Kritična misel: Nostalgični prostor ali potrošniška past

Sredi septembra se je na Gosposki ulici v Ljubljani pod okriljem zasebne Galerije Ravnikar in v sodelovanju z ZRC SAZU odprl nov projektni prostor z imenom R Space. Za razliko od matične Galerije Ravnikar, ki zastopa in predstavlja sodobne umetnike srednje generacije, je novonastali prostor namenjen najmlajšim umetnikom, rojenim v 90. letih, ki so svojo umetniško pot šele začeli in so se znašli na nehvaležnem prehodu med študijem in kariero aktivnih ustvarjalcev.

Programska usmeritev nove galerije je utemeljena na soočanju umetnikov s konceptom prostora, v katerem razstavljajo, kar naj bi jih spodbudilo, da prostoru bodisi abstraktno bodisi konkretno arhitekturno prilagodijo svoja dela ali proces ustvarjanja. V želji, da bi proces ustvarjanja postal vidnejši, končna dela pa razumljiva in jasno predstavljena, bo vsaka razstava razčlenjena na več razvojnih faz. Te faze naj bi se v tednu dni po otvoritvi odprto in javno odvijale v galerijskem prostoru, s tem pa bo gledalcem predstavljeno tudi nastajanje umetniških del in postavljanje razstave. Proces gradnje, spreminjanja in nadgradnje prostora bo skrbno dokumentiran, material vseh razstav pa naj bi bil ob koncu sezone zbran v fotoknjigi.

Prva se v novem prostoru predstavlja Janja Kosi, katere umetniška praksa je plod filozofskega preučevanja prostora, zato tudi sovpada s programskim konceptom razstavišča. Prostor je v človeški percepciji pogosto dojet kot nekaj domačnega, varnega in vselej umetno proizvedenega. Otvoritvena razstava z naslovom Predlog serviranja je bila sestavljena iz treh faz, ki so zaobjemale ilustracijske razglednice z monumentalnimi načrti, papirnate makete ter slike na platnu. Vsebinsko razstava izpostavlja premislek o doživljanju prostora in arhitekture na primeru specifične, izjemno priljubljene pohištvene trgovske verige IKEA.

Pričujoče delo zaobjema različne podobe arhitektur centrov Ikea, v katere je Kosi kot otrok redno zahajala s svojo družino. Svoje spomine in občutke domačnosti intenzivno povezuje z značilnim oblikovanjem arhitekturnih pročelij v značilni kombinaciji modro-rumene barve. Želja po obujanju prijetnega občutka družinskega doživetja in drobec zahrbtnega domotožja, ki se je menda zgodil med njenim bivanjem na študijski izmenjavi v Leipzigu, sta pripeljala do serije del na temo Ikeinih arhitekturnih fasad. Zunanjščine trgovskih centrov v svojih delih obravnava kot arhitekturne znamenitosti, ki so simbol potrošniške izkušnje, medtem ko na intimni ravni predstavljajo podoživljanje osebnega spomina. Večino podob Ikeinih zgradb po svetu je umetnica zbrala s pomočjo uličnega pogleda na spletnih zemljevidih, posebno pozornost pa je namenila ljubljanski Ikei.

Z obsežnejšo različico istega dela se je umetnica spomladi sicer že predstavila v ljubljanski galeriji DobraVaga, kjer je na ogled postavila tudi modele pomanjšanih Ikea centrov, vzpostavila participatorno naravnan kotiček s krompirjevimi štampiljkami in ustvarila dva zina. Razstava v R Space je zaradi manjšega prostora skromnejša, a vsebinsko bolj dovršena.

Najprej, v prvi fazi, smo si lahko ogledali uokvirjene ilustracije razgledniškega formata, ki upodabljajo ljubljansko Ikeo, in dva povečana načrta za izgradnjo pohištvenih kubusov. V drugi fazi je umetnica na tla postavila poljubne kompozicije, ki so izdelane iz papirnatih modelov rumene in modre barve. Posamezne kose modelov je moč zlahka prepoznati in povezati s prej omenjenimi načrti. Nekaj dni kasneje je sledila še tretja faza, ko se je v galeriji pojavilo pet slikarskih platen, na katerih so rumeno-modri kubusi ponovno formirani v imaginarne kompozicije. Obiskovalci lahko torej na razstavi sledijo procesu ustvarjanja in razvoja del, od načrtovanja, preoblikovanja, premikanja in iskanja rešitev do spoznanja, da proces v resnici ni in verjetno še dolgo ne bo povsem zaključen.

Raznoliki modeli modro-rumenih kubusov, umeščeni na skoraj bela tla, izstopajo tudi zaradi posrečene kombinacije struktur in dinamične postavitve. Slednja obiskovalce vabi k radovednemu opazovanju maket z različnih zornih kotov, kljub temu pa majhnost prostora diktira simultan ogled razstavljenih del, kar omogoča lažje prepoznavanje zaporedja ustvarjanja. Ogled in interakcija z razstavo pripeljeta do izkušnje, ki v resnici vzpostavlja in dokončno definira že prisoten fizičen prostor – upoštevajoč umetničino raziskovanje Foucaultove teorije o heterotopiji, kjer se prostor med drugim vzpostavlja in definira ravno z odnosom in interakcijo. Galerija naj bi s tovrstnimi izkušnjami obiskovalcev od razstave do razstave simbolno kopičila naboj domačnosti in krepila povezavo med umetniki in konzumenti umetnosti.

Predstavitev dela Predlog serviranja v predrugačeni obliki se je tako izkazala kot smiselna otvoritvena razstava novega prostora. Razstava je minimalistična, privlačna in vsebinsko razkošna. Janja Kosi, ki se v svoji praksi ukvarja s povezovanjem in uresničevanjem prostora skozi izkušnje in spomine posameznika, fenomen Ikee razume kot svobodo neskončnih možnosti. S poenostavljanjem slikarskih form in kombiniranjem modelov ponazarja vedenje potrošnikov, ki se v upanju po izjemnem nakupovalnem doživetju in z namenom urejanja doma vedno znova vračajo v trgovine. Razstava zato deluje kot subtilna kritika potrošništva. Dela s svojo izčiščenostjo in prepoznavno generičnostjo posnemajo principe oglaševanja, kjer se za votlo fasado skriva zavajajoča obljuba sreče. A kljub temu se zdi, da tudi umetnici ravno ta vizualna in idejna generičnost prinaša občutek udobja, zadovoljstva in nostalgije.

Recenzija je nastala v sklopu delavnic likovne kritike Kritična misel, napisala jo je Maša Žekš.

Foto: Mario Zupanov.