Petindvajset let devetdesetih

Zahodna misel zgodovino dvajsetega desetletja že dolgo misli skozi bolj ali manj ostro zamejena desetletja. Pri slednjih gre seveda za povsem umetne konstrukte, a ljudje pač potrebujemo klasifikacijska orodja, ki nam pomagajo predalčkati ter s tem razumeti individualno in predvsem kolektivno preteklost. Govor o nekih kulturnih in družbenih gibanjih, umeščenih v določeno dekado prejšnjega stoletja, je tako že dolgo povsem vsakdanja in samoumevna stvar, kot je seveda vsakdanje tudi s tem povezano posploševanje in esencializiranje. V naši kolektivni zavesti obstaja jasen koncept šestdesetih, sedemdesetih in predvsem osemdesetih, še vedno pa smo malce zmedeni pri še zelo svežem in morda še ne dovolj zgodovinskem zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja.

Urejanju spominov in pisanju zgodovine devetdesetih je posvečen raziskovalni projekt Druga eksplozija: devetdeseta leta. Ta je prvo poglavje doživel z lansko razstavo, osredotočeno predvsem na politično in socialno dogajanje omenjenega obdobja, drugo etapo, ki je trajala zgolj pet dni, od torka do včeraj, pa je v ljubljanski Galeriji P74 predstavila na prvi pogled morda bolj apolitična razstava, posvečena umetniškemu, kulturnemu in humanističnemu utripu tistega časa, ki pa so v svojem bistvu vedno tudi odsevi splošne družbene situacije.

Razstava, malce konfuzno poimenovana Druga eksplozija: 90. leta (uvod – drugi del), je podobno kot prvi del zastavljena precej subjektivno in selektivno. Vsebinsko je razdeljena na sklope, posvečene raznim umetnostnim zvrstem, izbor razstavljene materije pa je plod osebnih preferenc mladih kuratork Ize Pevec in Nine Skumavc. Ti sta pri izbiri razstavljenega materiala pobrskali po raznih zgodovinskih virih, po lestvicah prodajanosti, poslušanosti in gledanosti, hkrati pa seveda tudi po svojih spominih iz otroštva.

Pri predstavitvi gledališke in plesne produkcije 90. let je avtoricama pomagala Barbara Orel, kot v širši kulturni sferi nasploh pa je tudi tu ključen poudarek, da je družbena klima tistega časa pripeljala do novega vzpona neodvisne produkcije, ki je po osamosvojitvi dobila tudi priznanje institucionalne sfere. Skozi časopisne izrezke, gledališke liste, pa tudi skozi krajši posnetek smo opomnjeni na slovite začetke Betontanca, na Pandurjevo Božansko komedijo in na Tauferjevo predstavo Silence, silence, silence. Tu je glavno razumevanje drznosti in inovativnosti mladih slovenskih ustvarjalcev, ki so bili že v zgodnjih devetdesetih letih mednarodno cenjeni, pa morda širši javnosti niso tako blizu kot npr. film.

Slednjega se razstava loteva še najmanj poglobljeno, s štirimi plakati slovenskih filmov - Anžlovarjevega Babica gre na jug, Košakovega Outsider, Šterkovega Ekspres, ekspres in Burgerjevega V leru. Slednji so brez dvoma močno zaznamovali slovenski kulturni milje devetdesetih, poleg kvalitete in popularnosti pa so bili vsi filmi prvenci mladih režiserjev. Ti so si namreč pred osamosvojitvijo težje utirali pot v kinematografe in še v osemdesetih so praktično vse odmevnejše slovenske filme posnela uveljavljena imena. Slovenski film devetdesetih je dobro razumeti tudi v luči dejstva, da je bilo financiranje projektov do ustanovitve slovenskega filmskega sklada leta 1994 nekoliko problematično, z rojstvom te avtonomne institucije pa so zadihale tudi ustvarjalne sile. Z nekaj kultnimi izdelki so tako 90. leta slovenskemu filmu prinesla sodobne režijske prijeme, sveže tematike in končno tudi bolj sproščen pogovorni jezik.

Del razstave, posvečen določenim knjižnim in periodičnim izdajam, je usmerjen predvsem v dejavnost Študentskega kulturnega centra (ŠKUC), pri čemer se velja najprej ustaviti pri naboru knjig iz zbirke Studia Humanitatis. Izbira razstavljenih del je bila prepuščena dr. Jožetu Vogrincu, ki je izbiral dela oz. avtorje, ki najbolje odslikujejo (takratno) založniško usmeritev Studie Humanitatis, ta pa lahko govori tudi o splošni založniški politiki v državi. Tako lahko vidimo predvsem, da se je intelektualni prostor po osamosvojitvi odpiral in širil ter deloval brez posebnih omejitev in cenzure, sicer pa razstavni nabor postreže s precej klasičnimi deli psihoanalize, strukturalizma, historiografije in kritike kulture.

Boljši obrisi nekdanjega zeitgeista so primerki periodičnih publikacij devetdesetih, sploh takšnih, ki se niso obdržale dolgo in so bile namenjene specifični ciljni publiki. Glavno vrednost razstave morda predstavlja prav možnost listanja po družbeno zgovornih revijah, kot so alternativnoglasbena Rock Vibe in nekatere z bolj ali manj homoseksualno tematiko, Pandora, Kekec, Lesbozine in Revolver. Poosamosvojitveni čas je bil pri nas čas razcveta tovrstne publicistike, ki je sicer obstajala že prej, a v devetdesetih te stvari niso bile več razumljene kot provokacija, temveč kot nekaj vsakdanjega. Prebiranja vredne so tudi tematske številke Časopisa za kritiko znanosti, ki jih v luči časa najbolj zaznamujejo tematike novih tehnologij, kibernetike in genetike, v mnogih primerih pa tudi povratek tehnološkega determinizma.

Zadnji element razstave je njen soundtrack, slovenska in tuja glasba devetdesetih, ki se z videospoti vrti na dveh televizorjih. Nabor je logičen in pričakovan, saj avtorici nista posegli v neko hudo alternativo niti nista vključili najhitreje pokvarljivega popa. Pri nas so takrat glasbeno dogajanje zaznamovali veliki rock bendi, kantavtorji in prvi raperji, pregled tuje scene pa spomni na preboj elektronike, na nekaj velikih alternativnih rock skupin, kakršnih danes praktično ni več, in na takrat noro popularne boy/girl bende.

Ob koncu se pri takšni retrospektivni razstavi običajno spomnimo na tisto, kar manjka in je izpuščeno, v primeru tako selektivne in s tem neambiciozne postavitve pa je to resda kar malce neprimerno. Kljub temu ne gre pozabiti, da so bila devetdeseta tudi čas, ko se je vzpostavil ključen ljubljanski center produkcije in konzumpcije neodvisne kulture, ko je kulturo že zaznamoval široko zastavljen tretji val feminizma, ki s svojo glasbeno spremljavo riot-grrrl stoji daleč stran od komercialnih idej marionet glasbene industrije, v razstavi poslušanih Spice-Girls, in čas velikega napredka animiranega filma, s prvim slovenskim risanim celovečercem na čelu.

Zakaj sta ob vsem naštetem kultura in umetnost 90. let še vedno nekoliko izmuzljiv in neoprijemljiv pojem? Morda je razlog v tem, da je večina omenjenih elementov in takrat ustoličenih praks ter ljudi pri nas še vedno prevladujočih v kulturni sferi, s tem pa so drznejši in prelomnejši akterji spet prevečkrat pahnjeni v obskurnost. Veliko tistega, kar je bilo še v osemdesetih ilegalno ali vsaj robno, se je v devetdesetih že institucionaliziralo, položaj pa v tem smislu ni več drastično spreminjal.

Druga eksplozija te čase presežkov zapakira v prijetno dozo rahle nostalgije in obiskovalca lahko pridobi na svojo stran, ker z njim vzpostavi komunikacijo, mu da možnost izbire ter ga vidi kot aktivnega udeleženca, ne le kot pasivnega prejemnika informacij. Po drugi strani pa je razstava že v osnovi postavljena tako interpretativno in partikularno, da se pri tem nekje izgubi jasna ideja, ki bi skozi fragmente vlekla rdečo nit, jim predpisovala določeno hierarhijo ali jih celo osmišljala v luči sedanjosti. Subjektivna in osebna postavitev je v primeru predstavljanja bližnje preteklosti morda do neke mere neizogibna, kljub temu pa bi si lahko drznila poseči dlje, izpostaviti tudi manj očitne kulturne elemente in s tem postaviti relevantnejši okvir za razmišljanje o času, ki kar kliče tudi po relativiziranju samega pojma ''desetletje''.