Marš za ljubezen

Mrmraje peti je včasih rezultat pozabljanja besed, a v tem primeru melodija nosi pomen in kliče k spominjanju. Zgodi se, da nekdo prevzame melodijo in jo nosi dalje, brez jezika, samo z zvokom. Neškodljiva gesta mrmranja tu in tam postaja gesta pomnjenja, osebnega ali kolektivnega, ali pa gesta odpora in poziva na borbo za boljši jutri. Ker pesem pravzaprav pripada izvajalcu, ona obstaja v trenutku izvajanja.

S pesmijo kot mestom spominjanja se ukvarja umetnica Sanja Iveković v delu Na barikadah (2010), razstavljenim v okviru istoimenske razstave v veliki dvorani Pogona Jedinstvo v Zagrebu. Umetnica skozi formo anti-spomenika govori o kolektivnem odporu južnokorejski diktaturi kot tudi o politiki ignoriranja uradnih obeležij teh dogodkov. S tem opozarja na to, kar je prisotno v preteklosti, a se o tem ne ve ali ne govori.

Desetkanalna video instalacija prikazuje niz črno-belih fotografij, ki prikazujejo dokumentarne portrete žrtev masakra v Gwangjuju 1980. leta, ki jim je umetnica skozi digitalno manipulacijo zaprla oči. Skupaj s fotografijami izginulih in ubitih je razstavljen video, v katerem mlada oseba, prav tako zaprtih oči, mrmra melodijo Pesem ljubimcev oziroma Ljubezenskega marša. Vsaki novi video se pojavlja na drugem ekranu, a njegovo mesto zavzema fotografija. Tišino umrlih prekinja mrmrajoča melodija, a zaradi zaprtih oči mrtvi in živi ne predstavljajo posameznike, ampak obča mesta. Tako pesem, ki je pravzaprav ne slišimo, kot tudi ne številne žrtve, ki jih ne vidimo, naredijo svojevrsten živi spomenik dogajanja iz maja 1980.

Mrmranje je izvedeno na številnih lokacijah po mestu - na ulici v parku, v pisarni, gradbišču, tržnici, supermarketu – s tem so barikade sprejele sodobni jezik. No, pesmi anonimnega avtorja, sočasne z nemiri v Gwangjuju, mladi performerji niso poznali, dokler niso začeli sodelovati z umetnico, saj uradna južnokorejska politika ignorira obeleževanje majskega masakra. Pesem je preživela, ker so jo po krvavo zatrtem odporu študentov in profesorjev zoper novo vzpostavljeno diktaturo peli tekom opozicijskih protestov osemdesetih let, simbolizirajoča odpor in upanje na spremembe sistema.

Na Barikadah reagira na specifični južnokorejski družbeni in politični kontekst, umetnica pa se je v njem našla zaradi sodelovanja na 8. Gwangjujskem bienalu sodobne umetnosti, ki ga je kuriral Massimiliano Gioni. Bienale je bil osnovan 1995. leta v znak spomina na državljanske nemire 1980., zaradi katerih so umetniške reference na nemili dogodek pogoste. Massimiliano Gioni je 2010 bienale naslovil 10 000 življenj, začenši pri epu Maninbo, ki ga je napisal Ko Un leta 1980 med bivanjem v samici. Pesem je dokončana po tridesetih letih, vsebuje pa okoli 4000 portretov vseh oseb, ki jih je srečal v življenju. Gioni je s kuratorskim konceptom tematiziral potrebe človeštva po slikah in ustvarjanju le-teh, še posebej pa so ga zanimale slike kot mesto spomina in spominjanja. Tukaj moramo tudi iskati vzrok, zakaj se je Sanja Iveković tako odzvala na poziv z delom Na barikadah. In čeprav umetnica s tem delom reagira na zelo specifičen družbeno-politični kontekst, so teme kot marginalizirani heroji preteklosti, trpljenje in žrtve tistih, ki so se borili za ideje socializma, ter sodobno ignoriranje takšne preteklosti teme v fokusu njenega interesa.

Ampak kaj pomeni tematiziranje masakra v Gwajangjuju zagrebški publiki, ki verjetno ne pozna družbeno-političnega konteksta Južne Koreje, še posebej pa podrobnosti problematiziranega masakra. Kateri novi kot gledanja uvaja zagrebški kontekst?

Sanja Iveković je bila povabljena, da predstavi delo Na barikadah v okviru programskega koncepta Galerije 90-60-90, ki tematizira kult herojev in njegovo družbeno funkcijo danes. Premierna predstavitev dela reaktualizira vprašanja, ki jih postavlja avtorica koncepta Ivana Mance: „So nam heroji še vedno potrebni kot nosilci socialne kohezije z ene, ali tudi kot razdvojevalci elementarne družbene diferenciacije na 'mi' in 'oni' z druge strani? So takšne strastne kolektivne identifikacije nekaj, kar je nasprotno razumljeno in funkcionira proti demokratični družbi sedanjosti?"

V tem smislu delo Sanje Iveković vrača simbolne heroje na ulico, njihove barikade pa gradi neoliberalni vsakdan. Tako pesem, ki jo mrmrajo zaprtih oči, ne služi samo kot spomin na borbo za demokracijo, ampak postaja tudi svojevrsten poziv kot podton na ponovno razmišljanje o borbi za boljši svet.

Navsezadnje o aktualnosti dela Sanje Iveković govori dejstvo, da je prejšnji teden vlada v Zagrebu izglasovala Zakon o delu, ki „dolgoročno ukinja delo za nedoločen čas, od delavcev/delavk se pričakuje nočno delo, z manj letnega dopusta, udarja pa se po najranljivejših skupinah in celo samih ustavnih kategorijah, kot so pravica do stavke, pravica do tožbe in zaščite materinstva.“ Kot odziv na to so nezadovoljne članice Ženske fronte za delavske in socialne pravice glasno v sabornici zapele Internacionalo.
 

Besedilo je napisala Irena Borić, prevedel Simon Žlahtič.