Družinske zablode

V Galeriji P74 je v četrtek, 16. aprila, potekala otvoritev razstave Drugi družinski razlogi, ki bo na ogled vse do petega maja. Razstava je ponovitev in reartikulacija lanskoletne razstave Družinski razlogi, ki je bila v precej širšem obsegu izvedena v Butrriu, Italiji. Njen kurator Paolo Toffolutti, sicer tudi sam umetnik, je v tokratni izvedbi, pripravljeni posebej za Galerijo P74, izbral šest od prvotno dvainštiridesetih umetnikov.

Razstava se z raznolikim naborom umetnikov in pristopov, ki jih ti ubirajo, trudi raziskati ne le različne družinske oblike, temveč tudi različne razloge ali motive, ki se za njimi skrivajo. Pri tem poskuša razgrniti manko tesnejših odnosov, njim inherentno disfukncionalnost ter predvsem umeten občutek enotnosti ali bližine, ki - sledeč spremnemu tekstu - preprečuje soočenje s prioritetami, potrebami in težavami večine.

Na družino bi v tem kontekstu lahko gledali skozi althusserjansko perspektivo, kjer je družina postavljena v vlogo enega izmed državnih ideoloških aparatov – v strukturno bližino Cerkvi, šoli itd. V vsakem primeru pa kot na konkreten in dokaj natančno opredeljen problem, ki opušča obsežen raziskovalni obseg prvotne izvedbe razstave, kjer je pojem družine rabljen precej splošno in vključujoče – kot 'družinski pojem'.

Razstava vključuje dela italijanskih umetnikov Lorenza Cianchija, Daniele Perego, Massima Rizzija in Lucie Veronesi, švicarskega umetnika Akakija Ramishvilija ter slovenskega umetnika Jaka Vatovca. Kot rečeno, ti predstavljajo ožji izbor umetnikov iz lanskoletne razstave Družinski razlogi, s katerim se poskuša izpostaviti specifičen aspekt takrat splošno obravnavane problematike.

Na silo spojeni predmeti Lorenza Cianchija, ki sestojijo iz vsakdanjih osebnih predmetov, združenih s šibkimi elastični gumicami, ter preproste skice Jaka Vatovca z eksplicitno motiviko in zapisi, kot je “oedipus complex is slovenian national sport”, prevprašujejo na videz neproblematični občutek enotnosti, pripadnosti in identitete. Medtem ko video Akakija Ramishvilija – prikazujoč žensko in moškega pri točenju kave, kjer ženska toči kavo, moški mleko, toda vsak na svojem mestu, povsem mimo skodelice – nagovarja disfunkcionalnosti družinskih odnosov.

V ta kontekst lahko bolj ali manj umestimo tudi ostala dela. Manjše odstopanje sicer predstavlja delo Lucie Veronesi, katere animacija, naslovljena Untitled landscape #2, nagovarja samoto in praznino družine. Ali pa delo Daniele Pergo, ki se s fotografijo loteva teže družinskega imena, ki ne izgine niti po sami smrti družinskih članov. Vendar je koncept razstave – koncept, ki se loteva brazd in razpok idilične podobe družine – s tem kvečjemu obogaten.

Na tem mestu pa bi lahko izpostavili, da koncept ne prevprašuje le določenega aspekta pojava družine, temveč tudi samo konceptualno zastavitev lanskoletne izvedbe razstave. Kolikor se pričujoča razstava loteva na videz neproblematičnega fenomena enotnosti družine, se ne moremo ogniti misli, da je odmik od lanskoletnega pristopa že tudi njegovo kritično prevrednotenje. Vprašamo se namreč lahko, ali ni izzvana družinska enotnost prisotna tudi še v kuratorskem pristopu, ki se pri snovanju koncepta razstave opre zgolj na preprosto logiko ‘družinskega pojma’ – pojma, ki ga ne moremo zapopasti z enotno definicijo, lahko pa navedemo njegove tipične primere?

Tudi tu gre za neko vrsto enotnosti in problematične bližine, ki na lingvistični in logični ravni sicer ne povzroča prekomernih težav, postaneta pa vprašljivi, ko sta enostavno preneseni v razstavni medij. Umetniška dela se takrat zlahka ureja in grupira na podlagi njim pripisanim besed in ne pojmov ali ‘konceptov’. Torej na podlagi površne podobnosti, ki dela zbanalizira do te mere, da ne dosegajo niti ravni pomislekov, kaj šele kakšnih idej, misli ali občutij.

Temu bi lahko nemudoma dodali, da se to zgodi vsaj za ceno nekega harmoničnega kolektivnega glasu, ki poviša razstavo kot tako na raven neke celostne umetnine. Vendar je takšen romantičen pogled na razstavni medij precej zavajajoč. Razlike in podobnosti med umetniškimi deli od teh izsilijo, da povejo več kot sicer; da se izpovejo. A se rezultat tovrstnega skupnega speva pogosto izkaže le za karikaturo kakšnega teoretskega stališča, za izraz kuratorjeve pripadnosti le-temu ali pa za preprosti pregled zdravorazumskih krilatic, ki ne dosega konkretnih problemov ali vsebin.

Kolikor razstava Drugi družinski razlogi prevprašuje samoumevno enovitost in bližino družine ter se s to konceptualno zasnovo odmakne od širše konceptualne zastavitve svoje predhodnice – celo prednice –, se tej že zoperstavi. Prevpraša bližino samih umetniških del znotraj konceptualno ohlapno zastavljene razstave, ki se, kot rečeno, opira le na logično orodje ‘družinskega pojma’. Vsebina tako najde svoj izraz tudi v formi, kritika ‘osnovne družbene celice’ pa v kritiki osnovne konceptualne zablode razstav.