Prostori fotografskih študij

Zaključek študijskega leta ni le obdobje izpitov, temveč tudi čas, ko se na ogled širši javnosti postavijo dela študentk in študentov umetniških smeri. Značilnost tovrstnih semestrskih razstav pri nas je, da največkrat naseljujejo prostore, kjer je delo potekalo - torej ateljeje in hodnike stavb, kjer se dogajajo učni in ustvarjalni procesi. Postavitve, ki stremijo k omilitvi kaosa, ki v takšnih prostorih sicer biva, le simulirajo galerijski kontekst, ta pa študentkam le stežka ponudi resnično soočenje z neznanimi pogoji, ki jih sicer čakajo v bodoči razstavljalni karieri. Neprebojni oboki, krušljive stene in nepredvidljive muhe čuvajev belih kock so namreč spremenljivke, ki postanejo obvladljive šele ob ponavljajočem se soočanju z njihovimi raznovrstnimi kombinacijami. Obenem navajanje akademskih hodnikov kot mesta referenčne razstave ni ravno vzpodbudno, vendar pa je navedba vsake razstave dobrodošla ob prijavi za status samozaposlene v kulturi. Dokazovanje lastne hiperprodukcije je tudi edino, kar študentkam po zaključku tovrstnega študija sploh še preostane na trgu umetniške proizvodnje.

Na manko razstavljalskih izkušenj tekom študija - predvsem takšnih, ki ne želijo biti le prikaz študijskega procesa, temveč zmorejo poseči tudi v prostor izven akademije - je letos z razstavo zaključnih del Ponjava opozorila katedra za fotografijo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Razstavna praksa, ki si želi postati model, je za nekaj dni prevetrila hodnike Dolenjke in tam nastajajočo produkcijo preselila v eno izmed praznih stavb na območju bivše Tobačne tovarne ob Tržaški cesti. Ob tem spomnimo, da je več umetniških kolektivov, ki so delovali v Tobačni, svoje prostore zaradi nerazumnega zviševanja najemnin v zadnjih letih izgubilo, čeprav je bil ta proces medijsko obsežneje opažen šele ob začetku leta 2020. Prazno halo, najeto po visoki tržni ceni kot razstavni prostor za zaključno razstavo, so tako nekateri prej morda poznali kot Fundus, zatočišče ustvarjalnega kolektiva Hupa Brajdič.

Vendar pa se razstavljena fotografska produkcija, ki se je spretno prilagajala dinamiki grobega tovarniškega interierja, v pretekle pripovedi veličastnih stebrov in lesenega stropa ni spuščala. Veliko bolj se je ukvarjala sama s seboj. Postavitev razstave v nasprotnih si prostorih, od katerih je en zatemnjen in drugi osvetljen, je sama po sebi izpostavljala pogoje nastanka klasične fotografije ter namigovala na dvojnost njenih produkcijskih prostorov: temnice in studia. Formulacijo osebnih zgodb ustvarjalk ter ustvarjalcev, vizualnih pejsažev in skulpturalnih gest je preplavljalo preizpraševanje nastanka fotografskih podob, ki je subjektivnost dalo na stranski tir ter na piedestal postavilo sam medij fotografije.

Dober teden po zaključku razstave v Tobačni je svojo končno produkcijo predstavil tudi fotografski oddelek Visoke šole za storitve – VIST. Zanj prej omenjeno razstavljanje na lastnih hodnikih sicer nikoli ni bilo značilno, pa vendar se je letošnja izbira razstavnih prostorov razlikovala od prejšnjih, bolj priznanih razstavišč, kot sta bili recimo galerija Photon ali Layerjeva hiša. V sklopu bienalnega festivala Foto Vist 2021 so razstavo Vse, kjer so predstavljena dela študentk in študentov tretjega letnika ter nekaterih »perspektivnih« posameznic ostalih letnikov, postavili v drugem nadstropju Delove stolpnice na Dunajski cesti, ki je za ogled dostopna še do petka, 2. julija.

Vstop v pisarniške prostore z vidnimi sledovi nedavne uporabe, a hkrati tudi njihovo očitno zapuščenostjo vzpostavlja apokaliptično vzdušje. Obiskovalka razstave je povabljena v interakcijo z odpisanim pohištvom, postavljenim v kompozicije, ki včasih služijo kot platno za projekcije, spet drugič pa med njimi ne najdemo prav ničesar. Praznina prostora in naključnost postavitev razstavišče spremenita v arheološko najdišče, kamor se obiskovalka vrača in vsakič odkrije nekaj novega. Jasno ji je, da se nahaja tam, kjer je potekal proces nastajanja časopisa, torej izvedba uredniških mehanizmov izbire in popravkov pred tiskom končnega izdelka. Tudi nekatera predstavljena dela se zavedajo naseljevanja specifičnega prostora ter nas opozarjajo, da so selekcijski postopki prisotni tudi pri oblikovanju končnega fotografske izdelka in nas tako povabijo v svoj proces.

Postavitve modnih fotografij, na katerih so označene packe na tleh in podosvetljen del obraza, ki potrebuje postprodukcijo, kupčki dokumentarnih fotografij, položeni na mizo, kjer čakajo na razvrščanje v serijo, ali pa fotografija z motivom obrnjenim navzdol naslonjena na mizno stranico ustvarjajo videz naključnih odložišč ali dela, h kateremu se bo nekdo vrnil, ko si pripravi kavo ali zapusti toaleto. V uredniški pisarni, stekleni kocki v prostoru, kjer je včasih bivala in velevala avtoriteta, igra radio Ognjišče ter spremlja portrete migranta, oblečenega v narodna in ponarodela oblačila slovenske identitete. Vse te geste se poigravajo z vedenjem o bivši funkciji prostora, ki ga naseljujejo ter hkrati poustvarjajo ali pa sprevračajo hierarhična razmerja, ki so ostala tam skupaj z notranjo opremo.

Razstava v Delovi stolpnici se tako bolj kot razstava v zahodnem delu bivše Tobačne tovarne ukvarja s specifičnostjo prostora postavitve. Osebna raziskovanja avtoric in avtorjev se vpenjajo v površine miz, omar in okenskih polic ter z razkrivanjem svojega procesa želijo izpostaviti srž fotografskega raziskovanja, ki samega sebe ne postavlja pod vprašaj. Razstavljena dela v Tobačni pa v obliki impozantnih instalacij, ki prostor polnijo s homogeno prisotnostjo, ravno z zakrivanjem procesa v veliki večini destilirajo sam medij fotografije. Prebiranje obrazstavnih besedil s široko zastavljenimi vprašanji kaže na to, da pred nami ni predstavljen proces dela v celoti, temveč smo se znašli na eni izmed njegovih točk.

Izhod študentov iz akademskih hodnikov v zunanjost je nujen, vendar pa je potrebno premisliti tudi o simulaciji, ki se vzpostavlja z uporabo zapuščenih, nekonvencionalnih in neinstitucionalnih prostorov. Poleg tega, da tovrstne akcije kažejo na skrite potenciale predelov mesta, ki bi jih lahko naseljevala umetnost, je tudi vloga umetniških intervencij kot dvižne sile vrednosti nepremičnin v kapitalističnem mestu predobro znana zgodba, da bi jo lahko spregledali med procesom obujanja pozabljenih ‒ ali odvzetih ‒ prostorov.

 

Foto: Valerija Intihar