50 odtenkov modre v Galeriji Jakopič

V Galeriji Jakopič so 18. januarja odprli svojo prvo letošnjo razstavo, Taljenje: Podobe podnebnih sprememb. Razstava je nastala kot rezultat sodelovanja Muzejev in galerij mesta Ljubljane ter mednarodne nevladne organizacije Project Pressure, ki se s pomočjo vizualne umetnosti ukvarja z ozaveščanjem o posledicah podnebne krize. Taljenje obsega dela sedemnajstih avtorjev, ki so s fotografijo, instalacijo in videom podalpskim Slovanom poskušali približati hladno stvarnost taljenja gorskih ledenikov in ledeniških pokrovov.

Razstavo sestavljajo tri glavna poglavja, ki se glasijo Pomen ledenikov, Spreminjajoča se pokrajina in Posledice Taljenja. Vsako od teh poglavij je dodatno razdeljeno na pet podpoglavij, ki se posvečajo posameznim aspektom preučevanja ledenikov, kot sta denimo ledeniška biota in kriosfera – vsi deli zemeljskega površja z zamrznjeno vodo. Kljub navidezni strukturiranosti na logične razdelke pa razstava gledalcem ne uspe predstaviti in približati prave groze posledic talečih se ledenikov.

Prvo čer Taljenja predstavlja že sama postavitev razstave. Kletna hala Galerije Jakopič je namreč razdeljena na manjše prostorske enote s predelnimi stenami, ki vzpostavijo zaporedje širših in ožjih prostorov, med katerimi obiskovalec lahko poljubno prehaja. Zaradi postavitve galerijskega prostora že tri glavna poglavja za vogali in koti ostanejo brez repa in glave. Napisne table z naslovi in kratkimi opisi poglavij so denimo postavljene ob robove sten, kar povzroči preizpraševanje, ali vsebina, ki jo predstavlja naslov, stoji na isti steni kot sama tabla ali za njo. Še slabše izpadejo podpoglavja. Če želiš vedeti, kam spada kakšen projekt, katero poglavje obsega katerega avtorja, se moraš nekako znajti, pocukati osebje za rokav ali pa na delitev preprosti pozabiti.

Uvodoma se gledalec sreča s tremi projekti, ki se ukvarjajo z eno in isto, danes že rahlo prežvečeno temo: podobo ledenikov nekdaj in danes. Najbolj didaktičen prijem je s primerjavo starih razglednic in sodobnih fotografij ubral Peter Funch v seriji petih panoram, posnetih v ameriškem visokogorju. Na steni prizorišča smo bili gledalci v klasičnem razgledniškem formatu priča slikam ameriških ledenikov, ki so nekoč prekrivali celotna pobočja gora. Poleg razglednic pa smo se v veliko večjem formatu srečali s fotografijami taistih pobočij, kjer danes ni več ledenih gmot. Nekoliko bolj divje se je vprašanja lotil Simon Norfolk. Fotografiral je na pol skopnele kenijske ledenike in na črto, do koder je v preteklosti segal led, zarisal dramatične ognjene zublje.

Uvodnemu delu sledi cel kup prečudovitih modrikastih fotografskih podob, ki kar preveč spominjajo na windowsove ohranjevalnike zaslonov. Po večini gre le za estetsko privlačne fotografije ledeniških gmot iz vseh zornih kotov. Skoraj kot bi gledalce želeli vprašati, kje bodo po dokončni smrti ledenikov dobili novo slikovno gradivo za svoja računalniška ozadja. Michael Benson je denimo tone ledu ovekovečil s pomočjo Nasinih satelitov. Edward Burtynsky je pred desetletjem dokumentiral prostranost islandske krajine. Christopher Parsons pa išče in v petrijevke zapira raznobarvne ledeniške bakterije. In tako se nadaljujejo projekti, ki s svojo lepoto nedvomno navdušijo, vsebinsko pa malce pošepajo. Če je gledalec pričakoval inovativno in konkretnejšo kritiko človekovega grešenja zoper okolje, ga takšne – že večkrat videne – pravljične podobe hitro začnejo dolgočasiti.

Kljub dosedanjemu udrihanju čez razstavo pa ta vsebuje tudi dva konceptualno dobro zasnovana projekta. Najprej predočimo delo Noémie Goudal, ki  v svojem kosu Ledenik I-III raziskuje hipno spremenljivost ledeniških krajin. In situ dogodek, izveden v švicarskih Alpah, je obsegal fotografijo izseka Ronskega ledenika, tiskano na biorazgradljiv papir. Fotografijo je umetnica postavila pred panoramo, kjer je bila posneta, jo polila z vodo in med performansom vsakih nekaj minut fotografirala razpadanje papirja. Problematike se je tako lotila z bolj hands-on pristopom, razpadajoči papir zrcali razjede, ki se zarisujejo v naših največjih zalogah pitne vode. V Galeriji Jakopič pa performativni moment žal zamenjajo trije veliki panoji, ki od leve proti desni povzemajo stanje papirja pred in med razpadom ter po njem. Fotografije so postavljene v formacijo baročnega krilnega oltarja, ki je neugodno zatlačena v kot razstavnega prostora. Delo povsem izgubi mogočnost, ki jo je imelo na dunajski ediciji razstave, kjer so panoji stali pred praznim zidom. V Galeriji Jakopič pa se zdi, da so malo več kot dva metra visoke fotografije preblizu, tako da ledeniške stene obiskovalca utesnjujejo s treh strani.

Kot drug zanimiv primer pa naj navedemo delo Mrtvaški prt, ki sta ga prav tako na Ronskem ledeniku osnovala Simon Norfolk in Klaus Thymann. Projekt odpira vprašanja finančne plati človekovega poskusa reševanja ran, ki jih je zadal Zemlji. Tokrat je bil na paleti ledeni grotto, ki so ga neki lokalni podjetniki v patetičnem poskusu, da bi zaščitili turistično atrakcijo, prekrili s termičnimi odejami. Fotografije reševalne akcije in naslov taleče se ledeniške tvorbe okličejo za umirajočega švicarskega heroja. Gledalcem je kar rahlo očitujoče postavljeno pred nos vprašanje, ali bomo v boju proti popolni stalitvi reševali le ledene protagoniste v razvitih državah, ki lahko že z lokalnim financiranjem veliko dosežejo. Ali bomo »heroje« držav globalnega juga pustili, da počasi vendar neizbežno poniknejo v tla?

Celostno gledano razstava Taljenje kljub svoji še kako aktualni temi ne deluje aktualno. Večinski del razstave obsegajo fotografije ledeniških jam in dolin, poledenelih vrhov gora ter divjine Arktike in Antarktike. Že ta romantični pogled na podobe bolj ali manj okrnjene narave naj bi gledalca ozavestil o strašljivi usodi naše največje zaloge sveže vode. Cilj razstave je jasen – spodbuditi ljudi, da čimprej odidejo reševat ledenike, vendar ta želja, razen z estetskimi sličicami, ni zares na ničemer utemeljena. Na razstavi je ob bok romantičnih podob ledenikov postavljena kruta pripoved indijskih kmetov, ki zaradi podnebnih sprememb ne morejo več pridelovati istih poljščin kot včasih ter so posledično soočeni z odločitvijo ali zapustijo družinsko posest ali pa po nekaj letih pomrejo od lakote. Razstava se še sama ne more odločiti, za kaj nas zares skrbi. Naj nas skrbi za te prebivalce Himalaje, ki brez ledeniške vode ne morejo preživeti? Ali pa morda raje negotova prihodnost turističnih ogledov islandskih ledeniških jam in panoramskih razgledov na smučarskih oddihih?

Razstava, ki bo obiskovalcem na voljo za ogled še do 1. maja, na tovrstna vprašanja ne ponuja odgovorov. Na nič kaj inovativen način predstavi sicer obsežno dokumentacijo izginjanja ledenikov, ne uspe pa suflirati prepričljivih razlogov, ki bi človeškega duha navdali s skrbjo za ledeniške gmote. Glede na predstavljeno pa za konec bržkone smemo sklepati, da bo postavitev grozo uspela vzbuditi vsaj pri maloštevilnih posameznicah in posameznikih, ki si ne zmorejo predstavljati prihodnosti brez novih sličic ledenikov za ohranjevalnike zaslonov. 

Ledene kocke je grizla vajenka Neža V.

Naslovna slika: Simon Norfolk in Klaus Thymann.