Foucault v diskaču

»We are all outside on the balcony now. Standing on a platform made out of a tweet into corporate versions of public space. We are not stored in a cloud, opaque [opak] or transluctant [transluktnt] to whomever. We publish, we get read. Ok. Private publishing does not exsist, we now know we always get read. /.../ Itz masturbating on the balcony when your local dictator passes by.«

Balkon kot vmesen prostor, torej. Nisi v hiši, a si del hiše. Nisi virtualen, tvoja realnost pa je vendarle vprašljiva. Na svojem balkonu lahko masturbiraš pod soncem, pa te nihče ne bo okrivil, da to počneš na javnem prostoru. Ali pač? Zakonske luknje vodijo do večje svobode, z njimi pa se lahko dodatno okoristijo tudi izvajalci represije. To prisvajanje prostora vodi k vzpostavitvi ideološko naravnane moči. Nekaj takega je internet. Umetnik Constant Dullaart poleg znanja materinščine predlaga tudi konsistentno učenje drugoterih programskih jezikov. Nauk naj bi bil v izučenosti. Ta naj bi omogočila lažje mehanizme upora cenzuri.

Prav ta razgledanost pa je v umetnosti pogosto pereča. Tradicionalno, slogovno-vsebinsko priučen pogled zahteva več. Snov, ki bi mu ponovno udahnila življenje. Povprečen gledalec tudi ne prisega zgolj na zabavo. Strokovno podučen obiskovalec se zaveda sistema in njegovih kriterijev. Kljub temu ostaja na ravni intelektualca, podobnega tistemu konzervativnejšemu: hočemo več, hočemo, da nas umetnost poduči, spremeni, nam da misliti, pa tudi estetsko zadovolji. Od umetnosti, četudi ta ni nujno uprizoritvena, tako rekoč zahtevamo performativno gesto: močno izkušnjo, ki bo vplivala na že priučene koncepte. Pa četudi je to le ena razstava ali predstava.

Constant Dullaart v Projektnem prostoru Aksioma razpolaga z ambientom diskačev, ki so zatonili že nekje v devetdesetih. Njihov najboljši približek bi našli v lunaparkih, kjer se vse vrtinči, rola, podvrženi pa smo hitremu menjavanju floruscentnih barv. Bodimo opisno natančnejši: v manjšem razstavnem prostoru levo in desno visi devetnajst zastav. Med njimi so Kitajska, ZDA, Velika Britanija, Saudska Arabija ... Vse države in njihove embleme pa združuje cenzura internetnih vsebin. Po končnem predavanju, ki ne predpostavlja fizične prisotnosti govorca, so zastave osvetljene v soju menjajočih se osnovnih barv. S tem se zabrišejo njihove identitetne karakteristike, kot se s cenzuro zabriše določena on-line vsebina, pa tudi meje med posameznimi pozicijami močmi. A to ni vse.

Najbolj vztrajni bodo lahko v Projektnem prostoru Aksioma sledili pravemu miniaturnemu diskaču. Omenjeno predavanje se namreč v razponu približno štiridesetih minut krožno projecira po frontalni steni galerije ter izginja v nizu zastav. Projekcija je pomenljiva, a kaj ko vstop v njeno vsebino zahteva precej koncentracije, namerno vsiljivo pa je njeno predvajanje tudi v senzoričnem smislu. Tako imenovano »predavanje« se torej izpisuje v nasprotju s pričakovano resnobnostjo podajanja intelektualno zahtevne snovi: besede zasijejo v neonu, spremlja pa jih disko glasba različnega narodnega porekla. Plesal ni nihče, pa tudi če bi, s tem ne bi bilo nič narobe. A pojdimo raje k vsebini besedila.

V Berlinu živeči Nizozemec Constant Dullaart je še eden tistih frajarjev, ki po malem programira in filozofira. Tega ne mislimo v slabšalnem smislu: preprosto uporablja možgane. Preko neonskega izpisa nam izriše glavne korporacijske cenzuriste in njihovo napajanje iz strahovlade aktualne politike širom sveta. Pove nam tudi, da se nahajamo v heterotopičnem prostoru, kjer je meja med metasubjetivizacijo skozi medij in fenomenološko prisotnostjo subjekta zabrisana. Za glavno referenco umetnik v tem primeru navede Foucaulta, funkcija predavanja pa je pridobivanje vednosti. Ta naj bi s pomočjo veščin omogočala lažji upor represiji.

Četudi morda Dullaart s svojo senzorično bogato inštalacijo najverjetneje ne predpostavlja resnobnosti zgoščenega pogleda, torej vseeno izobražuje. Toda kako? Projecirano predavanje, ki nikakor ni vsebinsko osiromašeno, podaja s temu nepričakovano lahkotnostjo zabave. To prikličejo že neonske barve napisov in disko pop glasba, ki sličijo na atmosfero prostora sprostitve. Tej senzorični vsiljivosti ter hkratnemu elementu modrovanja s pomočjo projeciranega teksta pa bi se tradicionalni pogled najverjetneje hitro odpovedal. Inštalacija namreč na prvi vtis deluje čutno agresivno, kar pa ne predpostavlja, da je pomensko izpraznjena. Ravno združevanje dveh nasprotnih polj, to sta sprostitev in intelektualni trud, je tisto, kar kliče po pohvali.

Dejstvo je, da kar zahtevamo, umetnost pa sprejemamo z vso resnobnostjo. Ni dovolj, da umetniki obvladajo medij, imajo smisel za estetskost, obenem naj bi bili še sistemsko subverzivni, informativno bogati, psihološko strateški, skratka medicinci, filozofi in vizažisti v enem. Najnovejši trend, ki ga nizata Projektni Prostor Aksioma in Galerija Kapelica pa je sledeč: dovolj je že informativnost biologije ali digitalne virtualnosti; nekaj področno oddaljenega drugega, a ne nujno novega, torej prevod strokovnega znanja v poljudno bližje oblike. Brez nadgradnje ali (de)konstrukcije osnovnega koncepta. Na to lahko pristane sistem, ki se zaveda razpršenosti, pa tudi pretirane odgovornosti in inovativnosti, ki jo je družba vajena zahtevati od umetnikov. Najhuje je pravzaprav takrat, ko se misli, da naj bi umetnost osvobajala, v to verjame pa tudi umetnik sam. Je to redkost?

Tudi publika po opazovanju sodeč še kar gleda z očmi starega, ki prisega na kvaliteto spojenosti medija z vsebino, na perečo pozicijo pronicljivega in nevsakdanje pozicioniranega umetnika-opazovalca. Seveda, nismo neumni! Zato ne vem, pravi pričujoča recenzentka, če bi se povprečen obiskovalec zadovoljil s Dullaartovim diskačem, poimenovanem ... Cenzurirani Internet.

Zakaj se ne bi malo sprostili? ... Sicer pa se vam ni treba. Če sledite projeciranim napisom, ne boste ostali pri vsakodnevni kavi. Obenem pa heterotopičnost, angažma in zavedanje cenzure tudi niso nekaj povsem novega. Morda je smisel v načinu podajanja snovi. Ta je naravnost subverzivna za vse, ki od umetnika pričakujejo izumitelja, pedagoga ali psihologa.