosti deluje zelo zanimivo, bi se splačalo kaj več slišati o tem.
Sicer pa ne govorim o punk rocku, cel point članka je ravno v ostri razmejitvi punka od rocka. Drugače pa se strinjam - zavzeto se izogibam 'globinam' (ne)razumevanja, še zlasti globokega punka.
LP, Aleš
Najbolj se strinjam da so "Kiss, Motley Crue, Bon Jovi in podobni" totalno sranje. Vedno ko vidim koga ki naseda tovrstnim abotnostim me kar nekam prime. In to celo taki ki se imajo za neke pravoverne rockerje ipd. Če je tisto uživaštvo potem sem pa raje depresivec :))
Super članek, zelo zanimivo branje, samo malce preveč "Proppovsko" (z ozirom na Levi-Straussove kritike tega avtorja) mi deluje. Tako kot ne smemo spregledati, iz kakšnega lesa je ročaj metla, ki ga drži junak pravljice, ne smemo spregledati razlik med Kiss, Motley Crue in Bon Jovi. Zato za nadaljno branje priporočam besedila od Aerosmitha. "Word out on the street is the devil's in your kiss..."
https://www.youtube.com/watch?v=TpkADOTWSNg
Komentiraj