Dober dan, Alenka Sottler

Starši in večni otroci Alenko Sottler poznajo kot ilustratorko knjig za najmlajše. Na tem področju je resnično uspešna, saj je dobitnica številnih nagrad, tudi mednarodnih, in v svoji biografiji lahko našteje marsikateri dosežek ter obilico ilustriranih del. To pa seveda ne pomeni, da se Sottlerjeva ne loteva tudi manj pravljičnih projektov. V galeriji Alkatraz na Metelkovi si lahko med 27. aprilom in 29. majem ogledamo cikel ilustracij z naslovom Dober dan, ki je namenjen odraslim.

S tem ciklom je avtorica želela dokazati, da ima medij ilustracije možnost ponazarjanja angažiranih tem, ki gledalcu služijo kot osnova za razmislek o aktualnih stanjih človeškega duha. To hotenje verjetno izhaja iz statusa ilustracije pri nas, ki je dlje časa veljala za žensko umetnost sekundarnega pomena, obrt, ki ustvarja slikovno gradivo za drug medij, pisano besedo. Na polju umetnosti, kjer od nekdaj prednjačijo moški, ki so s svojim značajem legitimni kritiki lastnega miljeja in inovatorji, je ženskam ponovno ostala le kuhinja, in večina slikark se je morala preživljati ravno z ilustracijami za otroke. Marsikdaj prizadevnejše in bolj zavzete od svojih moških kolegov so slikarke, da bi ekonomsko preživele, prevzele to področje. Ančka Gošnik Godec, Jelka Reichman, Marlenca Stupica in druge so tako postale naše vizualne mame. Tudi če jih ne poznamo po imenu, so se nam določene podobe kolektivno vtisnile v spomin in so nesporen del našega otroštva. Sottlerjeva je sledila tem zgledom in tudi sama postala del otroškega imaginarija.

Sottlerjeva je kjub svoji uspešnosti kot ilustratorka literarnih del večkrat poskusila dodeliti ilustraciji pomembnejšo vlogo samostojnega umetniškega artefakta, ki ni nujno le spremljava besede, ampak samosvoj nosilec pomena. Razstava Dober dan je namreč idejno nadaljevanje razstave Dobro jutro, ki je dobila svoj razstavni prostor v galeriji KiBela v Mariboru. Obe razstavi prikazujeta eksperimentiranje s črtnimi kodami, s katerimi se Sottlerjeva ukvarja od leta 2008, ob nastopu finančne krize.

Črtna koda je glavni likovni element razstave, kjer se znajdemo pred nekaj deli velikega formata ter mnogimi diptihi in triptihi na belem papirju, v vitrinah s črnimi podlagami. Vstopimo v črno-beli svet, kjer ima kompozicija glavno besedo. Črtne kode namreč sestavljajo večino ozadij ilustracij in ob natančnejšem opazovanju vidimo, da njihova postavitev ni naključna. Koncentrične pajčevine, lasni prameni in polja kod ustvarjajo ritem, ki je produkt temeljitega poznavanja likovnih prijemov. Na žalost pa ti prijemi ne zadostujejo, da bi v gledalcu vzbudili večje zanimanje za opazovanje.

Z lahkoto se izgubimo v mrežah znakov, saj ima oko na razpolago kopico razdrobljenih elementov za opazovanje, vendar to ni dovolj, da bi nas predramilo. Ob pogledu na ilustracije nam je nemudoma jasno, da so te družbeno kritične in da nas kakopak želijo prebuditi iz otopelosti današnjih dni. Glavna kritika leti na brezglavo potrošništvo, v katerega smo ujeti kakor v pajčevini mrežnih kod in ki se mu v dolgih vrstah prepuščamo, ne da bi se ozrli na pomembnejše stvari. V to otopelost je zapadlo tudi polje umetnosti, kjer so nekdanja velika dela ponovno postala le gmote črtnih kod. Taka usoda je doletela tudi Géricaultov Splav Meduze.

Na nakupovalno mrzlico nas opozarjajo tudi papirnate nakupovalne torbe, ki tvorijo instalacijo, ki ponovno povzema in replicira rdečo nit razstave, ki je na koncu bolj podobna žvečilki kakor niti. Kritika potrošnje, prikazana s ponavljajočimi se elementi, je precej zbledel in izrabljen način obsojanja značilnosti sodobne družbe. To je sicer dobro za neizkušenega gledalca, saj dela ne prinašajo tistega hermetizma, ki bi ga s subtilnejšim sporočilom odbilo, vendar se avtorica s ponavljanjem izrabljene ideje ujame ravno v masovno produkcijo, ki je sama ne odobrava. Tako se lahko ob ilustraciji ženske, ki pometa črtne kode, vprašamo, ali nemara avtorica pometa pred lastnim pragom.

Iz Alkatraza se je živa vrnila LeaS.