Humalge v rastlinjaku

Med 8. in 10. januarjem je potekal simpozij »Humalga: Injektiranje«, avtoric Špele Petrič in Robertine Šebjanič. Avtorici sta se vse tri popoldneve, ki sta jih namenili temu umetniškemu projektu, srečevali s strokovnjaki/raziskovalci, ki so skušali vzpostaviti ontološki diskurz terRabiologija. Gre za izpeljanko, ki sloni na besedah: terra kot Zemlja in  tera kot pošast ali prikazen.

Pogovori in razpravljanja o izvoru, evoluciji in prihodnosti življenja in kulture na Zemlji so potekali vsakič drugje –  v Prirodoslovnem muzeju, Biobanki popkovnične krvi v Trzinu, BioTehni v Kiberpipi ter v rastlinjaku Botaničnega vrta Tivoli. Skupaj z obema umetnicama so si prihodnosti v preseku s fikcijo in utopijo, znotraj katerega je mogoče misliti povezave med psihologijo, fiziologijo in biologijo transvrste humalge, tako zamišljali dr. Peter Trontelj s področja evolucijske biologije, dr. Polona Tratnik s področja filozofije in biotehnologije, mag. Tea Hvala, strokovnjakinja znanstvene fantastike in sociologije.

Med nadvse intrigantnimi razpravami smo obiskali debato, ki je potekala v tropskem rastlinjaku v Tivoliju, torej tisto o transvrstah in krajinah prihodnosti.

Medtem ko je bila zunaj v parku januarska zima, je bila znotraj rastlinjaka prava tropska klima, kjer so se na rahlo zarošenem steklenem stropu projecirali mikrokozmosi pisanega življenja neke alge. Poslušalce, obdane z orhidejami in praprotmi, je  gredica kaktusov ločila od udeležencev debate, ki so pod drobnogled vzeli vidike znanstvene fantastike, ki se dotikajo humalge.

Tea Hvala, poznavalka fantastičnega, je znanstveno fantastični žanr opredelila kot literaturo, kjer prostor najdejo miselni eksperimenti o idejah, ki so bile razvite v povsem drugih diskurzih, denimo v znanosti. Pri tem prenosu v umetnost, naj si bo to literatura ali film, pa te ideje nimajo limita, ki jim ga znanost nalaga z preverljivim in dokazljivim. Ker so se znotraj literarne vede od nekdaj pojavljali predsodki do ZF žanra, so se teoretiki in zagovorniki tovrstni literaturi postavili v bran tudi s kvalifikacijo, da jo od sorodnih žanrov, denimo na pol pravljičnega ali fantazije, ločuje to, da je ZF vendarle do določene mere naslonjena na mejo dokazljivega.

Očitke, da je ZF literatura ideološka, pravi Tea Hvala, gre ovreči kot neutemeljene, saj morajo prozaisti vsako idejo, ki jo uporabijo, obdelati v vseh detajlih. Protislovja morajo imeti prostor, da dihajo, s tem pa literatura ne mora biti ideološka. Vsak planet ali vesoljec je metafora za nekaj in hkrati distanca, ki omogoča pogled na neko »problematiko« iz novega zornega kota.

Obenem gre pri ZF za preigravanje dinamike jaz versus drugi ter znano versus tuje. Figuram in likom, ki jih ta žanr izumlja, enkrat še priznavamo kategorije človeškega, drugikrat pa ne več, saj se stalno dogaja iskanje nivojev tujosti in ocenjevanje tega, kaj je za nas še dovolj domače, da mu podelimo (vele)status človeškega.

Zastavilo se je vprašanje, zakaj potrebujemo pošasti, ki  spremljajo človeško domišljijo že od »pamtiveka«. Tea Hvala odgovarja, da jih potrebujemo že zato, da sebe vzpostavimo kot ljudi, nasproti njim, ki to niso. V ZDA, kjer je ZF literatura najbolj razširjena in najbolj vplivna, je bilo že v 50. letih popolnoma jasno, da vesoljci in podobni liki metaforično predstavljajo družbene izobčence, ki niso ustrezali predstavam o krasnem novem svetu. To so gotovo bili komunisti, črnci, geji in podobni »monstrumi«.

Tea Hvala poudarja, da se v spominih, dnevnikih in podobnem avtobiografskem gradivu, ki so ga napisali posamezniki, ki ne pripadajo ne ženskemu ne moškemu spolu na določeni točki, ko se želijo soočiti s stigmo, ki jim je predpisana, identificirajo s pošastjo. S ponotranjenjem stigme pa jo hkrati že obrnejo nazaj proti drugemu, ki jih je označil kot pošasti in izobčence.

Podobno so afirmativno vlogo pošasti prevzele konec 60., ko je prišlo do porasta družbenih gibanj in ko so ZF začeli pisati ljudje bivših kolonij oz. vsi, ki ne pripadajo belemu, srednjemu razredu, moškemu spolu in »straight« populaciji.

Vseskozi so bile pošasti navzoče tudi v slikarstvu, še posebno pa so prišle do izraza, ko so umetniki razvili različne tehnike za varanje pogleda. V 14. stoletju so slikarji ugotovili, da tisto, kar gledamo, ni nujno tisto, kar vidimo, zato so se začeli igrati s perspektivo. Kasneje, v 18. stoletju, se je razvila takrat zelo modna disciplina, Teratologija, v kateri so umetniki kar tekmovali v risanju pošasti. Anamorfoze, pošasti, ki jih gledalec lahko vidi samo pod določenim kotom, so radi risal denimo Hölderlin, Dürer in Leonardo Da Vinci. Na dnu Hölderlinove slike Ambasaderjev tako stoji poševno podolgovat madež, ki se, če ga pogledamo pod zelo ostrim kotom, spremeni v lobanjo.

Debata je šla v smer zamišljanja pošasti, ki so spravljene v nas, in čakamo, da jih zbudimo s pritiskom na pravi gumb. Ob modrovanju o bolj inteligentnih poteh človeškega obstoja pa se je nekoliko zavidanja pokazalo ob možnosti simbioze, ki jo imata močerad in alga. Bi tudi mi lahko živeli v simbiozi z bilkami? Humanoalga namreč živi v simbiozi z jajčecem močerada in jim s svojo proizvodnjo kisika omogoča dihanje pod vodo. Alge in jajčeca so se povezali do te mere, da so postali nerazdružljivi. Znanstveniki upajo, da bodo s preučevanjem genskega materiala uspeli iznajti način, kako bi v podobni simbiozi lahko tudi ljudje dihali pod vodo.

Simpozij je zaključila kritična misel, da bi v primeru, ko bi v tem trenutku človeštvo prišlo do svojega konca, do izumrtja, spoznali, da smo bili sami sebi največji sovražnik ter da smo umrli na primitivni razvojni stopnji ob neizkoriščenem potencialu lastne vrste. Ali pa bi to nemara spoznal kdo drug namesto nas.

Med tropskimi bilkami si je prihodnost zamišljala Simona Jerala.