Tresk poka tudi od oka

Bam! Festivalski teden 15. Treska je minil in vesoljna Ljubljana se je lahko v prazničnem duhu in miru cel vikend posvečala blaženim jajcem in drugi za dušo zdravi prehrani. V tej ediciji Finih umetnosti pa se bomo posvetili hrani za oči oziroma zmagovalcem Treskovih vizualnih natečajev, izvzemši dela s področja glasbenih videospotov, ki jih je kolega Samo obdeloval, če je bilo vse po sreči, pred kake pol ure. Žirija je izbrala pet oblikovalskih rešitev: tri plakatne in dve albumski, vse po vrsti pa so bile na ves glas hvaljene že na podelitvi, ki je potekala v Hupi Brajdič minulo sredo, posamezna dela pa so nagrajena z razstavo v galeriji DobraVaga oziroma s častnim obešanjem po TAM-TAM plakatnih tablah po prestolnici in objavo v Mladini.

Začeli bomo z nagrajenimi podobami za albumske naslovnice in to s kar najbolj radio-nepotistično: z za naše razmere že kar monumentalno rešitvijo za 7-delno izdajo serije vinilk Faznbrifer Live ekipe Clockwork Voltage. Oblikoval jo je Jure Anžiček, po domače Jura, kajpak pa so radiu domači tudi omenjeni glasbeni mojstri in mojstrice. Tudi zato si je težko predstavljati, da med umetniki ne bi stekel iskren, kreativen in v ostre detajle razdelan dialog, ki kar šprica od sozvočnih idej in ki, tako domnevamo v tem primeru, brez večjih prevalov rezultira v vsestransko skladen koncept. Torej tak dialog, ki bi si ga mnogi oblikovalci in naročniki le želeli. Likovna pokrajina pred nami, če imamo to srečo, da smo nabavili vseh sedem vinilk, deluje celovito, potopljena je v mehko oranžje, uporaba enostavnih rastrov zadosti celoti in podrobnostim, čeprav se vtis širne pokrajine porazgubi, če imamo pred sabo zgolj en del. Bog sicer ve, čemu je na vsaki od vinilk podoba črne mačke, a naj vas to ne zavede, na vsakem delu kot na celoti je dovolj drugih igrivih, prepoznavnih in grobo stiliziranih elementov, ki tvorijo povsem svojo zgodbo in poseben dimni, oblačni, ogljični ali prstni odtis.

Tudi drugo nagrajeno delo, naslovnica za izdajo Hidden Adriatic, idejno izhaja iz glasbenega krajinarstva, tokrat iz globine in širin Jadrana in njegovih rek. A oblikovalka Josipa Tadić zvočnega raziskovanja umetnic Manje Ristić in Robertine Šebjanič ne pelje preko neprijetnih in domnevno hladnih morskih globin, preko kraških jam, mrzlih zatokov in temnih sotesk. Zgodba Jadranske vode je tu svetla, bela, čista, celo tiha – skrita. Glede na slabo stanje vodovja po vseh bitkah s človekom bi si sicer mislili, da bi bil osnoven barvni ton lahko vsaj malo bolj umazan, a upanje na čisto okolje, vodo in naravo je kajpak vedno brezmadežno. Sreča nas tih, minimalističen pristop z navidez naključno umeščenimi liki, ki tvorijo razne vodne oblike: od oblakov, kapljic, luž, jam in atomov do večjih vodnih sistemov, kot je Jadran ali kot je navsezadnje cel svet. Poetično in neulovljivo kljub elementarni enostavnosti, skladno s samim zvočnim zapisom, ki naslovnico oziroma knjižico spremlja. Nič čudnega, da so fizične izdaje že pošle.

Sledi še četica nagrajenih koncertnih plakatov. Primož Zorko je ponovno poskrbel za stilsko vedno prepoznaven slog sluhateljem Radia Študent dobro poznane zasedbe balans, tokrat s plakatom za špil ob izidu plate Nima smisla. Barvni in stilski razfuk je tudi tokrat vpadljiv in nikakor uravnovešen, naslovi so počečkani, barve fluorescentno žgoče, napisi se prekrivajo, so komaj berljivi ali celo narobe obrnjeni, osnovna fotografija je psihedelično pokvečena. A ni vse igra naključij. Kot se je dalo izvedeti, oblikovanje plakata sledi stilu vedno zelo posebnih oblačil, ki jih je zasedba balans nosila – in razkrila – na koncertnem večeru. Bunker-pop estetika à la classe.

Naslednji nagrajeni koncertni plakat se nanaša na enodnevni Festival slovenskega šansona, ki smo ga sicer obravnavali že v rubriki Slečen uč. Takrat smo pohvalili za šansonarsko sceno precej divji plakat Špele Šivic, ki svet bigbendovske godbe povezuje s hipnotičnim, izredno pisanim vzdušjem. Gledano nazaj bi dodali samo še to, da se je to vzdušje stopnjevalo prek vseh možnih vizualnih sredstev, saj je bila oblikovalska osnova spretno prikrojena vsem formatom. Vizualni namigi, fragmenti glasbe oziroma besedil so razpršeni po različnih kanalih in se šele po več naključnih srečanjih sestavijo v kepe celote, kar je seveda kar pohvalen manever.

Koncertni plakat, ki je bil posebej omenjen – 33. dogodek cikla Level Up – podobno kot prej omenjene vizualije zasedbe balans spretno in preprosto preigrava isto vizualno podobo, osnovano na estetiki arkadnih videoiger in s prepoznavnim možicem v zelenem hudiju. Kontinuiteta tudi tukaj dobro deluje in kot je vsak posamičen glasbeni večer poseben nivo, lahko na podoben način interpretiramo tudi posamičen plakat, čeprav nam včasih umanjka kakšen abstrakten namig več.

Op.a.: Level Up plakat je oblikoval eden in edini Luka Prelog.

-----------------------------------------------------------------------------------

TAM-TAM Inštitut - soorganizator kategorije Najboljši glasbeni plakat
Mladina
Kinodvor
Kino Otok
Slovenska kinoteka
DobraVaga
Revija Ekran
Podpornik festivala Tresk #15 je TAM-TAM d.o.o.