Kozmos

Slovenski umetniški vstop v kozmos, na področje osvobajanja od gravitacije, se je zgodil že leta 1927 s Tržaškim konstruktivističnim ambientom, ko so umetniki z Avgustom Černigojem na čelu znotraj umetniškega kabineta razstavili konstrukcije, lebdeče na prozornih nitkah, in tako omogočili predmetu prosto gibanje. Omenjena sinteza gibanja v prostoru je postala največje in najbolj enovito dejanje slovenske avantgarde. Premagovanje gravitacije je skozi pesniške verze izrazil tudi Srečko Kosovel, ki je v pesmi Kalejdoskop zapisal »Črke rastó v prostor. / Glasovi so kakor stavbe. / Prepih vetrov. / Kozmos. Kozmos. Kozmos.«

Da je preseganje težnosti ena izmed tem, ki so že dolgo prisotne v slovenski umetnosti, je ugotavljal že Igor Zabel v svojem eseju Towards Zero Gravity: pomen težnosti in dematerializacije v slovenski moderni in sodobni umetnosti. Skozi razvoj slovenske umetnosti je vidna dvojnost med koncepti materije, težnosti in telesa, ki pomenijo omejitev, ter breztežnostjo in duševnostjo, ki sta določeni z neomejenostjo in ekspanzijo. Slovenski ustvarjalci se tako gibljejo skozi več tematskih sklopov, tesno povezanih z idejo težnosti in kozmosa: motiv teže telesa kot materialne ovire ali nasprotno – fascinacija nad snovnostjo in telesnostjo, motiv svetlobe v simbolističnem, impresionističnem in modernističnem slikanju, ki vodi v dematerializacijo objekta, motiv fantazije in želje po letenju ter ne nazadnje – tema kozmičnih svetov, ki jo spremlja problem težnosti in ujetosti na Zemlji.

Ujeti na Zemlji v zadnjem času spremljamo odkritje »božjega delca« in novih planetov ter razvoj tehnologij, s katerimi stopamo preko meje vidnega in otipljivega. Človek raste v kozmos, ko išče odgovore na vprašanja svojega obstoja in prostora, ki ga čuti, a je predaleč, da bi se ga dotaknil. Skozi ustvarjalni proces je osem umetnikov in umetniških skupin skupinske razstave Kozmos v Mestni galeriji Ljubljana ustvarilo razpoko v realnosti, skozi katero so se dotaknili nevidnega. Ime razstave – Kozmos – predstavlja označevalec, okrog katerega se kot planeti v krožnici gibajo teme mikro- in makrokozmosa človeškega obstoja. Kje smo in kam lahko gremo? Do katere meje si drznemo razmišljati in v katero novo prostranstvo si upamo vstopiti?

Znana projekcija Sun-Stop Vadima Fiškina predstavlja sestavljen posnetek sonca, posnet na različnih krajih po svetu ob sončnem zahodu. Sonce je statično, ne vzhaja in ne zahaja. Premikamo se mi sami. V drugi sobi so razstavljene bele zastave Marka Pogačnika, ki s stropa visijo okrog črnega granitnega kamna z vgraviranim kozmogramom interdimenzionalnega portala – »črne luknje« človeške galaksije. In če črnina vse posrka, so bele plahte prostor razkrivanja prostora, ki ni linearen in ima dvanajst dimenzij, ter človeškega srca, ki je v središču vsega - mikrokozmos mikrokozmosa pod okriljem kozmične modrosti - Sofije. Razsežnosti kozmičnega prostranstva Pogačnika se preko transgalaktičnih signalov skupine 300 000 V. K. nadaljujejo v idejnem konceptu postgravitacijske umetnosti Dunje Zupančič, Dragana Živadinova in Mihe Turšiča. Osrednji del njihovega dela predstavlja 50-letna gledališka predstava Noordung 1995–2045, ki se bo leta 2045 zaključila na ekvatorialni orbiti z namestitvijo tehnoloških substitutov Umbotov štirinajstih igralcev, udeleženih v predstavi. Na razstavi Kozmos je del postavitve postgravitacijskih umetnikov postal genetski material sodelujočih igralcev, ki je bil zbran na zadnjem informansu, naslovljenem SISTEMATIKA.

Jedinica Jedan_Vol 2 je instalacija Stefana Doepnerja, ki s fluorescentnimi lučmi tvori orkester elektromagnetnega polja in preko vidnega in zvočnega transferja raziskuje fizikalne pojave. Instalacija ponuja možnost izkušnje »bliska in groma«, ustvarjenega ob prižigu luči z oddajanjem elektromagnetnih frekvenc, ki jih prestrezajo antene, povezane z zvočnim sistemom. Elektromagnetne frekvence, električni »čudež« se iz polja nevidnega premakne v polje slušnega. Podobno razkrivanje človeškim čutom nedosegljivega je prisotno tudi v delu polar [mirrored] Marka Peljhana in Carstena Nicolaia, ki preučuje logiko šuma radiacijskih pojavov. Procesi v naravi, ki jih človeška čutila ne morejo zaznati, so s pomočjo visoke tehnologije prevedeni v zvok. Tudi dela Aleša Dejana Kneza pod skupnim nazivom Ghost paintings so temeljno zaznamovana s prikazovanjem nevidnega, ki je v njegovem primeru globoko povezano z zanimanjem za metafizične razsežnosti človeka, astrologijo in ufologijo. Futuristična simbolika se druži z galaktičnimi krajinami človeka in širšega kozmosa, ki se razkriva na drznih vizualizacijah.

Razstava Kozmos je predstavila dela umetnikov, ki se s tematiko vsemirja ukvarjajo že zadnjih deset let. Umetniški zagon in kreativna pozicija avtorjev preko materializacije abstraktnega omogočata uvid in zajezitev nevidnega sveta signalov in informacij v trenutku postavitve. Plastenje njihovih izrazov se v enem galerijskem prostoru zgošča v celovit tehnološko poetični izraz, ki osvaja nevidno in se spogleduje s kozmosom – tistim znotraj in zunaj človeka.