Seštevanje razglednih točk

V današnjih Finih umetnostih se bomo posvetili instalaciji umetnice Neže Knez, naslovljeni Skozi te iste pore se še vedno zliva taisti znoj, poskus 2 (Cirkulacije). Ta je v Galeriji Tobačna vzniknila ob kuratorskem spremstvu Nine Skumavc in bo tam na ogled zgolj še jutri.

Razstavljena instalacija prostor preobrazi v izkušnjo, ki gledalko potopi v plasti spominov na umetnici ljub kraj, v katerega se vrača že vse življenje. Neža Knez z njo raziskuje dileme, kot so: Kako beležiti svojo izkušnjo kraja in svojo povezanost z njim? Ali je, ko si zadamo takšno nalogo, sploh smiselno zasledovati objektivnost? Zadostujejo naključni najintenzivnejši vtisi? Ali pa herbarij?

Še preden gledalka dodobra vstopi v zatemnjen prostor, jo doseže zvočna podoba instalacije – plastenje pripovedi več pripovedovalk, med njimi tudi umetničine, ki jih spremlja ritmično preskakovanje enega in brnenje drugih projektorjev. Vsi zvoki nekoliko donijo in z odmevom odvzamejo jasnost izrečenemu. Ko se približa določenemu delu instalacije, ki bi ga bilo moč razumeti kot posamezno delo, obiskovalka hkrati pristopi tudi bližje k enemu izmed zvočnih virov instalacije, katerega zvok izstopi iz zvočne podobe, ki se tako postopoma spreminja glede na udeleženkino pozicijo v galeriji. Gledalkina izkušnja je tako prehodna, pretočna in krožna, sama pa se začne intenzivneje zavedati lastne pozicije v prostoru.

Umetnica prostor vzpostavi kot prazno platno za kolaž posnetkov, ki se v obliki projekcij vanj vpišejo bolj, kot bi se na zaslonih računalnika ali televizije. Za prikaz posnetkov in fotografij uporabi bolj ali manj sodobne naprave – tablični računalnik, negative analognega filma in več digitalnih projektorjev. Poleg tega na stojala postavi leče, skozi katere osvetli posušene rastline, katerih sence se nato izrišejo na stenah. Svetloba se tako vzpostavi kot snov, katere pot lahko opazujemo, preden na steno zariše podobo. Uporaba svetlobnih učinkov in smeri svetlobe v prostoru pa poleg zvoka povezujejo vse elemente razstave, ki vsak po svoje beležijo in prikazujejo umetničino izkušnjo nekega kraja in različnih pozicij, s katerih pristopa k dokumentiranju in spominjanju.

Kraj in narava, v kateri je začrtan, se spreminjata, tudi ko ju zapustimo. Kako torej zajeti željo po obstanku prostora v takšnem stanju, v kakršnem je bil v določenem času? Razmisleki o kraju z različnih vidikov in z različno stopnjo idealizacije ter nostalgičnosti, ki je bolj kot z vsebino podobe izražena s tehniko njenega zajetja, se odvijajo hkrati. Estetika posameznega medija se vpiše na posneti material in mu pripiše specifično atmosfero nekega časa. Celotna postavitev tako postane analiza odnosa do nekega prostora, znotraj katerega umetnica preigrava poglede nanj in se preizkuša v njegovem opazovanju, dokumentiranju in prikazovanju. Izpostavi efemernost vtisa in nezanesljivost spomina, različice slednjega pa sopostavi in plasti tako, da kontekstualizirajo in dopolnjujejo mrtve kote druga druge. Nekateri so odmaknjeni in idealizirani, drugi mikroskopsko približani in racionalnejši. Različne poglede s skrbno umestitvijo v prostor in zvočno sliko, ki jo tvorijo njihovi zvočni viri, nato poveže in tvori odnose med njimi, ki tako speti v prostorsko instalacijo poskušajo zaobjeti kompleksnost odnosa do nekega kraja in spominov na vanj vpeta življenjska obdobja.

Podoba, vpisana na filmski trak, ki jo zagledamo takoj ob vstopu, kaže na svojo materialnost in trdovratnejšo prisotnost v prostoru – brez jasnega roba se zliva s prostorom in opozarja nase z enakomernimi kliki, ki jih proizvaja projektor. Ta pogled je idiličen, če ne že skoraj romantičen. Njegov protipol pa predstavlja posnetek, na katerem umetnica v središčno kompozicijo ujame lečo, skozi katero vidimo od njene ukrivljenosti popačeno drevo. Celotna instalacija prepleta različne komponente fotografskega aparata in se z njimi poigrava, s čimer kaže na konstrukcijo pogleda in podobe.

Umetnica poskusi izkušnjo kraja gledalki ponuditi tudi tako, da predmete iz okolja prinese v galerijski prostor. V herbarij zbere plevel, vendar rastlin ne poimenuje z njihovimi latinskimi imeni, kakor herbariju pritiče. Zlahka si predstavljamo, da so rastline razpostavljene v skladu s potjo, ob kateri jih je nabirala, in ne z mislijo na znanstveno metodo, s katero bi jih poskusila predstaviti objektivno in informativno. S prenosom odpadlega jesenskega listja, ki zlahka zleti po prostoru ali se zdrobi, v galerijski prostor pokaže na krhkost prenosa neke izkušnje v novo okolje in pripadajoči mu nov kontekst.

Na projekciji, ki sega od tal do stropa galerije, se predvajajo posnetki narave – pokošena polja, hribi, gozdovi, ki jih spremlja umirjeno pripovedovanje ženskega glasu. Knez z digitalno kamero mobilnega telefona posname padanje posekanih dreves v gozdu. Na prvi pogled se zdi, da gledamo poseg v kroženje narave in človekovo prekinitev tega kroženja. Padec drevesa je namreč predstavljen s trenutkom treščenja ob tla, prikazanim z različnih zornih kotov, ki odmeva v tihi harmoničnosti navidezno neskončnega gozda, vendar ravno ponovitve dogodek obenem razbremenijo dramatičnosti. Atmosfera umirjenosti, ki se sklada z melodijo glasu pripovedovalke, se dokončno povrne s posnetkom dreves v lahnem vetru, narava pa svoja kroženja nadaljuje navkljub posegom vanjo. Razstavljeni video pokaže na pretočnost narave in nakaže na spoznanje, da se nikoli ne moremo zares vrniti v nespremenjen kraj.

Kartiranje relacij do prostora in v njem je tema, ki jo Knez v svojih delih odpira vedno znova. Leta 2019 je na primer z delom Kvadrat, v okviru katerega je dvaindvajset dni vsak dan čistila isti tlakovec v Brooklynu, odnose do prostora in v njem raziskovala tako, da ga je svojimi akcijami poskušala spoznati. V akciji Relacije, izvedeni leta 2018, pa sta z Martino Jurak prehodili vsaka svoj del na zemljevidu izrisane risbe. V instalaciji Skozi te iste pore se še vedno zliva taisti znoj pa se bojda že drugič, kakor razkrije naslov, preizkuša v refleksiji kraja, s katerim je že vzpostavila mnoge vezi. 

Četudi obiskovalka stežka prepozna ta kraj ali pa ga sploh ne, pa se prepozna v pozicijah, s katerih umetnica zajema njegove podobe in jih nato razstavi. Vsakega od razstavljenih pogledov ves čas preizprašuje in rekontekstualizira z drugačnim, drugače zajetim ali drugače predstavljenim. Neprestano kaže na svojo vpletenost in nezanesljivost ter nostalgičnost lastnega pogleda, četudi je jasno, da kraja ne poskuša objektivno zgodoviniti ali skrivati svoje naklonjenosti do njega. Vzpostavi napetost med stvarno podobo kraja in pragmatičnim dogajanjem v njem ter nostalgičnostjo, ki naravo opazuje skozi meglice nepraktične in zastarele, vendar ravno zato očarljive tehnologije, ter nanjo tudi opozarja.

Umetnica pušča prostor odprt za gledalkine asociacije, ko s plastenjem zvokov in podob razstavo razbremeni pripovednosti. Kolažiranje podob povzroči, da te druga drugi ne dodajajo le konteksta, temveč ga s svojo prisotnostjo tudi popačijo, odvzemajo in ponovno sestavljajo, ko se združijo v enotno izkušnjo. Razporeditev razstavljenih del ohranja postavitev zračno, vezi med njimi pa so stkane narahlo, skladno z naravo postavitve, ki neprestano kaže na nezanesljivost lastnega narativa, na odkritja in ugotovitve, ki se še imajo zgoditi in s svojim porajanjem preobraziti nastajajočo celoto.