DRUGA STRAN OBJEKTIVA

V polkletnih prostorih Galerije Jakopič se na razstavi Na drugi strani skoraj skrita pred očmi množice prvič razgalja zgodovina slovenskega fotoreporterstva. Obsežen projekt, ki je plod dvoletnega pregledovanja časopisov, revij in drugega gradiva, se je manifestiral v obširni razstavi s kar štiridelnim katalogom. Razstava pa ni zamišljena zgolj kot statičen prikaz izčiščenega izbora fotoreportaž. V šestih mesecih se bodo izmenično predstavili trije tematski sklopi: identiteta, moč in vsakdanje. S poskusom vsebinske organizacije okoli stičnih točk želijo avtorji predstaviti kar največje število žanrskih in narativnih značilnosti slovenske reportažne fotografije in njenega razvoja.

Postaviti slovensko fotoreportažo na ogled vsaj deloma pomeni predstaviti slovensko novejšo zgodovino. Fotografija je v medijih postala tako nepogrešljiva, da si težko zamislimo dnevnik ali tednik, ki fotografij ne bi vseboval. Prav na to smo opozorjeni na začetku razstave, kjer smo soočeni s kronološko razvrstitvijo ilustriranih revij in časopisov pri nas. Soočeni smo z nepoznano zgodovino slovenskih ilustriranih revij: sprva nas pozdravijo s stropa viseče naslovnice predvojnega ilustriranega Slovenca in revije Ilustracija ter povojni Tovariš in Teleks. Pozabljeni pa ne ostanejo niti mediji, ki so še danes glavno mesto fotoreportaže: Dnevnik, Sobotna priloga Dela, Mladina in Večer. Našteti mediji so zgodovinsko nudili prostor fotoreportaži, sam začetek razstave pa nas uvede v lokalno preiskavo zvrsti. 

Univerzalna zgodovina fotografije ne obstaja, kaj šele enotna opredelitev zgodovine fotoreportaže. Kljub temu lahko trdimo, da so skupno izhodišče za fotoreportaže prav ilustrirane revije. Če so bile v mednarodnem prostoru vplivnejše revije Vu, Berliner in Life, na kratko predstavljene v srednjem delu razstave, je v manjših okoljih, kot je naše, potrebno upoštevati predvsem lokalne akterje. Prav to razstava izvrstno obravnava, hkrati pa opozarja tudi na širši kontekst. S svetovno znanimi reportažami smo se v našem prostoru tako srečali v nekoliko prilagojeni obliki tako imenovanih škarjastih fotoreportaž. Fotoreportažo iz mednarodno priznane ilustrirane revije so kar “s škarjami” prilagodili domači publiki: izbrali so primerne fotografije in napisali besedilo v slovenščini. Kljub temu težko govorimo o neposrednih tujih vplivih, saj so bili ti prilagojeni, fotoreportaža pa je v povojni Jugoslaviji predstavljala predvsem graditeljsko delavstvo. 

Fotoreportaža je skupinsko delo fotografa in urednika, pogosto pa tudi pisca. Tako se razstava ne osredotoča na velika dela ali imena slovenske fotografije, temveč se nagiba k celostni obravnavi zgodovine zvrsti. Vzporedno s predstavljenimi tematskimi sklopi - identiteta, moč, vsakdanje - se, predvsem v katalogu, vzpostavi tudi poskus historizacije fotoreportaže pri nas. Avtorji projekta so Marija Skočir, vodja galerije Jakopič, dr. Ilija Tomanić Trivundža iz centra za raziskovanje družbenega komuniciranja Fakultete za družbene vede in Jan Babnik, direktor fotografskega Inštituta Membrana. V katalogu predstavijo poskus zgodovinske delitve žanra na štiri dele: protofotoreportaža, graditeljstvo, pobudništvo in današnji čas. Prvi kot predvojno obdobje, drugi kot optimistično obdobje prvih desetletij socialistične države, tretji kot čas samoiniciativne pobude in četrti kot čas izzivov za fotoreportažo. Vse štiri faze fotoreportaže so dobro zastopane v trenutno predstavljenem tematskem sklopu razstave.

Zadnji del razstave, v katerem so predstavljeni tematski sklopi in kjer je trenutno na ogled “identiteta”, ponudi vpogled v izbrane fotoreportaže. Ob steno so v pasicah, kot v trafiki, naslonjene reprodukcije časopisnih strani. Vsako si lahko ogledamo tako podrobno, kot želimo. Morda nas privabi naslov, zgolj fotografije, imena avtorjev, če jih opazimo. Vsake predstavljene fotoreportaže nam ni treba gledati kot celote, kljub temu da jo kot tako zaznamo. Poglavitni del fotoreportaže je prav kombinacija besedila in podobe, s čimer je fotografija postavljena v svoj lastni kontekst. Po besedah Rolanda Barthesa besedilo usidra lingvistični pomen fotografije in tako gledalca usmerja k nadaljnjemu ideološko zaznamovanemu gledanju fotografije. Na razstavi smo postavljeni pred izbiro - fotografije so tako lingivistično kot časovno usidrane v lastnem kontekstu, gledalcem pa je prepuščena  odločitev, ali bodo ta kontekst zaznali. 

Izbrane fotoreportaže niso predstavljene v časovnem zaporedju, lahko pa zaznamo zanimive sopostavitve: pod optimizma polnim prispevkom o tekstilni tovarni Mura, naslovljenim O čudežu imenovanem Mura, najdemo prispevek o koncu Murine zgodbe, ob poročilu o obisku papeža v Ljubljani pa fotoreportažo s Castrove Kube. Predstavljeni sklop nas sooči z lastno zgodovino. Proučuje medijske zgodbe, ki so prikazovale domačo identiteto, ali pa identiteto drugega. Drugi, ki v primeru razstave Na drugi strani predstavlja tujega, a ideološko domačega, ali pa domačega, ki je ideološko tuj. Fotoreportaže, ki so prikazovale identitete tujine, tako prikažejo zgodbe iz Češkoslovaške, Egipta in Kube. Drugi, ki je domač, pa vendar večini tuj, je predstavljen v fotoreportažah o slovenskih subkulturah in marginalnih skupinah. Te so bile od osemdesetih let dalje tudi sicer deležne posebne pozornosti fotografov, o čemer se lahko prepričamo tudi v predstavljenih fotoknjigah, ki nas pričakajo na koncu prikaza fotoreportaž.

Fotoreportaža je bila na vrhuncu popularnosti ilustriranih revij najbolj prestižna zvrst fotografije, hkrati pa tudi najbolj varna zaposlitev fotografov. S postopnim zatonom ilustriranih revij, naraščanjem pomena drugih medijev, večjim poudarkom na umetniški fotografiji in splošno dostopnostjo fotografije je poklic fotoreporterja danes povsem drugačen. Večina tiskanih medijev ima zaposlenih manj fotoreporterjev, fotoreportaže pa pogosto nastajajo in so tudi financirane izven redakcij, ki jih objavljajo. Fotoreportaža za fotografa tako ne predstavlja več nujno najbolj gotovega vira zaslužka, saj postopoma izginja. Današnje stanje fotoreportaže lahko strnemo s citatom enega izmed fotoreporterjev, ki je predstavljen tudi na razstavi, citiramo: “Ni več nobenega razmerja. Včasih si imel staro opremo in dobre honorarje. Danes so honorarji slabi in moraš imeti dobro opremo.”

Razstava je zastavljena izrazito interdisciplinarno, kar ne preseneča, saj tudi avtorji projekta prihajajo z različnih področij. Projekt je združil umetnostne zgodovinarje, filozofe in komunikologe, kar odraža prepričanje, da bi morala biti skrb za prikaz, ohranjanje in mišljenje fotoreportaže interdisciplinarna. Reportažna fotografija je sestavni del tiskanih medijev, hkrati pa predstavlja pomemben del zgodovine fotografije kot tudi pomembno izhodišče za njeno teoretično premlevanje. 

Reportažna fotografija je do sedaj pri nas ostala na robu razstavnih prostorov in samostojno še ni bila prikazana. Predstavlja tisto vmesno področje na preseku zgodovine, umetnosti in medijev. Seveda je predstavljena v nekem mediju, vendar sčasoma vsaka fotoreportaža zbledi iz spomina bralca in postane zgolj zgodovinski vir. Vendar reportažna fotografija ni zgolj to, predstavlja dobršni del zgodovine fotografije in prispeva h kompleksnosti medija. Z razstavo Na drugi strani jo tako lahko opazujemo v mnogoterih pojavnih oblikah na naših tleh s predstavitvijo, ki cilja na kar najbolj celostni prikaz slovenske fotoreportaže. 

Fotografija: Dragan Arrigler, Vojaška parada v počastitev 40-letnice konca druge svetovne vojne, 1985. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, Zbirka časopisa Delo.