Zgodba o Fabuli

Bleščeča literarna imena, klub Cankarjevega doma, osrednja tema upanje – vse zvezde so se poravnale za letošnji festival Fabula. Želeli bi si, da bi ga lahko odslovili bilo-prošlo, kot nekaj mlačnega, kar nas ne bi v nobenem oziru zintrigiralo, a nas je opomnil na celo vrsto anomalij, ki se ves čas pojavljajo, ne le na literarni sceni, ampak tudi na založniški. Zdi se, da power play založbe Beletrina še nikoli ni bil tako močan in edino prav je, da se občasno ozremo na kopico projektov, ki jih izvajajo, in jih ovrednotimo, da se ne bi določene nepravilnosti, ki v primeru Fabule presegajo navadne zdrse, ponavljale v neskončnost.

Kako bolje začeti festival kot z odmevnima imenoma kot sta Terry Eagleton in Grega Repovž. Eno dvigalo ni bilo dovolj, da bi vso poslušanja željno publiko ob pravem času spravilo na kraj pogovora z njima, od ljubljanskega močvirja privzdignjeni klub Cankarjevega doma. Ne moremo si pomagati, da ne bi večera strnili z besedo fiasko. Predavanje o upanju s kopico britanskega črnega humorja, to je še šlo. Morali pa smo si priznati, da je velika škoda, da nas obišče nekdo s toliko znanja, pa iz njega potem izvlečemo trikrat isti odgovor in je četrto vprašanje že neprijetno poslušati, ker je enako prvim trem. Večer s Chantal Mouffe smo zato pričakovali z nekakšnim nelagodjem. Bila je suverena, jezična in natančna, s čimer je zahtevala prav takšnega sogovorca, ki ga je, na srečo publike, ki je bila že dan poprej na Eagletonu, tudi dobila. Dražen Dragojević ji je v vseh lastnostih uspel parirati, zato smo prisostvovali produktivnemu dialogu.

A spet nismo mogli mimo vprašanja – je to res vse, kar zmore naša za teorijo zainteresirana javnost, ki je bila po poročanju direktorice festivala Mance G. Renko povod za njegov teoretski del? No, saj ne vemo, čas za vprašanja publike je bil gladko ignoriran zavoljo podpisovanja knjig, tako kot tudi na vseh preostalih Fabulinih dogodkih - kot da so ti profilirani za posebno publiko, ki ne prevprašuje tega, kar prebere.

Skeptični smo se odpravili na večer s francosko pisateljico Maylis de Kerangal. Začuda se dogodek ni vrtel okrog avre pisateljičinega genija, ampak bolj okrog vprašanja, kaj pravzaprav pomeni pisati v 21. stoletju. Spet ni bilo prostora za vprašanja publike, pa vendar se je avtorici in moderatorki Agati Tomažič uspelo oddaljiti od populariziranja in trivializiranja romana Drugi most ter izkoristiti avtoričino prisotnost za raziskovanje tem, ki jih ta odpira. Takrat se nam je zdelo, da je bil zgolj začetek festivala nekoliko v povojih, sedaj pa se je vse lepo ujelo.

Preveč osladno, da bi bilo res? Seveda! Osmi marec nam je postregel z dvema dogodkoma na sicer različnih krajih, ampak s popolnoma istim namenom – raziskati, kaj pomeni biti ženska in upati oziroma ne upati. Enostavno povedano – dokler bo to debatno izhodišče, bomo le reproducirali posplošitve, ne da bi pri tem našli kakšno rešitev.

A kar nas je uspelo še bolj razjeziti od naslova dogodka samega, Ženske brez upanja, je bila formulacija Svetlane Slapšak v pogovoru z Ano Schnabl in Nadino Štefančič, da mlade kritičarke v svojem pisanju grizejo vsepovprek zato, ker še iščejo svoje pleme. Omejimo se na sam izraz – kdo so mlade kritičarke? O njem smo že govorili, sicer v okvirjih gledališkega kroga, še vedno pa nam ni jasno, kdo ta bitja so. Vse bolj se nam dozdeva, da gre za nesposobnost sprejemanja kritike. Mogoče pa so tako kot so bile vile sojenice del slovanske mitologije, mlade kritičarke del mitologije na slovenski literarni sceni. Vsekakor pa naprošamo akterje na sceni, da nam natančneje pojasnijo ta fenomen, saj je to v nasprotnem primeru zgolj groba posplošitev zelo različnih pristopov do dejanskega pisanja literarne kritike pri nas, pri čemer je spol eden, a zagotovo ne ključni faktor.

Nekoliko slabe volje smo se odpravili v Cankarjev dom na literarni večer s Slavenko Drakulić, eno izmed najprogresivnejših hrvaških pisateljic še iz časa bivše republike Jugoslavije. Večer najbolj povzame neizrečeno vprašanje: so žene, partnerke velikih moških osebnosti, lahko samo žrtve? Ne glede na to, kako se je Drakulić trudila slednje zanikati, tako s primerom v romanu Teorija žalosti kot tudi s svojimi drugimi romani, toliko bolj je moderatorka Ksenja Horvat vztrajala pri potrjevanju prejšnjega vprašanja. Neskončna viktimizacija žensk ne bo pripomogla k emancipaciji ali kakršni koli rešitvi. Na koliko osmih marcev bomo še reproducirali takšno mišljenje?

In končno, zagotovo najintrigantnejši dogodek celotnega festivala, zaključek z nigerijsko-gansko pisateljico Taiye Selasi Afropolitanko? Pisateljico? Materjo? Ah, kje, že na začetku smo se ustavili pri njenih čustvih in izražanju teh čustev, od kjer nismo bistveno napredovali. Pogovor je bil od prve minute zastavljen kot »lifestyle« kolumna v slogu priljubljene ženske revije Cosmopolitan. Kar bi mogoče po tem, kar smo doživeli v četrtek, še prenesli.

Bolj smo bili šokirani nad tem, da se očitno da špekulirati o tem, kaj je afriški roman. In da ni posebne razlike med Afriko in Nigerijo, oprostite Gano, saj veste, beli ljudje in njihovo nepoznavanje afriškega kontinenta. In kot je občinstvo samo popravilo povezovalko večera, Ulo Furlan – ne, ne vsi beli ljudje. Če ne daš besede občinstvu, si jo bo to pač vzelo samo. Samoumevno posploševanje, kot je uporaba izrazov Afrika ali afriški roman in mešanje imen afriških držav vsepovprek, ni upravičeno. Tako kot obstajata Slovenija in Slovaška, vsaka s svojimi specifikami, tako obstajajo Nigerija, Gana, Maroko, Egipt, če naštejemo zgolj nekaj afriških držav. Posplošitve v smislu, taki smo pač beli ljudje, ne smejo biti izgovor. Lahko bi bil zgolj lapsus za začetek problematiziranja, toda do tega nismo prišli. Dogodek je bil pokroviteljski tako do tistih, ki se s tovrstno literaturo ukvarjajo kot tudi do publike, ki jo utegne šele spoznati. Tako kot odtegnitev možnosti postavljanja vprašanj ob koncu moderatorjevega dela, tudi to priča o podcenjujočem odnosu organizatorjev do bralcev.

S fiaskom smo začeli in s fiaskom tudi končali. Treba bi se bilo odločiti, kaj je pomembnejše – dela ali avtorji in zgodbe, ki se o njih napletajo? Če slednje, potem je nesmiselno festival nasloviti kot literarni, ker to ni. Če so pomembna dela, pa se jih je treba lotiti globinsko – ne pa praskati po njihovi površini. Obstaja namreč razlika med tem, da neke koncepte v literaturi razložiš in jih tako približaš publiki, in tem, da ustvariš dogodek zaradi dogodka samega – ker bo lepo izgledal skozi objektiv in na papirju. No, mogoče si samo mi želimo, da bi bilo več prvega.