Misleči negovalec plevela

V Galeriji P74 smo obiskali razstavo Jožeta Baršija z naslovom Spominjanje in pozabljanje. Jože Barši je domači javnosti znan po delih, ki jih publika doživlja kot raziskovanja prostorskih strategij. Avtor razume prostor večplastno: v arhitekturnem, družbenem, političnem in tudi javnem smislu. Njegova praksa se dostikrat osredotoča prav na relacijski vidik umetniškega dela, na primer z njegovo uporabno ali socialno vrednostjo. Tako Barši v svoji najnovejši predstavitvi premišljuje o preteklosti in prihodnosti bežigrajskega stadiona. Z vpogledom v umetnikova teoretična branja in njegov arhiv o športnem igrišču razstava postavlja vprašanje, kako vzpostaviti odnos do večplastne dediščine.

Povezovanje strok na različnih nivojih je eden izmed avtorjevih značilnih pristopov k delu. Sam je diplomiral iz arhitekture in kiparstva, dveh razvezanih, a sorodnih disciplin, iz katerih črpa objekte in teme za opazovanje oziroma umetniško raziskovanje.

Tako je glavni protagonist razstave bežigrajski, ljubljanski, Plečnikov oziroma orlovski stadion. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bil prvotno zgrajen za potrebe telovadnega društva slovenske krščansko-socialne zveze Orli. Namembnost stadiona se je nato med letoma 1935 in 1945 spremenila: postal je prizorišče cerkvenih in političnih prireditev. Na športnem igrišču so se v drugi polovici tridesetih let dogajali katoliški kongresi in shodi, leta 1944 pa so tam prisegli domobranci. Po drugi svetovni vojni je igrišče postalo nogometni stadion in prostor za glasbene ter druge prireditve, dokler zaradi dotrajanosti ni več izpolnjevalo varnostnih zahtev. Od leta 2008 se intenzivneje načrtuje obnova objekta, ki še danes ni dorečena. Podjetje Joca Pečečnika, sedanjega lastnika, načrtuje tako imenovani Bežigrajski športni park, ki dodaja k osnovni športni funkciji igrišča program in infrastrukturo, ki bi videz, predvsem pa okolico stadiona korenito spremenila. V tem času se na stadionu razrašča rastlinje. Baršijev predlog za soočanje z zgodovino tega arhitekturnega objekta je, da bi po nujni rekonstrukciji arhitekture pustili plevelu rasti in s tem obeležili spominjanje na raznovrstne funkcije objekta.

Na napetost med teoretičnim samorazumevanjem institucije in njeno prakso delovanja, iz katere sledi potreba po razrešitvi tega protislovja, opozarjajo umetniki in umetnice od poznih šestdesetih let. Umetnik, ki ga Barši v tem kontekstu izpostavi, je eden izmed pionirjev institucionalno kritične umetnosti v Nemčiji in Združenih državah Amerike: Hans Haacke. Tako Haacke kot njegov devetnajst let mlajši kolega Barši se samozavestno gibata znotraj kritičnega opazovanja javnega spominjanja in obeleževanja. Haackeja je leta 2000 nemški parlament povabil k oblikovanju obeležja združitve Nemčije za svoj sedež v Berlinu. Barši vzame Haackejev projekt Der Bevölkerung [der befÔlkerung], kar bi prevedli kot Prebivalstvu, kot primer odmevnega soočenja s sporno dediščino. V omenjenem projektu Haacke simbolično izpostavi preoblikovanje funkcije oziroma namembnosti državne institucije v skladu s spreminjanjem družbe, za katero naj bi ta institucija skrbela. S tem ko predlaga spremembo napisa na stavbi parlamenta iz »nemškemu narodu« v »prebivalstvu«, nakazuje na zmožnost in nujnost spreminjanja ter redefiniranja prostorov glede na čas in potrebe družbe. Preizpraševanje namembnosti javnih prostorov vedno vključuje razmislek o procesih, ki so ta prostor zaznamovali. Iz tega izhajajo dileme, kako se s potekom zgodovinskih procesov preudarno soočati danes.

Razstava Spominjanje in pozabljanje tematizira tako javno kot tudi intimno spominjanje in pozabljanje. V galeriji je to vidno po različnih pristopih h kuriranju obeh galerijskih prostorov. Medtem ko se prvi posveča javni podobi stadiona, je drugi prostor namenjen preizpraševanju te podobe. Postavljen je kot delovna soba z navidez stalnim sortimentom umetnikove pisalne mize: lončnicami, knjigami, pisali, beležnico. Dizajn te mize podpisuje veliki oblikovalec Enzo Mari, predmete na njej pa osvetljuje kultna Wagenfeldova svetilka šole Bauhaus. V istem prostoru visi miselni program razstave v obliki besedila.

Barši v tem besedilu postavi v ospredje zaznavanje procesov, ki so lastni snovem in materialom. Drugost materiala neodvisno od umetnika soustvarja oblike. Citiramo: »Formalizacija je razvezana od volje ustvarjalca in delegirana v postopkih drugih ali drugega, najsibodi to človek, narava ali stroj.« Konec citata. Če se oblikovanje umetniškega dela do neke mere daje iz rok, se po mnenju tega umetnika s tem odpira širša možnost za razmislek o vsebini. Razširjen prostor vsebine omogoči nova izhodišča za postavljanje preciznejših vprašanj. Za Baršija je zastavitev okvira problema odločilna za njegovo razširitev oziroma realizacijo kakršnega koli projekta. Vse od druge polovice devetdesetih let se je avtor usmeril v preizpraševanje funkcionalnosti umetniške geste. Tematiziranje umetniške geste je izhajalo iz preoblikovanja odnosov, bodisi gre za odnos do institucije, kolegic, kolegov in publike ali pa do narave, ki v zadnjem času prednjači v meddisciplinskih povezavah.

Očitno se avtor, zvest bralec Deleuzove knjige Razlika in ponavljanje, odloči navezati na to delo že v samem naslovu razstave Spominjanje in pozabljanje. Prepustitev drugemu, na nek način zaupanje v sočloveka ali pa v plevel, ki bo prerasel zgodovino in pripomogel k njenemu spominjanju oziroma pozabljanju, izzove idejo o misleči materialnosti. Mogoče se je kot avtor ali avtorica najobetavnejše prepuščati materialom, ki niso avtor ali avtorica sama. Ti imajo namreč še neraziskane in potencialne moči za miselne premike v ljudeh, ki lahko vodijo v dejanja. Seveda moramo biti za to dovolj odprti, da smo pripravljeni brati plevel in visoko travo izven ideje »zapuščenega vrtička«. Narava spomina je nepredvidljiva, a kje ta ostane brez pozabljanja? In ali bi gesta, ki jo predlaga umetnik - namreč pustiti travi in plevelu rasti - danes resnično nakazovala na malomarnost ‒ zločin proti kulturni dediščini? Za Baršija končna »rešitev« za stadion ne obstaja, tako kot v samem spominjanju in pozabljanju dokončnost ni možna. Podoba preraščenega stadiona sugerira postanek, ki nam omogoča nadaljnje premišljevanje do trenutka, ko bo kolektivno spominjanje zopet spremenilo miselni tok in iskalo spremembe.

Poglejmo si še, kje iskati samega avtorja. Ta se kaže v vlogi natančnega bralca teoretičnih besedil. Umetnik je v razstavi navzoč kot premišljevalec, kot podajalec snovi mnogoterosti. Obiskovalko vodi skozi »delovno sobo«, skozi knjige, ki jih bere, in umetniške geste kolegov, o katerih razmišlja, ter jih vnaša v miselne vzorce. Izpostaviti velja branje, ki je za Baršijevo prakso vitalnega pomena. Delo misleca ob delovni mizi pod namizno svetilko in hkratni pogledi skozi okno so tako formalni okvir razstave. Pogled, ki motri besedilo in občasno zdrsi k oknu, ni romantičen. Ta pogled išče drugost, mnogoterost. Samega sebe ne izključuje iz procesov, ki jih vidi. Participacija, ki predpostavlja enakovrednost obeh elementov, je obetavno izhodišče za najrazličnejše reformulacije sobivanja.

Pisala je vajenka Andrea.

foto: galerija P74