Zapiski iz pisarne

Na današnji dan pred dvesto leti se je rodil Dostojevski. Fjodorja Mihajloviča ne berem vedno – in v tem gotovo nisem edini – kadar pa ga, me obliva zona in postanem čisto vročičen. Tako mi je pri srcu, kakor bi bil ta neznosni Rus uganil prav vse misli, ki mi roje po glavi, da se nimam pred njim kam skriti. Ni se mi še zgodilo, da bi kak njegov roman prijel v roke v neprimernem trenutku – čudno lastnost imajo, da so venomer na pravem mestu, karkoli nas že tare.

Za to lahko najdem – takole na hitro, če se malo zazrem v strop in pomislim – vsaj dva razloga. Najprej ima Fjodor Mihajlovič, kot vsaka veličina med romanopisci, nekakšen svoj humor. Ni dobrih romanopiscev, ki se ne bi znali smejati: nekateri poznajo ostro ironijo, drugim je na voljo tudi radoživi smeh, tretji se izražajo samo v ostroumnih šalah, pa tudi malenkostni posmeh je lahko sredstvo literature. Fjodor Mihajlovič pa dostikrat piše že tako zelo na meji karikature, tako poudarja tiste že sicer pretirane značilnosti svojih likov – njihov videz, govorico in nenazadnje nrav –, da se zdi prav neusmiljen. Ni pa satirik, čeprav uporablja ta svoj humor, da razgalja in razkriva – nasprotno, prav nenavadno sočuten je do onih, ki nam s strani na stran z vso resnostjo razodevajo »svoje ideje«. A njegovo največje mojstrstvo je, da se ne v razkrivanju ne v sočutju ne meša med nas in ljudi, ki nam svojo živčnost razodevajo kar sami od sebe, s svojimi lastnimi besedami. Naj so še tako zavedeni ali pa mogočni v svojih razgovorih, poročilih, opažanjih, ni za njimi nobene zaslombe. Pisatelj jim ne stoji, kot kak nasilnik, za ramenom, pa tudi za njihovim hrbtom nam o njih ne poroča, da so pravzaprav vse drugačni ljudje, da jim moramo odpustiti, jih razumeti ali kake podobne neumnosti. Ne da bi izrekel eno samo besedico v njihovo obrambo in ne da bi nam kakorkoli prikril njihova dejanja, hotenja in beseda, nam jih obenem razodeva kot popolnoma komične in prenapete ter ljudi, vredne vsega našega občudovanja, spoštovanja in prijateljskih čustev.

Kadar smo – tako kot ta trenutek jaz, spoštovana moja bralka, dragi najini poslušalci – sami s temi ljudmi, smo tako kot oni tudi mi brez vsake zaščite, je vsaka bodica, ki jih zadene, kakor bi bila nam namenjena. Kako nas smeši ta Rus! Pa da ne boste mislili, da vam nameravam razodevati kake skrivnosti svojega srca, kaka posebna spoznanja, ki sem jih pridobil zavoljo njegove – contradictio in adiecto – ljubeznive okrutnosti, njegove resnicoljubne popačenosti! Ta roman, ni vam nič mar, vse, kar hočem podčrtati, je, da pisatelja pri njegovem delu ni prav lahko posnemati – čeravno ga še danes tako literarni teoretiki kot pisunsko nagnjeni vlačimo po zobeh, jih ni prav veliko, ki so se od njega zares kaj pametnega naučili.

A nič zato, pisati je pač težko. Mi pa tudi še nismo pri koncu, kajti kadar tako užaljeno žvečim svoje samoljubje, ker mi je mojo zavozlano dušo Fjodor Mihajlovič pravkar tako grdo, pa s tako resnicoljubnim nasmeškom in nazorno pokazal, me obenem obhaja sum, da vozli v moji duši niso le moji, da so pravzaprav že nekam zaprašeni. Njegova je bila doba »branja jezika realnosti«, ki ga je poleg znanosti v slovarje za vsakdanjo rabo hotela spraviti tudi literatura – temu pravimo danes realizem. No, kolikokrat smo vmes nesrečnike, ki so se tako trudili, ne le, da bi stvarnost ujeli kakor na fotografsko ploščo, ampak še celo, da bi nam pridigali, »kaj je res«, in nas učili, »kako moramo živeti«, že pokopali! Dr. Blaž Podlesnik, ki se z njimi tudi akademsko ukvarja, mi je v intervjuju kar naravnost dejal: »V veliki meri so to mrtve debele knjige, ki jih ljudje praktično ne berejo ali pa so del šolskega programa, pa izkazovanja izobraženosti … En del tega ruskega realizma je seveda, za tiste, ki iščejo odgovore na neka vprašanja, zanimiv. Tolstoja berejo, iz nekih drugih razlogov berejo Turgenjeva, ki je kanoniziran kot vzor neoporečnega sloga, pa tudi Dostojevskega vedno berejo.« No, ampak zakaj, lepo prosim?

Mar je res, kot še meni dr. Podlesnik, »da ljudje v posameznih obdobjih nismo pretirano različni in se nekatere etične dileme nikamor ne premaknejo«? Saj, misel ni preveč napačna, samo nekako obrabljena je, ko pa jo vedno potegnemo na plano, kadar čemu ne vemo zares odgovora … Hočem reči, mogoče je že res – toliko sem pripravljen popustiti – da imamo, moderni ljudje, pač tudi že dvesto let le ene in iste duševne organe, ki se pač bolj ko ne enako razvijajo in tudi bolj ko ne enako odzivajo. Tako da če recimo vzamemo nekatere sociološke probleme ruskega devetnajstega stoletja in pogledamo, kako so ljudje tedaj ravnali, govorili in čutili, bomo našli isto mehaniko, kot jo opazujemo pri sebi in v svojih časih. Človek je tedaj morda hotel biti nekakšen Napoleon ali pa Rothschild  ‒ pa je to hotel iz kakega drugega razloga, kot hoče biti človek danes pač nekdo ali nekaj drugega? Iz česa drugega, kot iz želje po – recimo – svobodnem ali dostojanstvenem življenju?

Nekaj bo gotovo na tem – a vodi v filozofiranje in od Fjodorja Mihajloviča se spet ne bomo naučili ničesar, vsaj literarnega ne, kakor se očitno niso ti preštevilni posnemovalci, ki ga imenujejo samo Dostojevski in so ga poslušali samo z enim ušesom. Prevzeli so maniro kakega malce prenapetega in k filozofiranju nagnjenega lika in menili, da se držijo v pesti. Pa kako dobro jih Fjodor Mihajlovič razume ‒ te ljudi, ki vam pridejo na dan z eno samo »idejo« in zaradi nje kar ne morejo molčati -, ko popisuje vse njihove napore, da bi polovili vse konce niti, ki jim kar naprej polzijo iz rok, in upravičili vsa nasprotja, v katera zaidejo …

Ne, ne, tako ne bo šlo, bo že treba še kaj drugega. Mislim, da je najprej tisto, kar si je Fjodor Mihajlovič delil s svojim časom – in tudi nam ni neznano, je pač taka, nekako »slovanska« poteza – to, da literatura zanj obstaja kot čisto realna sila v svetu, da grebe po njegovih globinah. To prepričanje samo po sebi ni nič drugačno kot vse tiste ideje in idejice vseh njegovih malih in še manjših ljudi, pa so vendar zaradi njega napraskali nekaj »resnice« ali kakor pač hočete imenovati to prvino, od katere je bralec tako opit, da mu ni treba nobenih zgodovinskih ali psiholoških študij. To prepričanje, ki je samo po sebi čisto zunaj literarne zmožnosti, pa je, ko daje te literarne rezultate, pri njem združeno še z eno ugotovitvijo: da namreč ni treba čisto nič napletati in si izmišljati kakih romanov, ljudje jih z največjim veseljem razlagajo kar sami. In tako je bilo rešeno - priznam, da ni preveč glamurozno - vprašanje, v kakšni zvezi sta stvarnost in beseda. Misel se pač ne odvija na kakem posebno privilegiranem kraju in razumevanje nas doleti, ko ga najmanj pričakujemo: resnica sveta čaka na dnu kozarca in na koncu jezika, čakaj! zdaj, zdaj bo izrečena.

________________________

Nastanek oddaje je omogočil Ruski center znanosti in kulture.