Zakaj so votli prostori slovenske poezije tako frekventni?

Končno sem dobil v roke pesniško zbirko, ki ne samo, da je nisem že po dveh pesmih odvrgel, ampak sem jo na dušek prebral. To je pesniška zbirka Dejana Kobana Frekvence votlih prostorov, ki je izšla letos pri LUD Šerpa. Vendar mi v tem zapisu ne gre za recenzijo ali kritiko te knjige, ampak bi rad ob tej priložnosti opozoril na nekaj pomembnih dejstev o sodobni slovenski poeziji. Muanis Sinanović v svojem odmevnem eseju o stanju slovenske pesniške scene, ki je nastal ob prebiranju nove pesniške knjige Veronike Dintinjana, kategorično ugotavlja: »Slovensko literarno polje nikoli ni bilo v nobenem oziru mednarodno relevantno in ne pušča sledi.« Kot kompetentni opazovalec slovenske literarne scene – soustanovitelj knjižne zbirke Beletrina pa tudi član uredništva Literature že pred davnimi dvajsetimi leti itn. – lahko odkrito povem, da je ugotovitev na mestu. Institucionalno podprta umetnost v Sloveniji je že zdavnaj ali pa zagotovo vsaj od začetka milenija preprosto mrtva! Pravzaprav prave literarne scene niti ni, tisto, kar je njej podobno, pa je samo poligon za postmodernistične sanjarije o lastnem reproduciranju skozi brezkrven podmladek, ki ga imajo veterani postmodernizma iz 90. let seveda ves čas pod budnim nadzorom, da jim slučajno ne zaide v kakšne ustvarjalnejše vode.

Če nekoliko parafraziramo naslov Kobanove zbirke, se lahko vprašamo, zakaj so torej »votli prostori« slovenske poezije tako frekventni. Vzrokov je več, eden od njih pa je zagotovo, da prosti spisi mlajših slovenskih pesnikov, ki se vdinjajo pri večini slovenskih literarnih revij, kažejo veliko sramežljivosti pri učinkoviti izrabi lastnega doživljajskega oziroma eksistencialnega, bivanjskega materiala. Kakor da bi vse skupaj pestila nekakšna travma nečesa še nedoživetega, nečesa, zaradi česar je treba sprejeti bolečino kot modus vivendi vsakega ustvarjalnega podviga. Skratka, slovenska pesniška scena je v zatonu, ker že več kot desetletje ni sposobna sproducirati ničesar izvirnega in samoniklega, ampak se še vedno pase po starih in že prežvečenih pesniških vzorcih, ki niso samo sposojeni, ampak so predvsem napačno razumljeni. Muanis Sinanović v svojem eseju tudi ugotavlja, da se prava, živa književnost v Sloveniji dogaja na socialnih robovih, ki so samo z institucionalnega vidika anonimni, v bistvu pa privabljajo čedalje več publike.

Frekvence votlih prostorov po dolgem času stagnacije mlade slovenske poezije na stežaj odpirajo vrata pesniški magiji, ki je dolgo časa ždela v zaprašenih omarah dnevniških zapiskov po vzorcu ameriške metafikcije. Označujejo slovensko varianto pesniškega postmodernizma, katerega branik je še vedno Literatura kot literarno glasilo, pravzaprav letak lastnega leporečenja. To nikakor ne more izstopiti iz kroga spodletelega očetomora, v središču katerega je pravzaprav tragikomična figura Uroša Zupana, nekakšna parodična ikona slovenske pop pesniške scene, ki nikoli ni mogla preboleti prageste samooklicanega Velikega očeta slovenske moderne poezije Tomaža Šalamuna. Kakor da bi bila celotna mlada slovenska poezija pravzaprav žrtev neuslišane ljubezni med očeti in sinovi, namesto da bi pogumno porezala glave pesniškim očetom, na njihovo mesto pa postavila pravico do izbire samega sebe kot največjega zgleda in vzora, ki je samemu sebi neusahljivi vir energije.

Če se navežemo na zgornjo izjavo o pragesti Tomaža Šalamuna, je Dejan Koban zelo jasen in ekspliciten: »Šalamun je mrtev in pika konec debate«, kar pomeni, da se je šele z njegovo zbirko dejansko zgodil dolgo pričakovani očetomor, ki ga prejšnja generacija (tudi zaradi časovne bližine) ni bila sposobna narediti. Koban se tako kot Sinanović zaveda, da je »naša poezija … zašla v rov brez izhoda«, vendar namesto panike svetuje premislek: »ustavimo se / in premislimo / kdaj se je čas / obrnil proti / nam«. Zaveda se, da je ravno zaradi tega nujno, da se preselimo v podpodje in se usmerimo v »gverilski boj«. Ta je nujen glede na to, da se je slovenska mainstreamovska, se pravi institucionalno podprta poezija oziroma umetnost, kot je rekel že Muanis, v svetu, kjer »je prepovedano pač vse / razen prepovedi«, prodala za bagatelo: »milnih mehurčkov / ne moreš konzervirati / v večnost«.

Slovenska poezija se je kot dedinja znamenitega Minattijevega vzklika ("Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav kamen!") doslej izgubljala v kuloarjih brezbarvnega (samo)izpovednega intimizma ali pa se je do onemoglosti ukvarjala s šalamunovsko pripadnostjo svojemu plemenu. Pa vendar ni razloga za pesimizem, saj nas ni malo takih, ki čutimo in mislimo po svoje, pa vendar smo, kot pravi Koban – »prekleto zajebani.«

In to brez očetovske avtoritativne geste vedno znova napačno razumljenega Tomaža Šalamuna skozi groteskno svetniške, pravzaprav celo newagevske, predvsem pa več kot očitno samopromocijske izpade Uroša Zupana, ki je bil pravzaprav največja žrtev tega namišljenega očetovstva. Če je Tomaž Šalamun skreiral Uroša Zupana, potem je jasno, da je Uroš Zupan skreiral Aleša Štegra, Aleš Šteger pa na primer naprej kakega dolgočasnega Jureta Jakoba, in veriga se na tak način nadaljuje. Ta vztrajna in uporna ujetost v krog namišljenih očetovstev, ki se boji prepustiti lastnemu navdihu, ker še ni naredila očetomora, da bi se lahko pričela zanašati zgolj nase in izhajati izključno iz samega sebe, je tipična za mojo generacijo otrok, pravzaprav takrat še mulcev socializma. Slednji nam je obljubljal nekaj drugega od tega, kar nas je dejansko doletelo, bodisi po naši ali tuji krivdi (na koncu niti to ni več važno). Zato sem toliko bolj vesel takšnih zbirk, kot je Dejanova, saj pod praznim nebom sodobne slovenske poezije vendarle zbuja upanje, da slovenska duša vendarle še premore nekaj tiste samoniklosti, ki nam je dala Prešerna, pa Murna, Kosovela, Kocbeka in nenazadnje tudi Šalamuna, in to brez vseh njegovih namišljenih otrok.

Dlako je spisal Vid Sagadin Žigon.