Metka Krašovec: o majhnih spremembah v umetniških govoricah.

Večji del intervjuja s slikarko Metko Krašovec, objavljenega v Pogledih, je povprečen govor umetnika in s takšnimi teksti se srečujemo na dnevni bazi. Gre za razmišljanje o predestinaciji umetniškega poklica, tako da je način obravnavanja »umetniškega sebe« popolnoma predvidljiv. Da ne bi izpadli ignorantski, bomo na kratko razložili osnovne teze takšnega razmišljanja, ki, mimogrede, niso glavni motiv tega komentarja.

Splošni govor Metke Krašovec in večine ostalih umetnikov starejše generacije je sledeč: umetnost je misterij, slika je čudež, slikar pa je predestiniran, da izpolni misijo dobre slike. Ta slika ga vedno presega. Zato ker prihaja od drugod, je slika breme, ki ga umetnik nosi do konca življenja. Slika je podoba neizrekljivega in zato njene misije enostavno ni mogoče izpolniti v svetovnem življenju. A vendar se zaradi privilegija, da si v stalnem kontaktu z božanskim, tudi sam včasih počutiš kot Bog.

Mogoče gre za protestantske reflekse in če je Tomaž Brejc opisal Metko Krašovec kot slikarko mediteranskega temperamenta in protestantske delovne discipline, bi lahko dodali, da ima znana slovenska slikarka tudi protestantsko upanje v predestinacijo. Ko nastajajo najboljše slike, ustvarjalnega procesa ne kontrolira slikar. Misterij, ki takrat nastane, ne more nastati iz slikarja, ampak prihaja od drugod. Ta drugod je meglena podoba Boga. Namiguje se nam, da je slikarsko bitje prišlo na ta svet, da opravi alkimični čutni transfer - umetnino.

Ne glede na to, da je tekst en sam ponavljajoči se oksimoron in da je v bistvu popolnoma predvidljiv, vseeno odlično funkcionira. Mi namreč sledimo avtoričini osebni izpovedi in tudi če smo se sprijaznili s tem, da se ne bo nič zgodilo, nas vseeno navdihuje dejstvo, da na nivoju slikarja-genija vse funkcionira, tudi če nikoli nič ne funkcionira. Filozofija, seks, pedagoško delo, ljubezen in krize so medli pojmi, ki se nanašajo na neko univerzalno metačustvo. Zanimivo je na primer, da avtorica prizna, da so ji v časih krize še najbolj pomagala teoretska dela Kandinskega, Kleeja in drugih umetnikov. Psihoanalitiki, povejte, a je nekaj, kar se zdravi z Bauhausovo likovno teorijo, vredno besede Kriza?!

Dobro, šalo na stran, problem je v tem, da večji del intervjuja za teorijo sploh ni zanimiv iz enostavnega razloga: ker je eden od mnogoterih. Ko rečemo, da je intervju predvidljiv, mislimo na način, kako si je slikar ustvaril mentalno sliko sveta, lahko rečemo subjektivacijo, v kateri je na neki tiranski način vse podrejeno njemu samemu. V kroženju idej, kvalitet in odnosov okoli planeta Umetnik niso možna presenečenja. Tako je za Metko Krašovec problematično dejstvo, da imajo današnji študenti na likovni akademiji manj svobode zato, ker na njih prežijo kuratorji in vplivajo na njihov notranji mir. Kuratorji so nečutne osebe, naravnane na hitri uspeh, ki prihajajo iz reda sociologov in si hočejo prilastiti področje svobode, ki ga omogoča umetnost. Teorija, razen če ni teorija umetnikov, pa pogosto ni nič drugega kot nadomestek za umetnost v krizi.

Na srečo se teoretiki že več kot sto let ukvarjajo z umetnostjo in zato danes vemo, da stvari niso tako enostavne. Zdaj namreč vemo, da so pogosto v različnih družbah obstajala bitja, ki so imela privilegij direktne komunikacije z nadnaravnim svetom. Specifičnost naše družbe pa je v tem, da ta privilegij pripada umetnikom.

Vendar je razlog za ta komentar zunaj problematike univerzalnih meščanskih resnic, ki zgodovinska dejstva predstavljajo v fatamorgani absolutne resnice. Povod za ta komentar je ena čisto nova in nevsakdanja izjava. Lahko bi rekli, da gre za presedan v umetniških govoricah. Za kaj natančno gre? Ko govori o svojem pedagoškem delu, Krašovčeva z veliko strasti opozori na silno energijo, na veliko količino sebe, ki jo je morala dati na stranski tir, ko je poučevala študente in razmišljala o slikah, ki niso bila njene. Ta izjava, ne glede na to, da izvira iz prej opisanih načinov mišljenja, je paradoks že zaradi samega dejstva, da je bila izjavljena. Da ne bi bilo pomote, moralna stran takšne izjave tu ni niti najmanj pomembna. Tisto, kar je presenetljivo, je možnost izjavljanja nečesa, kar je bilo že desetletja v glavah umetnikov, pa noben ni niti pomislil, da bi to odkrito priznal in tako ogrozil privilegij proizvajanja nadnaravnih vsebin. Ne izreči nekaj takega, na tako profan način, je bilo tiho pravilo govora umetnikov. Kot je rekla sama Metka Krašovec, dobra slika ne prihaja iz tebe, in zato vztrajanje pri lastnini anulira metafizično komponento umetnine.

To odkrito sklicevanje na posedovanje mentalnega, simbolnega izdelka odpira nove možnosti razmišljanja o slikarjih in na splošno o umetnikih ter o njihovem položaju v družbi. Iz česa so nastali, kaj delajo in kaj bodo postali? Je to zaton religioznega vživljanja v slikanje po platnih? Se to nanaša tudi na druge vrste umetnosti? Cel kup vprašanj, na katera je težko odgovoriti. Eno pa je gotovo: realnost se ne dogaja po hierarhični in strogo urejeni piramidi univerzalne čutnosti, kot si to zamišlja Metka Krašovec. Čutnost je tako kot vse drugo prostor, ki si ga je treba izboriti s politično igro in ne z mahanjem roke pred prazno površino platna v nekem zaprtem ateljeju.

V vsakem primeru si je s to izjavo Metka Krašovec zaslužila, da Radio Študent naredi izjemo in poda napoved njene retrospektivne razstave, ki se ima zgoditi 31. januarja v Moderni galeriji.

O subtilnih spremembah v umetniških govorih je pisal Andrej.