Nostalgija (brez) prihodnosti

Francoščina pozna dve prihodnosti: le futur in l’avenir. Prva označuje praktično prihodnost, katere potek nam je povsem jasen. Zajame naše redne sestanke, kdaj se bo na postaji pojavil avtobus in redna družinska srečanja. L’avenir pa, po Derridaju, opisuje negotovo prihodnost, ki jo vedno pričakujemo, čeprav ne vemo, kakšna bo. Prav po tej nepredvidljivi prihodnosti je naslovljena razstava video umetnice in režiserke Jasne Hribernik v Mestni galeriji Ljubljana.

L’avenir nas po izjemno premišljeni postavitvi kustosinje Barbare Sterle Vurnik popelje na pot premisleka o negotovi bližnji ali oddaljeni prihodnosti. Razstava v dveh nadstropjih predstavi predvsem umetničin najnovejši projekt Su.persenso.ry, ki je nastal za Mestno galerijo, delo pa je presekano s točkovnimi oazami preteklih projektov. Tovrstne povezave med sedanjim in preteklim umetničinim delom učinkujejo kot oris pretočnosti ter asociativne povezanosti njenega celotnega opusa. Avtoričini zgodnji projekti so v ospredje postavljali odnos med telesom in arhitekturo, kar je v predrugačeni obliki zaznano tudi v novejši produkciji.

Hribernik v svojem delu premišlja ekološke, prostorske in vojne krize. K vsaki temi pristopa dokumentaristično, kar pa ne pomeni, da njena umetnost ni prepredena s poezijo. Vsak projekt temo predstavi skupaj s premislekom o uporabljenem mediju, predvsem videu, vanj pa vplete tudi izrazito občutljivost za časovnost. S počasnim ritmom nas uvede v premislek o lastni minljivosti, ujetosti v sistem svetovnih interesov in naši lastni majhnosti.

Osrednji projekt razstave Su.persenso.ry se osredotoči na vprašanje, kakšno prihodnost si pripravljamo s svojimi dejanji – še posebej s posegi v prostor. V središče našega opazovanja postavi ljubljanske Stožice, nikoli dokončan projekt večnega župana, ki je postal ruševina, še preden bi lahko zaživel. Večsobni ekspoze video projekta nas vpelje v okolje, ki razgali bedo in prihodnost spodletelega kapitalizma. Konstrukcijo športno-zabavnega centra je že načelo rastlinje, beton pa počasi razkrajajo mikroorganizmi. Beton v razkrajanju je tudi prvi predmet, s katerim se srečamo v prvem nadstropju galerije. Neposredni prikaz narave, ki nadvladuje kapitalistično investicijo, začrta linijo celotne razstave. Ponudi eno izmed možnih prihodnosti.

Videi opuščene arhitekturne konstrukcije se raztezajo čez celotne stene prostorov in vanje posegajo z montažnih tabel, ki visijo s stropa. Na njih pa ne vidimo zgolj trenutnega urbanega pragozda. Su.persenso.ry dopolnjuje tudi video Mirage, posnet med gradnjo Stožic. Nočni posnetki gradnje, ki se zaradi apetitov investitorjev nikoli ne ustavi, beležijo gradnjo nikoli uresničene prihodnosti. V prvem nadstropju je predstavljen tudi starejši video Ballabende, ki s kombinacijo plesa, tehna, in dokončnega zrušenja hiše prikazuje minevanje časa, minljivost trenutka. Ballabende – zgodnejša točka v opusu – se z najnovejšim projektom poveže ravno v potencialu premisleka o končnosti. Vsa prizorišča v videih delujejo kot sanjske pokrajine, čeprav se zavedamo, da so resnična. Zapuščene, zabliskane, hipne podobe, ki si sledijo v počasnem tempu in z nepredvidljivimi preskoki med prizori, nam kažejo možni svet. Zdi se, kot da nas je prihodnost že pričakala, njena podoba pa je upanje na utopijo nadomestila z grožnjo izumrtja. 

Zadnja soba prvega nadstropja nas namesto z materijo sooči z negotovostjo. Šestkanalna zvočna instalacija, ki prepleta zvoke gradnje, narave, glasov, pričevanja o begunski izkušnji, premislekov zlitih v kakofonijo možnosti, nas pripelje do prihodnosti. Nedoločni l’avenir, ki neonsko sveti za steklenimi vrati na koncu galerije, nas opominja na nepredvidljivost človeške izkušnje. Prihodnost je neotipljiva, vsaka vizija jutrišnjega dne se lahko izkaže za lažno. Hribernik z dematerializacijo medija videa v zvok obiskovalca sooči s preprostim vprašanjem – kako naprej?

Čas v video umetnosti Jasne Hribernik teče liminalno. Predstavlja prehod s točke spomina k umeščanju v sedanjost in k nejasni prihodnosti. Če je projekt Su.persenso.ry uporabil liminalnost prostora brez spomina, nas razstava s starejšimi projekti v drugem nadstropju umesti v negotovost družbenega prostora. Predstavljeni projekti eksplicitno naslavljajo teme vojne in ekološke krize. Vizualni premisleki ponudijo možnost razumevanja nasilnega sveta, v katerem prevladujejo interesi manjšine. S sopostavitvijo več projektov in videov v istem prostoru je med njimi vzpostavljena jasna komunikacija, obiskovalec pet ločenih projektov zlahka poveže v koherenten vsebinski sklop. 

Krvo-tek, večmedijski projekt, ki tematizira prelivanje krvi na območju naftnih nahajališč zavoljo politične moči, je postavljen nasproti videa Šum fotonov, ki v nizu kratkih posnetkov z vse intenzivnejšim belim fotonskim šumom prekrijejo skupino hodečih beguncev. Prvi z destilacijo krvi in nafte vojno tematizira konceptualno, drugi dokumentaristično. Oba opozarjata na minevanje časa, oba zapirata lečo prihodnosti. Medtem ko kri in nafta v Krvo-teku skozi cevke poganjata posneti mehanizem, smo obiskovalci povabljeni, da poslušamo zvočno terapijo, uporabljeno za zdravljenje posttravmatskega sindroma. Počasen prehod kolone samohodcev vzpostavi njihovo potovanje kot brezupno – prej ali slej se bodo izgubili v vizualnem šumu našega vsakdana.

Drugo dvojico, video Izvir in objekt Ultra archea, povezuje nafta. Postapokaliptično vizijo prihodnosti, v kateri prikupen robotek sproži poplavo nafte na bencinski črpalki, gledamo poleg posode z nafto in vodo. Iz obrazstavnega besedila lahko izvemo, da v posodi poteka proces razgradnje nafte s pomočjo ultramikrobov. Učinkovita sopostavitev nas opozarja na negotovo prihodnost, v katero vodijo naša dejanja, s tem pa prikliče odmev projekta Su.persenso.ry. 

Rdečo nit negotove prihodnosti, kritike kapitalizma in nevzdržnosti apetitov človeštva sklene najstarejši projekt Stopnišče iz leta 1992. Plesni video je bil posnet v nekdanjem Kolizeju, danes porušeni avstroogrski vojašnici, ki je klonila zaradi kapitalskih interesov. Režijska počasnost, ki spomni na Tarkovskega ‒ aluzija je zavestna in z napisom obelodanjena na koncu videa ‒, ponudi točko premisleka celotne razstave. Hribernik se je že v preteklosti intenzivno osredotočala na življenje in smrt arhitekturnih prostorov, kar je jasno izraženo tudi v najnovejšem projektu. Toda njeno delo temelji na predpostavki, da se materialne ostaline spremenijo v kolektivno občuten, z družbeno realnostjo pogojen spomin, zgolj če so bile nekoč živete. Stožice niso nikoli zaživele, njihova usoda pa ni začrtana – jih bodo porušili ali jih bo narava prej razkrojila? 

Temeljit premislek o človekovi zasidranosti v časovnost in njegovem skoraj neizbežnem zatonu pa na razstavi ni občuten grozeče. Prej v nas zbuja občutek nostalgije po neuresničenem. Po iskanju sreče v brezupnem svetu, nostalgije po nikoli zaživeti prihodnosti. Če se bo ta zgodila brez nas, se lahko zaenkrat vsaj zavedamo, da smo jo ustvarili. Ali pa bomo večno živeli posledice seštevka uničujočih apetitov človeštva.

Slika: Jasna Hribernik, Blood Runner/Krvo-tek, 2022 (MGML)