Ponosni, da sovražimo

Geslo »Ponosni da sovražimo«, ki ga kot transparent držijo v rokah protestniki na enem izmed dveh risb tapet-muralov z naslovom »Domoljubi«, predstavlja način, kako se je avtorica razstave lotila teme oziroma kritike sovražnega govora pri nas v času begunske krize. Aktivistična umetnost, ki ni najbolj pogosta oblika vizualne umetnosti pri nas, se je konec aprila utelesila v razstavi Eksploanacija Vesne Bukovec v Galeriji Alkatraz. Beseda eksploanacija predstavlja skupek dveh besed, eksploatacije in nacije, z drugimi besedami, kako se občutki nacije lahko izkoriščajo sebi in vladajočim strukturam v prid.

Sovražni govor v času begunske krize in pomanjkanje odzivov nanj na začetku je predstavljalo izhodišče za nastanek razstave umetnice in aktivistke Vesne Bukovec. A vendar so bili odzivi in delovanje domoljubov s poudarkom na sovražnem govoru le začetna točka avtoričinega raziskovanja. Prepričanja, da so tujci nevarni, da predstavljajo socialni in varnostni problem, proti kateremu se moramo boriti, izhajajo iz nečesa veliko bolj globokega, to je pojava novodobnega rasizma, ki je skupna točka razstavljenih del.

Vesna Bukovec, sicer vsem poznana kot borka za pravice samozaposlenih v kulturi, v sklopu Odprte zbornice za sodobno umetnost kot avtorica deluje v različnih medijih, kot so fotografija, video, instalacija in risba. Prav slednje, torej risbo, si je avtorica izbrala kot poglavitni medij, v katerem je na prefinjen način prikazala kritiko odzivov javnosti in medijev na begunsko krizo. Risbe so sicer narejene po fotografijah, ki jih je avtorica poiskala po spletu in ki jih v času begunske krize enostavno ni manjkalo. A risba je v tem primeru avtonomen medij, njen stil obsega samó linijo, na risbah ne uporablja nobene druge tehnike kot črto, nič senčenja, samo direktnost. Risbe s tem pridobijo na pripovednosti, podajanju zgodbe s skoraj stripovsko kvaliteto, poleg tega pa tudi prevprašujejo dogodke oziroma stanja in ena drugi odgovarjajo kot logična celota.

S tem, ko se je odločila za risbo, ne pa fotografijo, ki je veliko bolj izčrpna v podatkih, je omogočila anonimnost tako beguncev in protestnikov kot tudi državnih represivnih organov. Tako na risbi »Varnost za koga?«, ki predstavlja drugi tapet-mural in stoji kot odgovor na že omenjeno risbo »Domoljubi«, vidimo skupino migrantov, ki jih obkroža specialna enota Slovenske policije. S tem, ko se je avtorica odločila za črto kot temeljni element pripovednosti, je ukinila detajle in s tem ohranila anonimnost vpletenih. Zgodbe, ki jih razkriva, tudi nimajo potrebe po podrobnostih, kot je identiteta prikazanih oseb. A vendar je avtorica ohranila določene insignije, saj nas le-te podajo v kontekst narisanih dogodkov.

Kako govoriti o sovražnem govoru, ne da mu damo pozicijo, je bila ključna dilema, s katero se je soočala avtorica ob nastanku del za razstavo. Torej, kako nekaj tako obsežnega, kot je novodobni nacionalizem, ki se je pri nas najbolj očitno kazal v sovražnem govoru, kritizirati, a obenem ne legitimirati. Kot odgovor je uporabila humor, na način, da je spreobrnila intenco sovražnih govorov, ko je na risbah spremenila izjave. Tako v risbi »Šenčur 1«, kjer so s simboli, kot je karantanski zmaj, prikazani pripadniki desnih nacionalističnih skupin, zasledimo transparente z napisi »Slovenci smo za! Migranti dobrodošli.«. S tem namere skupin, ki so bile usmerjene proti migrantom, spreobrne v napise s promigrantskim pomenom. Risbe so tako s humorjem obarvane parodije resničnih dogodkov in obenem predstavljajo tako kritiko dogodkov pri nas v času begunske krize kot tudi pogled v neko bolj pozitivno in zaenkrat še neresnično možnost razumevanja begunske problematike. Protesti s sprevračanjem sloganov izgubijo svoj smisel in postanejo paradoksalne risbe, kjer so nacisti strpne osebe, ki sprejemajo migrante. S tem je na direkten način pokazala breztežnost desničarskih izjav.

Dela so nastala v letih 2015 in 2016, torej v obdobju begunske krize v Evropi. Edina serija, ki je predstavljena na razstavi in primarno ni bila mišljena kot del le-te, je serija »Na čigav račun«, a se je konceptualno skladala s temo razstave kot izraz postkolonialnega rasizma. Serija predstavlja direktno kritiko kapitalističnega sistema, potrošništva, izkoriščanja tretjega sveta za udobnost Zahoda. Poleg tega nas postavlja pred našo lastno nezmožnost reflektiranja izvora predmetov, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Teme, kot so izkoriščanje delavcev, ekologija ali mučenje živali, nazorno predstavi z risbami izvorov nam samoumevnih predmetov. S tem nam ponudi izstop iz antropocentrične perspektive, ki nam je vsem lastna. Z izkoriščanjem kot rdečo nitjo razstave se »Na čigav račun« kot eksploatacija drugih veže na obsežnejši del razstave, ki govori o eksploataciji nacije, torej eksploanaciji. Razstava na nek način kulminira v dvominutnem videu, kjer se nam kot subliminarna sporočila v barvah slovenske zastave izmenjujejo zlorabljeni pojmi, besede, katerih uporaba je v času od začetka begunske krize porastla. Besede, kot so otroci, narod, domovina ali obramba, se prikazujejo na ekranu, v podlagi pa slišimo slovensko himno, med drugim tudi enega izmed zlorabljenih pojmov, na koncu, ko ostane le še tišina, pa se na rdečem ozadju izpiše beseda, ki predstavlja motiv za vse zlorabe, prikazane na razstavi. Denar.

S tem lahko razstavo, ki se sicer osredotoča na begunsko krizo in novodobni rasizem, beremo kot kritiko širšega družbenega ustroja in nenazadnje kritiko medijev. Delo z naslovom »Čivkanje« z jasno referenco na Twitter in ostala socialna omrežja tako predstavlja kritiko le-teh. V risbi uporabniki teh spletnih strani in aplikacij »serjejo eden po drugem«, ko drug drugega obmetavajo s žalitvami in sovražnim govorom, vse skupaj pa jim je v očitno zadovoljstvo. Poleg tega se ne zavedajo svoje lastne privilegiranosti, saj imajo možnost udobnega sedenja na straniščni školjki, interneta in pametovanja, nasprotno od migrantov, ki so tarče njihovih kritik.

Kako torej brati razstave, ki sodijo v polje aktivistične umetnosti, za razliko od drugih razstav, ki te težnje nimajo? Res je, da nam vsako delo nekaj sporoča, velikokrat je lahko tudi kritika družbe in naše pozicije v njej, le da to ni podano tako dobesedno kot v razstavljenih delih Vesne Bukovec. Ter nadalje, komu je ta kritika namenjena? Kot je bilo govora na vodstvu po razstavi, ki je bilo organizirano dan pred zatvoritvijo, ni bilo na razstavo podane nobene kritike oziroma obrambe desnih domoljubov, tudi ne na direkten prerisan kader novic iz Nova24tv v delu »Dolžnost vseh domoljubov«. Dejstvo je, da umetnost kot taka, pa čeprav je imela v zgodovini tudi revolucionarne vloge, ne predstavlja nobene grožnje pojmom, kot so narod, himna, otroci ali denar, a vendar aktivistična umetnost podaja tako refleksijo in kritiko, ki je v današnjem času še toliko bolj pomembna.