Nevidna smrt

Novi razstavni prostori Centra za sodobno fotografijo Photon so na istem kraju, kjer si kot smrkavo dete v spremstvu svoje matere v dolgi vrsti opazoval urejene gospe za šalterji nekdanje Občine Šiška. V Kino Šiška hodimo na koncerte prav tja, kjer smo se kot mularija preganjali po končani osnovni šoli in kupovali poceni kisle bombone, ko smo prerasli Kino Mojca. V nove prostore v sklopu Kulturnega centra Šiška na Trgu prekomorskih brigad se so usidrale galerija Photon, Center in Galerija P74 ter galerija Kapsula. Slednje si obetajo večji obisk, sinergijo med različnimi ustvarjalci/obiskovalci in pretok večjega števila idej, zlasti ker bodo nad njimi številni umetniški ateljeji. Upamo, da se bodo razstavni prostori razširili tudi v Bončevo modernistično stekleno konstrukcijo, ki jim stoji nasproti.

V galeriji Photon, kjer je poudarek na predstavitvi avtorske fotografije srednje in jugovzhodne Evrope, nas hrvaška avtorica Sandra Vitaljić s pejsaži narave iz serije »Neplodna tla« sooči z osebnim in zgodovinskim spominom. Fotografije imajo to moč, da vidimo zgodbe in ne fotografij zgodb. A na fotografijah Sandre Vitaljić prav te zgodbe umanjkajo, saj gre za izpraznjene kadre, kjer je bistvo odsotno. Vidimo kraje, ki so zaradi svojega zgodovinskega konteksta pridobili simbolni značaj in postali del hrvaškega ljudskega imaginarija. Na prvi pogled idilični kadri narave postanejo vse bolj temačni ob prebiranju imen krajev na fotografijah, kjer so se dogodili krvavi obračuni na hrvaškem ozemlju. Kolektivni spomin ni le zbir mitov, legend in romarskih svetih krajev, temveč za seboj vleče tudi težo krvavih bitk in zamolčane žrtve. Na to nas s svojo nemo zgovornostjo opomnijo fotografije Sandre Vitaljić, čeprav na njih ni ne spominskih obeležij, ki bi na ta grozodejstva opominjala, ne krvi, ne ostankov ruševin barak koncentracijskih taborišč.

Kraji nas tudi po tem, ko tam ni ničesar več, ne ljudi ne razvalin, nenadzorovano spominjajo na preteklost. Zlasti tisti kraji, ki so del naše minule zgodbe. Obiskovalcu razstave ostane le tesnobna slutnja ob omembi imen krajev, kot so: Jasenovac, Bučje, Medački Džep, Ovčara, Vukovar ... Avtorica na ta način postavi neviden spomenik zamolčanim žrtvam, s čimer prosto po Wajcmanu pokaže na družbeno pozabo in ne obeleži uradnega spomina, na katerega temeljih se oblikuje narodnostna identiteta. Opozori, da potlačitev tragične zgodovine z rušenjem objektov zločinov ne bo prinesla pomiritve kolektivnega spomina in pozabe, gre za neplodna tla.

Kako narediti vidno to zgovorno in neulovljivo praznino, odpira nove izzive za pisanje in razstavljanje. Dematerializacija objekta v umetniškem delu je intenzivneje zaznamovala 20. stoletje. Enega od vidikov odsotnosti objekta lahko razumemo kot odklon od prenasičenega sveta s podobami na vseprisotnih ekranih. A če pogledamo v zgodovino, je že v mnogih religioznih kultih čaščenje krvi, zemlje in kamnov nadomestilo čaščenje materialno navzočega fizisa. Čaščenje odsotnega objekta – zgolj njegovega dela oz. navidezno navzočega telesa – je bilo mišljeno onkraj njegove vidne podobe. V Fiziologu, kjer se antična tradicija prepleta s krščanskimi vsebinami, je poudarek prav na alegorični razlagi živali, ki sega onkraj njene otipljive narave.

V fotografski seriji »Neplodna tla« je pomen avtoričinih fotografij v preseganju vidne podobe, v nevidnem, v trpkem molku onkraj. V globaliziranem svetu mrtva trupla vsakodnevno spremljamo na zaslonih. Nasičenost s podobami nas utruja, postajamo vse bolj otopeli in neprizadeti ob tovrstnih prizorih. Avtorica zavestno sproži reverzibilen proces, obraten tistemu utripajočemu na ekranu. V sodobni družbi je smrt razumljena kot nekaj povsem nenaravnega, smrt je vedno smrt drugega, del preteklosti, za katero ne nosimo odgovornosti, saj tuja smrt vse manj postaja individualna skrb. Avtorica na tovrsten družbeni problem jasno opozori z odsotnostjo smrti na fotografijah.

Dojemanje smrti kot nekaj nenaravnega z antičnim in z zgodnje srednjeveškim razumevanjem ni povezano. Smrt so občutili kot del naravnega procesa in obnavljanja skupnosti, ki so ji pripadali. Slednja je imela natančno določena pravila in postopke pogrebnega rituala, lamentacije, nadzor nad slednjimi pa je v celoti pripadal iracionalnemu svetu žensk. Na ta način je breme smrti nase prevzel in razrešil kolektiv. Prav gotovo ni bilo skupnosti, kjer bi bil zaključek življenja občuten v celoti brez strahu in tesnobe. Zanimiva je predvsem sprememba v mentalitetah, kjer so se zametki tesnobe pred individualno sodbo in smrtjo začeli oblikovati nekje v 12. stoletju.

Odsotnost nasilja, ki z naslovi fotografij Sandre Vitaljić sproži le neopisljivo slutnjo grozodejstev, postane vidna v mislih vsakega individualnega obiskovalca in nagovori njegov intimen osebni spomin. Avtorica postavi zahtevo po soočenju z lastno zgodovino, da bi bolj zrelo razmišljali o sedanjosti in prihodnosti ter lastni odgovornosti v svetu, v katerem živimo. Ključen je ravno avtoričin nagovor posameznika in ne političnega telesa, ob katerem se zlo pravzaprav edino lahko raztrešči. Individuum na razstavi namreč za hip izgubi varno zavetje črede, plešoče okoli zlatega teleta, ki čeprav zlato, vedno bo samo tele, na veke vekov … 

Sandra Vitaljić si zastavi vprašanje, kako priti do mesa otopelemu in otrplemu človečnjaku. Z Munchovim krikom prav gotovo ne. Kako reagirati na družbeni sistem, ki samodejno sproža otoke kritiške javnosti in spodbuja množico raznolikih teoretskih zornih kotov, le-te pa uspe uspešno prežvečiti in izpljuniti, zato ker ni nekega središča, kamor bi se stekale vse te silne silnice. Morda lahko to razloži sodobnost konceptov micelija in rizoma. Ali gre za prefinjeno stopnjo v razvoju družbenega sistema ali pa smo priče njegovemu razkroju v sprevrženi manieristični fazi, kjer je na mesto helenizma stopil t. i. postmodernizem – kjer »anything goes«. A najverjetneje bi na tej točki lahko govorili o utopiji, morda prikladnem konceptu za kakšno prihodnjo razstavo. V zaključku si zastavljam vprašanje, na kakšen način naj se potemtakem vzpostavi kakršnakoli teorija, ki se je znašla na robu prepada, takisto utopije, oz. na dnu, globoko v Leviatanovem žrelu polnem opranega kapitala?

Pisala je Zora.