“FUCK THIS, FUCK ALL OF THIS!”

Z rahlo zamudo se s tokratnimi Finimi umetnostmi obračamo k razstavi Andreja Škufce z naslovom 236743, ki si jo lahko še do petka, 20. februarja, ogledate v Galeriji Alkatraz. Umetnik se s prvo samostojno razstavo podaja na že mnogokrat prehojen teren identitete in potrošništva, kjer se spopada z vprašanjem praznine v medijskih podobah ter njeno zmožnostjo oblikovanja naših sebstev.

Omenjene interpretacije ne smemo razumeti kot intenco avtorja, saj ta za našo vednost umanjka skupaj s spremnim besedilom. Kot je v recenziji za multimedijski portal RTV Slovenija izpostavila že Katarina Stopar, je ta prej nadomeščen s performativnim samonanašanjem dela, ki ga v odnosu do gledalca tvorita razstavljeni video in njegova napovedna različica.

Video tako nima avtorizirane narative s strani kustosa ali umetnika, nikakršnega PR sporočila, temveč ga prej zaznamuje njegov manko. Okoli njega se vzpostavi nekakšna skrivnostnost, ki vpenja gledalčevo pozornost in postavlja teren, na keterem se lahko sporočilna moč videa ohrani.

Delo namreč sestoji iz niza navidez povsem nekoherentnih rekel iz sveta reklam, napovednih videov in tv oddaj; iz neštetih že tolikokrat slišanih klišejev, ki so iztrgani iz izvornega konteksta in postavljeni v niz, v katerem nimajo več smisla. Zato je povsem nenavadno, ko se med njimi vzpostavi nekakšna koherenca. Ko se video v svojem nenehnem predvajanju v zanki ne razpusti v arbitrarni nered.

Kot je nakazala že Katarina Stopar, ga pred tem varuje ravno njegova samonanašalna struktura. Struktura, ki med sabo vpenja odsotnost jasnega pomena videa in odsotnost intendiranega konteksta. Ta dvojni manko na presenetljiv način ujame gledalčevo pozornost, njegovo radovednost, toda ne pojasni, kako nas delo nagovarja. Torej kako ne gre za golo čudenje nedoumljivemu, temveč za nekaj, kar se zdi povsem smiselno; za kar se zdi, da ima sporočilno vrednost, četudi je ne moremo nemudoma določiti.

Umetnik, ki izgovarja oziroma uprizarja ta navidez nesmiselna rekla, kot sta “from who brought you, now comes” iztrgano iz konteksta filmskega napovednika in dokumentaristični ”the amazing idea of the going gone” se proti vsem pričakovanjem ne znajde v norem postajanju. Njegovo obnašanje ne postane tuje, temveč, nasprotno, celo znano, predvideno. Tudi zanka, v kateri se video predvaja, kvečjemu ojača njegovo koherenco. Vse to nas napoti na misel, da se v vrtincu praznih označevalcev postavlja na noge nov jezik. Da smo že tako dolgo podvrženi orodjem oglasniške in zabavne industrije, da smo postali pismeni v njenem blebetanju.

Ta pismenost je le deloma zavestna, kar se odraža v presenečenosti gledalca nad domačnostjo in pomenljivostjo niza nesmiselnosti. Temu prispeva tudi postavitev razstave, kjer je ključna predvsem pregradna stena, ki diagonalno preči sobo. Ta služi kot nosilec, na katerega je video projeciran: kot njegova materialna podstat. Toda hkrati tudi kot zastor, ki ga zakriva, saj je video projeciran na tisto stran stene, ki je ne vidimo ob vstopu v razstavni prostor.

Ta prvotna nevidnost ali skritost videa je le delna, saj stena ne zaustavlja zvoka. To pomeni, da smo najprej soočeni le z belim monolitom, okoli katerega pa se že naznanjajo prve zvočne podobe. Takšna postavitev postavi teren, na katerem zlahka vznikneta radovnednost in občutek slutnje. Postavi torej teren, ki gledalca napravi doumljivejšega za predvajani video.

Tovrstna teatralična arhitektura tako kot že na začetku omenjena performativna zaokroženost krepi gledalčevo občutljivost, ki varuje video pred tem, da bi zapadel v ceneno parodijo ali enostavno razpadel v svoji absurdnosti. Toda kaj mu preprečuje, da ne bi zapadel v spektakel, od koder črpa svoja rekla? Kolikor je tukaj odkriti jezik jezik spektakla, delo tvega, da mu bo tudi samo podleglo.

Kar obravnavani video odlikuje od mnogih podobnih poskusov izrabe oglaševalske in zabavne industrije, ki so pogosto ne le neuspešni, temveč tudi sami kliše, je nekaj, kar Nemci imenujejo Fremdschämen. Rahlo boleči sram ob pogledu na nelagodno mesto drugega, sram na daljavo, ki se v našem primeru poraja ob skrajnem, skoraj patetičnem obnašanju osrednjega akterja – umetnika -, ki povsem vživeto uprizarja zlomljena rekla spektakelske industrije. Ravno to nelagodje, ki ga delo povzroča, prepreči, da bi postalo zabavno; da bi postalo še eden od objektov potrošnje.

Razstava se torej ambiciozno loteva težavnega področja, ki pogosto vodi v trpek neuspeh. Toda zavoljo odsotnosti velikopoteznih ciljev in oznanil; zavoljo nečesa, kar bi kljub egocentrični postavitvi umetnika v center slehernega kadra lahko imenovali skromnost, se razstava prebije do nečesa zanimivega. Prebije se do neke pismenosti ali jezika, s čimer potrošniškega sveta ne kritizira ali načenja, temveč ga markira na mestih njegove mutacije.