Kaj skriva rožnato?

Te dni v Bežigrajski galeriji 1 poteka razstava mlade slovenske likovne ustvarjalke Maruše Meglič pod naslovom Nekaj rožnatega. Maruša Meglič, rojena leta 1989 v Ljubljani, je leta 2009 začela študirati slikarstvo na ljubljanski ALUO, kjer je leta 2012 diplomirala pod mentorstvom prof. Žiga Kariža in sedaj tudi nadaljuje podiplomski študij.

Marušina ustvarjalna pot se je začela skozi raziskovanje izpovedne umetnosti, ki je bila osrednja tema njene študijske poti, zanjo pa se je odločila zaradi želje po globljem razumevanju umetnosti Louise Bourgeois, ki jo venomer preseneča s svojo pripovedno močjo in intimno naravo dela.

Nekaj rožnatega je ime razstave, s katero se prvič samostojno predstavlja s svojimi inovativnimi risbami, slikami, grafikami, kolaži in objekti, ki imajo oblikovno izhodišče iz črtnih zasnov krojnih pol iz revije Burda.

Za šiviljske kroje se je odločila, ker se ji zdijo lepi, zanimivi, nikoli pa jih ni uporabljala v njihovi izvorni funkciji krojenja. Učinkoviti so za obravnavo aspektov ženskega, saj sami od sebe ponujajo povezavo z ženskimi opravili in kreativnimi procesi. Zgleduje se po feministični umetnici Miriam Schapiro, ki je ponudila nov termin v visoki umetnosti – femmage, ki združuje definicijo kolaža s principom dela tradicionalno ženskih opravil, kot so šivanje, tkanje in dekoriranje.

Šiviljske kroje tvorijo črte, ki so kot zemljevidi potencialnih potez, barvne ploskve v zeleni in kožni barvi, znaki in števila ter kratka navodila, po katerih naj bi se ravnali. Šiviljski kroji so kot družbeni vzorci in predpisi, ki nam pomagajo ali pa nas v življenju omejujejo pri odkrivanju in dojemanju lastne identitete. Barve, ki jih uporablja v delu, so pastelni odtenki rožnate, rumene in turkizne. Barve bi, pomešane med seboj, tvorile odtenek kože, kar sugerira prisotnost telesa.

Telo, zlasti v umetnosti, nastopa kot močan indic identitete. Prisotnost telesnega v umetniškem delu je močan transfer pomenov, saj v gledalcu vzbuja odbijajoča ali empatična občutja. Gledalec/gledalka se v prisotnosti telesnega z njim lahko intenzivno istoveti. Upodobljeno poškodovano ali kako drugače prizadeto telo doživimo kot svoje in lahko ob tem celo občutimo lastno fizično nelagodje.

Žensko telo, kot prostor njene identitete, je v družbi nemalokrat podvrženo manipulacijam in zlorabam, zato je skozi čas postalo ranjeno. S šiviljskimi predlogami želi Megličeva nakazati značaj tistega, kar je v družbi dano in sprejeto, čemur sledimo in po čemer si krojimo obleko, v kateri živimo.

Prvi dve deli sta nastali ločeno med seboj, razstavljeni pa sta kot diptih Elyse Schein in Paula Bernstein. Ustvarjeni sta bili skozi kombinirane tehnike kolaža, akrila, papirja in šiviljskih krojev. Najprej nastali del diptiha prikazuje žensko zunanje spolovilo, ki se razkrito in razprto ponuja pogledu. Kljub živahni barvni paleti je v delu občutiti nasilen podton. Slika temelji na odnosu figura – ozadje. Drugi del diptiha dodaja delu formalno kompleksnost, saj onemogoča enostavno branje podobe pred nami. Za razliko od prvega dela diptiha, v katerem lahko prepoznamo predmet upodobitve, je drugi del abstrakten in ima poudarek na uporabi krojev v odnosu z barvo.

Za sliko Krema 48 je želela uporabiti kroje v njihovih lastnih formalnih zakonitostih. To je ploskovitosti. Vendar transparentni nanosi barv ustvarjajo občutek prostora. Glavni nosilec kompozicije je barvna križna struktura, ki med seboj povezuje vse stranice slike. Ta struktura daje delu trdno kompozicijo, pa vendar daje občutek, kot da slika »diha«.

Pri delu Predali ji je za izhodišče ustvarjanja služila podoba ženske čutnosti, topline, za kar je uporabila material kiparke Camille Cloudel, manj zaradi njene tragične zgodbe izkoriščene in zavržene ženske, kot pa senzibilne kiparke, ki je znala upodobiti, to kar je Maruša iskala.

Dela, ki so nastala po predlogah fotografij njenih kipov, namreč predstavljajo mali intimni svet, negovan in skrit. Podobe se med seboj oplajajo, množijo z različnimi sredstvi: prerisovanje, fotokopiranje, fotografije, risbe s šivalnim strojem, ki poskušajo vnesti spontanost, naključje in nenadzorovano linijo. Te male risbice in stvari Maruša skrije v starinske predale poročne omare, ki jo razstavi. Predali z osvetlitvijo kažejo ponovno odkrite dragotine, gumbi in šivi pa tisto, kar celi in krpa naplavine časa.

Velika slika z zadrgo z naslovom 21:21 – Všeč si fantu na katerega misliš ter slika Velika psica se sramuje pa govorita o drugačni izkušnji, izkušnji otroško–ženskega sveta, za katerega so ključni spontanost, skriti kotički, odkriti zakladi, podobe in spomini, drznost vehementne poteze in intimnost majhne risbice.

V Marušinih delih rožnata ne predstavlja le odtenkov barv. V svojih nanosih in potezah na slikah je mogoče občutiti žensko nežno čutnost in milino, nekakšno prostrano cvetoče polje ženskega in drznega hkrati. Znotraj tega tankočutnega in gracioznega nas nepričakovano zabode globok in silovit rez ženskosti z njenimi strastmi in travmatičnimi zavedanji, njena druga plat, ki ji jo je življenje pridalo skozi borbo, izkušnje in učenje. Slika je bitje, je ženska.

Razstava bo na ogled do 26. junija 2013.

Skozi rožnato se je sprehodila in bila zabodena Jasmina Grudnik.