Osvoboditev fotografije

Pred stoletjem, natančneje leta 1915, ko je ruski konceptualni slikar Kazimir Malevich predstavil svoja dela na odmevni razstavi »0.10« v Petrogradu, so se izoblikovala načela suprematizma, gibanja, ki je pozivalo k odmiku od klasične figuralike in se obrnilo k čistosti občutka umetniškega dela. Malevicheva razmišljanja so se še isto leto utelesila v Suprematističnem manifestu, ki zahteva odklon sodobne likovne prakse od ustaljenih in že takrat preživetih akademij, ki so učila le klasično umetnost ter nov pogled na koncepcijo in izvedbo umetniškega dela. Njegov emblemični »Črni kvadrat« še vedno predstavlja eno najdrznejših potez sodobne umetnosti, to je radikalno poenostavitev. Poenostavitev v suprematističnem smislu pomeni, da se izniči figuralika, da pridemo do čistosti dela, brez semantike, brez stvarnega sveta, samo občutki naj ostanejo v umetniškem delu.

5. maja se je v sodelovanju Galerije Photon in Balassi inštituta Ljubljana otvorila razstava treh sodobnih madžarskih fotografov, naslovljena Fotosuprematisti, katerih skupna točka je spogledovanje z načeli suprematizma. Razstavljena dela so razdeljena na dva prostora, torej že prej omenjeni Galeriji Photon ter Balassi inštitutu. Po besedah kustosa Dejana Sluge predstavlja omenjena razstava, ki bo ogled do konca maja, sad že več let trajajočega sodelovanja med slovenskimi in madžarskimi fotografi v sklopu obeh inštitucij.

Bálint Szombathy, pobudnik razstave, ki je obenem tudi eden izmed razstavljenih avtorjev, je k sodelovanju povabil dva sodobna konceptualna madžarska fotografa: Károlyja Minyója Szerta in Anikó Robitz. Dela vseh treh omenjenih avtorjev se razlikujejo tako v idejnem kot v tehničnem smislu, a sovpadajo z določenimi načeli suprematizma. Avtorji torej ne nadaljujejo Malevichevega dela, temveč se na suprematizem navezujejo v določenih stičnih točkah: najvidnejša je odsotnost figuralike, saj so za suprematiste vizualni fenomeni objektivnega sveta brez pomena; primarni pomen ima čisti občutek kreativne umetnosti.

Razstavljena dela Bálinta Szombathyja predstavljajo nekakšno ready-made umetnost oziroma ne-prave fotografije, rezultat neke anomalije pri prenosu fotografij preko t.i. telefoto aparata, predhodniku telefaksa. Namenjen je bil prenosu fotografij za pripravo za tisk v dnevnikih v času Jugoslavije v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja. Naj tu omenim, da je avtor rojen v Vojvodini, a se je kasneje selil v Budimpešto. V tistem času je bil urednik manjšega dnevnika in je med delom opazil napake, ki se pojavljajo pri prenosu fotografij. A ni jih videl samo kot napake, temveč so se mu le-te zdele intrigantne. Zgodilo se je namreč to, da so fotografije polne figur izgubile svojo primarno figuraliko, postajale vedno bolj neprepoznavne, dokler niso postale »nič« in s tem »čiste« v nekem suprematističnem pomenu besede.

Z razliko od Szombathyja, ki uporablja ready-made fotografije, Károly Minyó Szert združuje principe slikarstva in fotografije. Fotografije namesto klasičnega postopka razvijanja na srebro-želatinast fotografski papir, razvija z uporabo foto emulzije nanešene na lesene panele. Na fotografijah so tako vidni sledovi nanosov, na primer čopičev ter drugih materialov. Na ta način pride do intervencije v samo fotografijo, do izbrisa elementov ter nenazadnje tudi izničenja celotne fotografije. Torej v suprematističnem smislu prehajamo iz figuralike v njeno odsotnost in s tem do čistosti občutka. Poleg tega pa je s tem vsako njegovo delo, tako kot druga slikarska dela, unikat. S tem se zgubi glavna karakteristika fotografije, to je neskončna reproduktibilnost.

Tretja fotografinja, katere dela si lahko ogledate na razstavi Fotosuprematisti, je Anikó Robitz, predstavnica nekoliko mlajše generacije madžarskih fotografinj. Njena dela predstavljajo izključno mikro detajle arhitekturne fotografije. Avtorica svojih fotografij ne manipulira, temveč v arhitekturi išče grafične pajsaže, črno-bele kompozicije, ki v tako detajlnih fotografijah same izpadejo kot abstraktne suprematistične grafike; dela sestavljena iz linij, krogov, osvetljenih ter senčnih delov neke nam neznane površine. Robitz tako prehaja v področje čistega simbolizma, kot gledalci pa se lahko samo sprašujemo o izvoru teh oblik.

Vsaka razstava konceptualne umetnosti potrebuje predgovor. Tako je bil pred otvoritvijo organiziran pogovor z Bálintom Szombathyjem, kjer je umetnik in pobudnik razstave, spregovoril o svojem življenju, večinoma pa o konceptualni umetnosti in dojemanju razstavljenih fotografij. Take vrste uvodi oziroma predgovori razstavam so po mojem mnenju nuja. Gre za to, da bomo na fotografije drugače gledali z določenim vedenjem o, na primer, okoliščinah nastanka del in same razstave. V kolikor se na razstavo podajamo z namenom, da bomo videli nadaljevanje Malevichevega dela s strani fotografov, bomo razočarani. Če gremo razstavo gledat iščoč figuraliko, prav tako ne bomo zadovoljni. Razstava, sestavljena po večini iz dveh barv, črne in bele, ki so konec koncev »mejne« barve na način, da barve pač niso; takšen grafični element nas nehote spomne na modernizem oziroma druge oblike umetnosti, ki so se pojavile ob istem času kot suprematizem. A mislim, da je to razstavo nujno gledati onkraj fotografije kot medija in jih gledati ter v njih videti prav to, kar bi videl Malevich: čistost ideje, očiščenost nepomembnosti, čisti občutek.