Kako postati neviden?

Majhne poteze imajo lahko velik učinek, to je jasno. V svoji lanski knjigi o filozofu Laruellu se ameriški medijski teoretik Alexander Galloway sprašuje, »ali je res? Ali je res mogoče, da bo Deleuzova največja zapuščina sestavljena iz 2300 besed iz leta 1990?« Tu se Galloway nanaša na Deleuzov morda najbolj čudaški tekst, na tekst, ki do starega znanca Deleuza, tistega iz začetka sedemdesetih, goji le nežno vez. V Postskriptumu o družbah nadzora odmeva drugačen glas.

Deleuzova misel je od začetka do konca politična. A v petih straneh Postskriptuma rezonira nekaj novega: kapitalizem in korporacije Deleuze obtoži po imenu, nad televizijo in trgi sprosti vso svojo jezo. Govora je o šolah, zdravstvu ter zaporih, Deleuzovem pogledu se ne izmuzne niti šport. Na površje priplava neposredna političnost. Galloway ima prav, ko doda, da se tekst bere skorajda kot manifest, »manifest o družbah nadzora«. »Danes lahko rečem, da se počutim popolnoma marksističnega,« pravi Deleuze pred smrtjo.

Argument je sprva preprost. Na neki točki v drugi polovici stoletja se v sistemski organizaciji sveta zgodi premik: Foucaultovo družbo discipline, tvorjeno iz med seboj ločenih in hierarhičnih oblik omejevanja, nekje sredi stoletja zamenja Deleuzova družba nadzora, fleksibilna in decentralizirana združba razpršenih mehanizmov oblasti. Centralnega panoptikona ni več, zato pa so se po življenjskem terenu razširili difuzni ter prosto plavajoči aparati nenehne kontrole. Modus delovanja ni več birokratska kratitev gibanja in delovanja, temveč neprekinjena in vseobsežna dokumentacija vseh sledov človeške aktivnosti. Obstajati v prostoru pomeni obstajati pod očesom videonazdora. Pomikati se po spletu pomeni biti predmet sistemske akumulacije osebnih informacij, biti abstrahiran in reduciran v vnovčljivo mrežo digitalnih enot. Pod krili svobode in globalne mobilnosti postane telo nič drugega kot polje za žetev, za neskončen podatkovni zajem. Reprezentacija ni več projekt enakosti in demokracije; vidnost je sedaj stvar opresije. Biti viden pomeni biti nadzorovan.

Razstava Janezov Janš je navidez preprosta gesta, tako kot je na videz banalna tudi skupinska sprememba imen izpred parih let. Vse o tebi je majhna razstava, pravzaprav le istoimenski triptih. Shema je sprva preprosta: Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša iz tristotih bančnih ter kreditnih kartic sestavijo tri ločene mozaike. Kartice so personalizirane, z motivom po lastnem izboru; vsak Janez je digitalno kopijo svoje osebne izkaznice povečal za faktor deset ter novo podobo razdelil na sto enakih delov. Te mu je Nova ljubljanska banka tedensko tiskala na vsakič novo kartico. Sto kartic skupaj gradi osebno izkaznico, tristo pa njih tri. Eni Janši je uspelo, dvema pač ne; mozaik št. 1 je popoln, drugima do celote manjka še Visa ali dve.

Kreditna kartica je prvič in predvsem last banke, ne stranke. A kaj se zgodi, ko kartica poleg finančnih zapisov nase prilepi še sledove državljanstva; kaj če bančna kartica ni več le metoda plačila, temveč obenem že košček identitete? Vse o tebi je brez dvoma plod vprašanj, ki jih umetniška praksa Janezov Janš izprašuje že od začetka. Lastno ime, identiteta, podpis: kako ter prek kakšnih aparatov se plete človekov sodobni jaz; kako je sestavljen in kaj ga definira? Kaj v enaindvajsetem stoletju pomeni biti državljan? Janše se v svojem delu vmešavajo v sistemsko tvorbo političnih ter nacionalnih subjektov. Ovirajo, drážijo proces pritrjevanja imena k telesu, osebnosti k osebi. Vsaka kartica zadaj skriva tri podpise; Janez Janša je skupina, a hkrati posameznik.

Po besedah umetnikov gre v novem delu za avtoportret, za »avtoportret državljana, z Republiko Slovenijo kot ogledalom.« Če Janše tu držimo za besedo, o kakšnem portretu sploh govorimo? Podoba je razdrobljena, fragmentirana, nepopolna; je nestabilna, previdno sestavljena iz miniaturnih gradnikov, a obenem formalna, grajena iz uradnih listin po strogih mejah na papir začrtane skice. Če se kdo res skriva v ogledalu, to ni država, ampak Nova ljubljanska banka, katere čipi in simboli prepredajo vsako stotino mozaika. Vse o tebi je že res portret, a to kakšen: strogo reguliran – osebna izkaznica namesto reprezentacije po izboru – ter matematično grajen – sestavljen ne iz organskih oblin telesa, temveč iz fragmentov kapitala. Kartica postane delec identitete; individualnosti ne le spremlja, ampak jo dobesedno kot digitalni piksel gradi.

Postskriptum je eden redkih besedil, v katerih Deleuze na dan prikliče izmuzljiv koncept dividuala. Osrednja teza individualnosti temelji na subjektovi enosti, njegovi nedeljivosti na osnovnejše sestavne gradnike. V družbah nadzora, trdi Deleuze, individualnosti ni več, namesto nje se rodi dividualnost, večna in neskončna razgradljivost posameznika na pakete datotek, podatkov, reprezentacij. Posameznika nadomesti večsameznik. Slednji ni celovit, niti ni sam po sebi umeven. Gradijo ter obenem razkrajajo ga aparati kontrole in nadzora, ki sleherno dejanje zajamejo v obliki gigabajtnih svežnjev, zamenljivih ter unovčljivih na globalnem trgu informacij. Biti viden pomeni biti deljiv.

Ali je Vse o tebi kaj drugega kot neposreden pojav dividualizacije, razčlenitve subjekta in identitete na multitudo sestavnih elementov, na množico elektronskih nosilcev kapitala? Podobno bi lahko rekli za Janševo prakso kot tako, le da triptih tej doda dimenzijo financ: beseda Ti se v naslovu namreč ne nanaša na tebe, bralca, poslušalca, niti ne na Janšo, Janšo ali Janšo, temveč na Janšo™ s trademark znakom v kotu in VISA simbolom ob strani. Identiteta tu ni stvar enosti, edinosti, celote. Ime, podpis in podoba niso odtisi edinstvenega, neponovljivega jaza. Janšev subjekt je zdrobljen in razpršen na tristo koščkov, čez tri okvire.

V triptihu postane identiteta stvar ekvivalentnosti, univerzalnosti, trga in menjave. Osebnost postane ulovljiva, zapisljiva z biti in bajti, dokumentirana v mrežah podatkovnih baz, kreditnih sistemov in nevidnih oblakov; identiteta je tu destilirana na metapodatkovne snope, na bančne številke, črtne kode in datume poteka. Če je Deleuze govoril o dividualu, imamo pri Janšah opravka s trividualom; še več, s centividualom, subjektom, razčlenjenim na sto plačilnih kartic. Razstava Vse o tebi nam na koncu pove prav to: vse o tebi. Vse, kar je o tebi vredno vedeti, kar se splača vedeti: identiteto in številko računa, če je med njima sploh kaj razlike. Prosto po Kosovelu: Kaj je bogastvo? Kaj je razkošje? Zame je eno: majhno kartico imam in ta kartica ni nobeni podobna.