Najslajši sladoled

Vaš najslajši sladoled, Beli sladoled, praznuje deset let! Tandem sladkobnega okusa je ušpičil toliko umetniškega, da so ga naposled zaprli v Galerijo Alkatraz. Zapornika, Miha Perne in Leon Zuodar, torej Beli sladoled, imata slik po več deset. In to sladkih, dobrih, kakovostnega okusa. Ta najboljši sladoled je domači sladoled, slovenskih kvalitet. Ker pa se hrana ne okuša le z jezikom, temveč tudi z očmi, poglejmo, kaj sestavlja ta sladoledni meni.

Galerija Alkatraz tokrat ne ponuja seznama alergenih snovi, ker do tega sladoledarjem pač ni. Niti datumi uporabe ji niso kaj povšeči. Toda dovolj heca. Kdaj vam bo potem jasno, da je sladoled lahko umetnost?

Beli sladoled bi se pravzaprav moral imenovati Beda od sladoleda, pa je to »bedo« v pogovoru nekdo preslišal in jo razumel kot »beli«. Verjetno je tako bolje. Uporabljeno ime, Beli sladoled, sliči na ravno pravšnjo mero banalnosti, obenem pa ne zavzema skrajnega roba samoironije. Slike, risbe, grafiti in zini, ki jih je tandem ustvaril v desetih letih, še zdaleč niso bedni. Ludizem in infantilna risba, pa zbadljiva deformiranost množice figur, pa humorna samonanašalnost nimajo meja: izjavljanje na ravni sloga, ki bi mu nevedni včasih hitro pripisali zgolj deklarativno nasprotovanje akademizmu in mainstreamu, sicer je nekakšen statement. A le do neke mere: svoje protislovje namreč najde v procesu zavzetega ustvarjanja okusno dodelanih likovnih del. Teh se sladoledarja lotevata tako z resnostjo kot z radostjo.

Zasnovala sta skupinsko razstavo lastnih individualnih umetniških okusov, kepice pa si lahko namešate v veliki sladki kornet. Slaščičar Miha črpa iz, citiramo po receptu: »bogate zakladnice umetnosti od začetkov do danes. Tu ne gre za direktno posnemanje, ampak za prenos.« Prenos sestavin, lepo prosim! »Vedno je osnova risba,« še zapišejo v kuharsko knjižico, sestavine pa Miha oblikuje po vašem okusu … Tako da »stisnjene v prostor/…/ odražajo to utesnjenost življenjskega habitata.«

Tudi Leon je prav specifičen slaščičar: »Pri njem je čutiti povezavo z urbanimi umetniškimi praksami,« beremo šefico slaščičarske strežbe Jadranko Plut. Poleg tega zaznamo še različne simbolne priokuse ali pa se začuti le detajle. Za odrasle Leon še kaj pripiše v razlago, poseben sladoled pa dela tudi za otroke.

Skupinska razstava, zmes različnih medijev in številnih vsebin, je brez napake. To velja predvsem za dela sama. Kljub šaljivosti slikarja poskrbita za ustrezno umestitev vsakega detajla. Dober primer je že omenjeni, a sicer občasni Leonov slog, ki v svoji nezmožnosti pravilnih proporcev in oblikovanja navideznega prostora sliči na izdelek otroka. Obstajajo namreč razlike med njim in tistim, kar ste izdelali v mali šoli: vsaka Leonova sličica je barvno, kompozicijsko, pa tudi sporočilno popolnoma uravnotežena. Je tako rekoč popolna. Enako pa velja tudi za Miho. Zato se tega Belega sladoleda ne moremo preobjesti.

K temu pripomore tudi popolna razstavna osredotočenost na likovna dela sama. Četudi je razstava pregledna, ni ravno urejena. Slika je zato, da se jo gleda, pomanjkanje nekaterih kronoloških datacij pa nas na srečo usmerja v prav to.

Slikarja na vsebinski ravni povezuje usmerjenost v figuro, na izjavni humornost vsebine, na osnovni percepcijski pa barvna skala - če že moramo operirati z resnejšim besediščem. Pravzaprav je Leon tisti, ki premore več samonanašalnosti, slog, ki včasih temelji tudi na prenosu na roko zrisane računalniške risbe, pa je komunikativnejši. A to ne pomeni, da je Miha kaj slabši. Njegovo zgoščenost je le težje absorbirati, zato resnično upam, da mu kdo posveti tudi kakšno temeljitejšo študijo. Jaz sem tokrat malo otročja.